Rompom - Ko trčita strast in predanost …

… nastane skupina industrijskih oblikovalcev, ki ustvarja pod imenom Rompom. Morda jih poznate kot ekipo, ki je prenovila ljubljanski lokal Bi-Ko-Fe, ali po projektu Proga10knjiga, ki je lani zaznamoval ljubljanske avtobusne postaje z obešenimi knjigami.

Dražba Bi-Ko-Fe

Dražba Bi-Ko-Fe

Prenova Bi-Ko-Fe

Prenova Bi-Ko-Fe

Proga10knjiga

Proga10knjiga

Rompomovci vabijo:
22. decembra 2011 od 17. ure dalje v Kreativno cono Šiška
(njihove nove studijske prostore na Celovški 50)
na vselitveno / novoletno zabavo in božični sejem,
kjer bo moč kupiti unikatna darila, ki so jih pripravili uporabniki cone.


Na sobotno popoldne sem se povabila v njihove ogromne prostore, na kraljevsko udoben kavč, ki so ga rešili pred zlo usodo 'kosovca'. Nuša je skuhala čaj, Andraž se je ležerno namestil in čakal, kaj me bo zanimalo, Jurij pa je opazoval in nevede šarmiral s svojimi brčicami. Tilen je bil žal odsoten. Prepustila sem se njihovi izjemni energiji in navdušenju, kako pripovedujejo svojo zgodbo.

Seveda me je naprej zanimalo, od kod ime. Ukradli so ga Jurijevemu bratrancu, ki je v resnici menda prav počaščen. »Ker se rima s pika com. Sčasoma pa ugotavljamo, kako zares povzema našo delovno dinamiko. Veliko se pregovarjamo in veliko ustvarjamo na roke, zbijamo, vlivamo, brusimo ... Dostikrat na koncu vsaj prototipe izdelamo sami. V tem se precej razlikujemo od drugih, saj ne sedimo za računalniki in po sestankih, ampak smo bolj zvesti 'hands on procedure',« mi razlagajo drug čez drugega. »Znamo uporabljati računalnike, seveda,«  v smehu hitijo pojasnjevati, »nismo kakšni new age hipiji, ampak večinoma je treba vzeti kos v roke in ga oceniti realno. V material verjamemo bolj kot v računalniško simulacijo. Taka je pač narava dela. Pomembni so tudi družina in prijatelji, ki so neprecenljivi s svojimi povratnimi informacijami.«

Diplomirali še niso, a nameravajo. Morda je vnema do pridobitve uradnega naziva kanček manjša, ker so projekti iz vsakdanjega življenja bistveno bolj slastni, resnični, plačujejo položnice in korak za korakom razvijajo podjetniško plat. »Diploma žal ni nikakršno zagotovilo. Tudi od medijev žal nimamo nič, kar zadeva konkretna naročila, čeprav smo se že kar precej pojavljali v njih. Opažamo, da samo priporočila od ust do ust zares delujejo. Težko je priti do projektov, veliko ljudi misli, da vse to ogromno stane, ali pa niso pripravljeni plačati, kvečjemu da se soudeležimo pri nastanku z nekakšnim skupnim rizikom. Mi pa bolj kot ne životarimo.« (smeh) »Ampak res uživamo, imamo svoj sanjski posel. Zanima nas vse, delali bi veliko stvari, od jahte do ureditve vrta ... nočemo se omejevati. Le grafiko izključujemo, saj si z zelo dobrimi kolegi ne hodimo v zelje. Pri takšnih stvareh rajši sodelujemo, ob tem pa nastajajo še boljše stvari, tudi naučimo se marsičesa novega.«

Opremljanje stanovanja? Izprazniti staro utrujeno opremo in jo hitro zamenjati z ugodno, novo, sterilno, stilsko? Vprašala sem jih za nasvet. »V tujini so glede teh stvari precej bolj odprti, hodijo na sejme s kosi iz druge roke, trgovine, menjavajo in sploh mladi ogromno stvari pobirajo s kosovnih odpadov. Moja prijateljica, ki živi s fantom v Amsterdamu, ima skoraj vse z ulice,« pravi Nuša, »ne vem, zakaj imajo pri nas ljudje tak_šen odpor do tovrstnih uporab.« Pozivajo k razmišljanju. »Večino mladih pomanjkanje denarja prisili v bolj racionalno ravnanje – več razmišljanja in manj akcije, kar je navadno boljša možnost. Dobro je, da so čim bolj iznajdljivi. Odlično bi bilo, če bi se ustvarila neka infrastruktura, ki bi delovala po načelu menjalnika. Ti potrebuješ omaro, jaz pa predalnik.« »Ja, da nisi omejen samo na bidermajer,« se zasmeje Jurij.
Čudijo se, zakaj ljudje nimajo več spoštovanja do kosov stare jugovine. »Vsi bi se jih radi znebili, mi jih imamo pa radi. Marsikdaj je star kos precej bolj kakovosten od nove, sploh cenene robe.« Tudi Bi-Ko-Fe so prenovili po tem načelu. Starim kosom so vdahnili sveže življenje.

Za konec jih vprašam še, kakšne so njihove sanje. »Da bi lahko od tega normalno živeli,« se strinjajo v en glas. »Jaz bi si res želel, da bi bili ljudje bolj ozaveščeni, kaj je tisto, kar res šteje pri oblikovanju. Da bi razumeli, da ni vse dizajn. Danes gre večinoma za nekakšen prestiž, vse je vezano na denar ... to je res daleč od originalne ideje oblikovanja, ki naj bi nekako služilo ljudem, izboljšalo svet,« doda Jurij. »In želeli bi si, da bi si ljudje vzeli malo časa in res poiskali tisto, kar jim ustreza, kar je dobro.« Poslušajmo jih, naučimo se poiskati tisto, kar je za nas najboljše.

Polona Pajk,
fotografije Tilen Sepič

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri