Ponaredki

Ste se že kdaj vprašali, kdo je izdelal ponaredek Pradine torbe, ki ste ga opazili na sejmu v Italiji? Naj vam razkrijemo, da se za tem ‘nepogrešljivim modnim kosom’ z nizko ceno najverjetneje skriva delo nekega otroka. Ob tem se seveda vsi zamislimo. Kupovanje ponaredkov sodi danes med naj­bolj neetične nakupe.

Ponarejanje = svetovna nadloga

Ponarejanje ne pozna krize! S pomočjo interneta se ta ilegalni posel bliskovito širi. Tako vam sedaj ni več treba v New York, če si zaželite ponaredek torbice znamke Chanel, ki je bil izdelan na Kitajskem (približno 90 odstotkov ponarejenih izdelkov prihaja od tam). Dovolj je klik z miško in nelegalen predmet bo vaš. Čeprav je med ponaredki največ modnih izdelkov, danes pred to dejavnostjo ni varno nobeno področje. Ponareja se vse: od kozmetičnih izdelkov, rezervnih avtomobilskih delov in igrač do izdelkov visoke tehnologije in živilske industrije ter celo zdravil. Posel trenutno predstavlja skoraj 10 odstotkov svetovne trgovine in številke zasegov na carinah vztrajno rastejo (v primerjavi z letom 2007 so se v letu 2008 zvišale za 41 odstotkov).

Ponarejanje = kriminalne mreže

Nakup ponaredka ni dejanje brez posledic. Ponarejevalska dejavnost temelji na izkoriščanju ljudi – tistih, ki izdelujejo ponaredke (pogosto so to otroci), in tistih, ki jih preprodajajo (nezakoniti priseljenci, ki se znajdejo v primežu različnih mafijskih organizacij). Vsi ponarejevalci imajo skupno točko – kršijo zakone. Zasebni preiskovalci, ki jih najemajo priznane blagovne znamke, da bi jim uspelo razbiti ponarejevalske mreže, včasih tvegajo življenja, ko poskušajo stopiti na prste ljudem, ki kaj hitro sežejo po orožju. Ponarejevalski posel je postal za mafijske združbe veliko bolj privlačen kot trgovina z drogo, ki je manj donosna in ostreje kaznovana. V zakotnih trgovinicah lahko v krempljih ‘prekupčevalca’ in njegovih mafijskih podanikov postanete resnične žrtve mode. »V New Yorku so nekaj turistov kot talce dve uri zadrževali v kombiju, ki je služil kot nezakonita prodajalna, « je povedala Nathalie Moullé-Berteaux, vodja oddelka za intelektualno lastnino pri Loui­su Vuittonu.

Neprofitna raziskovalna organizacija Rand Corporation je že večkrat odkrila povezavo med ponarejevalci (zlasti DVD-jev) in financiranjem terorističnih dejavnosti. Podobno so v Franciji dokazali vez med islamsko mrežo in nezakonito trgovino z oblačili. Trgovina s ponaredki je zaradi terorističnih napadov po letu 2001 dosegla eksplozivno rast. Zaradi strožjih predpisov na področju bančništva imajo kriminalci pri nalaganju denarja v banke vse več težav, zato se naložba v donosen posel, kot je ponare­janje, kmalu izkaže za zelo smiselno. In kdo je v vse to vpleten? Vsi, ki te izdelke kupijo! Če torej prek spleta kupite it torbico (prav takšna je kot torbica Lady Dior, le veliko cenejša) ali kateri drugi model, ki ga je navdihnila katera od sanjskih torbic, ste soudeleženi v tovrstnem poslu.

Ponarejanje = kraja

Ponarejevalci kršijo tudi zakone o intelektualni lastnini. Nekaterim, ki raje sledijo Kate Moss kot borznim poročilom, se to lahko zdi povsem nepomembno, toda za oblikovalce, ki si kruh služijo s prodajo svojih izdelkov, ima to dejstvo veliko težo. V Franciji na primer ocenjujejo, da je zaradi ponare­jevalske dejavnosti vsako leto izgubljenih nekaj deset tisoč delovnih mest. Tarča ponarejevalcev niso le velike prestižne hiše, temveč tudi majhne znamke, ki nimajo vedno sredstev za protinapad in so se prisiljene vdati, še preden se sploh približajo velikim. Trenutno je med ponarejevalci zelo cenjen Christian Louboutin s svojimi znamenitimi rdečimi podplati, kar pomeni težak udarec za njegovo hišo, ki je na vrhuncu razvoja.

Ponarejanje = izkoriščanje otrok

Da bomo v piratskih delavnicah na Kitajskem našli otroke, je na žalost postalo vsakdanje dejstvo. Otroci, stari približno od osem do 14 let, v usmiljenja vrednih higienskih razmerah izdelujejo ponaredke torb z oznako Versace, Boss ali Dunhill. Govori se celo, da so na Tajskem nekoč ob raciji našli otroke, ki jim je ponarejevalec polomil noge, da se ne bi hodili ven igrat. Tisti, ki kupuje ponarejene torbice, dejansko podpira tovrstno izkoriščanje in financira nezakonite dejavnosti. Zavestno se lahko odloči, da ponaredkov ne bo kupoval, in dolgoročno bo to pomenilo spremembo. Otroci pa niso edina žrtev tega posla. Prodajalec na črno, ki se potika po mondenih plažah, tam ni po svoji volji. Njegov potni list najverjetneje zadržuje izkoriščevalska mreža, ki deluje na podoben način kot zvodniki. Kupovanje pri teh prodajalcih je prav tako prispevek k okoriščanju z revščino.

Ponarejanje = zdravju škodljivo

Seveda nakup ponarejene Pradine torbice ni tako nevaren kot zaužitje nepristne čokoladice, ki je bila izdelana neznano kje, a lahko vam zagotovimo, da boste po eni uri, preživeti v prostoru, polnem ponarejenih Vuittonovih torbic, ki vsebujejo neznana lepila močnega vonja, najbrž začutili never­jeten glavobol. Nekateri ponaredki lahko našemu zdravju torej močno škodujejo. Najboljši primer so sončna očala s ponarejeno oznako, ki ne zagotavljajo nobene zaščite proti UV-sevanju, čeprav imajo na okvirju pritrjen – nepristen – certifikat o UV-zaščiti. Druga nevarnost nam preti z uporabo ponarejenih kozmetičnih sredstev. Preden parfum po zakoniti poti predstavijo na trgu, ga dermatološko preizkušajo, ponarejevalci pa si z varnostjo izdelka ne belijo glave. S kupovanjem ponarejenih kozmetičnih izdelkov tako tvegamo, da bomo na kožo nanesli škodljive snovi.

Ponarejanje = zapor

Ponarejanje je s krajo primerljiv in tudi tako kaznovan prekršek. V preteklem letu so v Franciji izvedli kampanjo, s katero so potnike ozaveščali o tveganju, če kupujejo ponarejene izdelke, saj lahko zaradi njih plačajo denarno kazen do 300 tisoč evrov in dobijo do tri leta zaporne kazni. Prodajalec na eBayu, ki je ponarejen Herm? sov izdelek prodajal kot originalen, je moral na primer za pol leta v zapor.

Ponarejanje = neetično dejanje

Potrošniki bi morali biti bolj odgovorni in dosledni. Po eni strani želimo s pravo izbiro izdelkov pomagati varovati okolje, nato pa kupimo ponarejen izdelek, ne da bi se zavedali, v kakšnih pogojih je bil narejen. Z nakupom ponaredka seveda spodbujamo vse, kar se skriva v ozadju. Če želimo to dejavnost izkoreniniti, moramo ponared­ke nehati kupovati, da bomo nezakoniti trgovini zadali smrtni udarec. Sprenevedanje z nepristno it torbico je trenutno naj­bolj neokusen način vedenja. Če podpiramo ponarejanje, delujemo proti modi.

Elle februar 2010

Novo na Metroplay: "Prehransko okolje, v katerem danes živimo, je zelo nenaklonjeno temu, da smo zdravi"