Ali račun vedno razdelite na pol? Naša novinarka iskreno o denarju in finančnih odločitvah v razmerju

Če denar ne more kupiti ljubezni, kje je njegovo mesto v razmerju?

Ali račun vedno razdelite na pol? Naša novinarka iskreno o denarju in finančnih odločitvah v razmerju - Foto: Profimedia

Številni pari se vsaj mesečno prepirajo o denarju in se zaradi stresa nerešenih finančnih nesoglasij lahko celo pošljejo na kavč v dnevno sobo. Ženske se zdijo v konfliktu, ko gre za delitev svojega bogastva, morda vam je znan moto: kar je tvoje, je najino, kar je moje, je moje. Pari pravijo, da si želijo uravnoteženih odnosov, vendar moški in ženske še niso enakovredni 50/50. Tako si prizadevamo za sodobni ideal enakosti, vendar še vedno doživljamo učinke tradicionalnih običajev. Kdaj se bomo otresli teh občutkov, lahko samo ugibamo.

Gotovo pa se je že zgodila ogromna sprememba – ženske imajo enako moč pri finančnih odločitvah, kjer je prej niso imele, moški pa so to sprejeli. In poti nazaj ni.

Ko gre za razmerja, sem v preteklosti – še preden sem preizkusila pravo razmerje – vedno vztrajala pri deljenju računa naravnost po sredini. »Pravičnost« je bila zame izjemnega pomena. Ne glede na to, ali je to pomenilo sledenje številkam ali pomnjenju, kdo je plačal zadnji, in ne glede na deleže najinega dohodka, sem si vedno želela, da bi bilo vse enakopravno. Če bi ena oseba plačala za drugo, bi druga oseba to nekako povrnila. Cilj je bil, da se lestvica vedno vrne na nič, v idealnem primeru navzdol do zadnjih centov.

Še vedno poznam kup parov, ki to počnejo drugače. Imela sem eno prijateljico, ki je plačevala celotno najemnino, njen partner pa je pokril preostale stroške. Poznala sem še eno, ki je kar naključno prenehala prispevati za stroške, ki so nastali v razmerju, z malo pozornosti, ali so računi uravnoteženi ali ne. Poznala sem tudi par, kjer je dekle zaradi neprimerljivo boljše plače skrbela za vse stroške, od najemnine do jutranje kave. In seveda vem za pare, ki že od začetka razmerja vsak mesec združijo svoje finance in cel mesec črpajo denar iz tega skupnega mošnjička. Nisem toliko obsojala teh pristopov, kot se sprašujem o njihovih posledicah. Ali res ni tako pomembno? Ali se nikoli niso razvile zamere?

Kako so se njihovi občutki do denarja izlivali v druge dele razmerja?

Šele pred kratkim sem popustila svoj oprijem na popolnih polovičkah. Čeprav moj fant z veseljem razdeli račun drage večerje, ko pri tem vztrajam, vem zagotovo, da mu večerje, zajtrki ali vstop na bazen, ki jih plača iz svoje denarnice, prinašajo zadovoljstvo. Posebna samozavest se ovije okoli njega, ko se v spontanih trenutkih zave, da lahko poskrbi za oba. Vidim njegov ponos in čutim njegovo moč, ko ve, da se ob njem počutim varno in mu zaupam, da bo vedno poskrbel zame. In vem, da si za naju želi še mnogo več. Nič se ne zdi prisiljeno in nikoli se ne počutim slabo, nekako naravno nama gre in udobno nama je, manj strogo.

Počutim se mlado in vznemirljivo; delno Daisy Buchanan in delno Holly Golightly, brezskrbna in preskrbljena.

Priznam pa, da sem na začetku za kratek čas imela slab občutek.

Zadnjih nekaj mesecev veliko razmišljam o denarju v razmerju. V dobrih treh letih razmerja tej temi nisva namenjala veliko pozornosti, saj je vse teklo gladko. Kot partner s precej boljšo plačo fant prevzema večino stroškov, s katerimi se srečujeva. Seveda pogosto še pred njim iz torbice potegnem svojo denarnico in plačam kosilo, ali pa se spomnim, da se mesec izteka, in hrano iz trgovine kupim jaz. Z veseljem ga povabim na večerjo, da proslaviva vse velike in manjše zmage, ali pa ga presenetim z novo srajco. V njegovem stanovanju preživim večino časa, vsak teden s svojim praškom opere mojo pižamo in brisače, zobe si umivam z njegovo zobno pasto, s svojim detergentom pomije skodelico, iz katere sem pila jutranjo kavo. Čeprav ne prispevam za nujne gospodinjske pripomočke, mu rada pomagam pri gospodinjskih opravilih. Še raje pa prinesem vrečko, polno sestavin, in nama pripravim okusno večerjo.

Kar me pripelje do naslednje dileme.

Zdaj razmišljam o tem, kaj prispevam k odnosu nefinančno.

To je za ženske zelo zapleteno območje. Nagnjene smo k temu, da v razmerja še preveč prispevamo, to je vzorec, ki se je verjetno razvil z dejstvom, da pogosto nismo imele enake gospodarske ali osebne moči. Partner, ki zasluži trikrat več, mora biti zelo previden, da ne zlorabi svoje prednosti, medtem ko mora partner, ki zasluži manj, biti zelo previden, da ni izkoriščen, ker domov prinese manj denarja. Govorim o duševnem oziroma emocionalnem delu. Vendar ne zagovarjam tovrstne blagovne menjave. Je sploh mogoče, da gre za neke vrste ravnovesje?

Pomislite. Ko udejanjate svoje duševno delo in ga vaš partner zaznava ali pa tudi ne, ali se kljub njegovemu pomanjkanju zavedanja počutite v redu, ali se počutite v redu zato, ker s svojim prispevkom »kompenzirate« ali »uravnotežujete« partnerjev finančni prispevek? Za žensko (ali moškega) je zelo enostavno ustvariti neravnovesje z mislijo, da morajo opraviti vse duševno delo, prevzeti nase vsa gospodinjska dela, da bi lahko veljavno prispevale. Toda to se sliši zelo podobno dinamiki, za katero si tako močno prizadevamo, da bi jo ponovno preoblikovali.

Če ste ljubljeni, se vaš partner zaveda, da zaslužite manj, in vas primerno podpira na vseh ravneh. Če tega ni, gre za spodletelo ujemanje.

Ko gre za zmenke pred razmerjem, so moji občutki videli podoben razvoj. Medtem ko sem nihala med kavalirstvom, da moški plača (vsaj) na prvem zmenku, in deljenju računa na pol kot najboljši izraz feminizma, sem se s starostjo in nekaj izkušnjami omehčala. Treba je upoštevati še druge dejavnike, kajne? Kdo je načrtoval zmenek, kdo želi kaj izraziti in vse druge vrste čustvenih zapletov.

Nesporno je, da doživljamo nov val usklajevanja spolov.

Razmislite o nekaterih spremembah, ki so se zgodile samo v zadnjih letih: feminizem ni več umazana beseda, možnosti spola, ki so na voljo na Facebooku, so se povečale z dveh na več kot sedemdeset, bližje smo izbiri ženske predsednice kot kdaj koli prej. Moški, ki plačuje na vseh zmenkih, morda zveni kot stoletna tradicija, toda dejansko gre za razmeroma nov pojav. Zmenek, kot ga poznamo (večinoma fant dekle nekam povabi), je nastal šele v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. V desetletjih pred tem se je dvorjenje na njeno povabilo, na katerem je bila prisotna njena razširjena družina, odvijalo v prostorih njenega doma. Med drugim ga je spodbudil dvig zabavne kulture (restavracije, kino, zabaviščni parki). Kar je bil javni dogodek v zasebnem prostoru, je postal zasebni dogodek v javnem prostoru. Kar naenkrat se je moč vabila in stroškov zabave preusmerila na moške. Eden od razlogov je zagotovo to, da čeprav je v tistih obdobjih delalo več žensk, kot si mislimo, je bil odstotek žensk z razpoložljivim dohodkom še vedno majhen.

In potem se je pojavila še kultura tega, kdo je kaj dolžan in kdo je glavni.

Moja prijateljica, ki priznava, da je stara šola, pravi, da se ji zdi prav, da fant plačuje prvih nekaj zmenkov kot izraz njegovega resničnega zanimanja, nato pa se lažje loti deljenja računov. Druga prijateljica je poudarila še en argument in navedla statistike o ženskah, ki v povprečju delajo manj kot moški, hkrati pa naj bi porabile več za stvari, kot so izdelki za zdravje in lepoto, kot razlog, da lahko moški plača, če si to res želi. Imam prav toliko prijateljev, ki se s tem ne strinjajo; ne želijo neizrečenih pričakovanj, ki bi se lahko pojavili, ko za njih plača moški, niti se ne želijo počutiti, kot da nekdo za njih »skrbi« v nekakšnem arhaičnem in spolno normativnem smislu.

Pogledi na to temo se mi zdijo fascinantni, saj lahko kultura in družinsko življenje v odraščanju močno vplivata na naš pristop do denarja v razmerjih.

Če obstaja obojestransko spoštovanje in sta ob partnerja srečna, je pravilnih pristopov k obravnavanju denarja v razmerjih toliko, kot je parov. Sama sem danes malo bolj stara šola, kot bi si upala na glas priznati. Všeč mi je moški, ki odpre vrata, ponudi stol in plača račun po večerji. Vendar pa nikomur nisem nič dolžna in ne podpiram ideje, da lahko moški od mene več pričakuje in ima v najinem razmerju močnejši glas le zato, ker mi je plačal večerjo.

S fantom vsaj približno veva, koliko mesečno zasluživa, kar pa še ne pomeni, da veva tudi, koliko kdo zapravi. Sledim temu, kam gre najin denar, in prav tako on. Ko gre za zapravljanje za najine osebne želje, ve, da imam drag okus za čevlje, zato mu včasih raje zamolčim, koliko sem za njih plačala.

Sem zato finančno nezvesta?

Finančna nezvestoba ima zgodovinski vzorec. V dobi gospodinjstev, večinoma le z enim dohodkom, ni bilo nič nenavadnega, da so ženske »v nogavici« hranile nekaj svojega denarja, da jim ni bilo treba prositi za dovoljenje vsakič, ko bi želele kupiti nekaj zase. Medtem ko bi morala večina gospodinjstev z dvojnim dohodkom pretvoriti te nogavice v anahronizem, je praksa rasla v zapletenosti in tajnosti. Daje nam občutek neodvisnosti. Četudi lažne. Zato se zdi primerna rešitev pogosta praksa, za katero se odloča veliko parov, da približno polovico svojega dohodka položijo na skupen račun, preostalo polovico pa obdržijo zase in jo po želji tudi porabijo zase.

Moje splošno mnenje o tej temi je, da je bolj zapleteno, kot sem si mislila. Ko se moj odnos z denarjem in feminizmom ter ljubeznijo spreminja, sem začela videti toliko več sivine, kjer sem prej videla črno-belo. Zelo cenim trenutke ljubezni, ki se ustvarijo, ko računa ne razdelimo po sredini. Navdušenje in zadovoljen trebušček, ki ju začutite, ko veste, da bo on plačal večerjo, in predlaga, da naročite še svojo najljubšo predjed ali pa vsaj poskusite eno izmed sladic. Toliko radosti, ki ga ustvari nekaj tako navideznega. Ali pa topel občutek, ki ga dobite, ko slišite pristen »hvala za tako čudovito večerjo«. Nekaj, kar ne dobiš, če si račun razdeliš na polovico.

Hvaležnost je v razmerju zelo pomembna in če se s partnerjem izmenično pocrkljata z nečim posebnim, imata več možnosti za njeno izražanje kot pa le za rojstne dni in obletnice. 

… zapišem, ko v internetno košarico vržem novo jakno. Zaenkrat – vsaj dokler se breme plačila ne pokaže na izpisku moje kreditne kartice – se resnično počutim kot Holly Golightly.

Napisala Manca Pogačar

Fotografije: Profimedia

Preberite še: 3 ženske iskreno o tem, kako so med karanteno našle ljubezen (resnična izpoved)

Priporočamo tudi: "Po dveh zmenkih sva se zaradi karantene vselila v skupno stanovanje" (resnična izpoved)

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri