Modno življenje po slovensko

Specifičen prostor, majhen trg, ljudje, ki raje kot za obleke zapravijo za dva avtomobila, ljubiteljice tigrastih vzorcev, slaba ponudba, modni dolgčas – vse to smo že neštetokrat slišali, in kljub temu se na modnem pločniku nekaj dogaja.

Lahko se skriješ pred vsakdanom v bleščečo veleblagovnico in se v garderobo zapreš s kosom z vrtoglavo ceno. Lahko se obrneš za lepo žensko s še lepšimi čevlji. Ne nazadnje, lahko greš na slovenski teden mode.

Seveda Ljubljana ni London, a tudi Londončani pravijo, da London ni Pariz, Parižani, da Pariz ni Amerika, Američani pa, no, da niso Kitajska. Kako je torej živeti z modo v Sloveniji?

Krasne nove veleblagovnice

Prvi stik z modnim dogajanjem so domači Printempsi, Selfridgesi in Saksi. Na elitnem vogalu prestolnice že eno leto stoji veleblagovnica Galerija Emporium. Nakupovanje iz predmestja se počasi znova seli v središče in za to misijo se je oborožila s prêt-à-porter zasedbo v sestavi Alexander McQueen, Kenzo, Versace, Roberto Cavalli, Ralph Lauren, družbo pa jim delajo tudi slovenski oblikovalci.

»Ženske pri nas nakupujemo tako kot povsod po svetu,« pravi Petra Draškovič, vodja trženja pri Galeriji Emporium, »rade imamo nedeljski sprehod po mestu, privoščimo si kavico, se družimo in skupaj odpravimo po nakupih.« Kot otroci v trgovini z bomboni se ne moremo upreti čevljem in torbicam, zato imajo, kot je povedala Petra 90 različnih blagovnih znamk – to je 15 tisoč novih čevljev in dva tisoč torbic vsako sezono.

Gregor Zabukovec iz multibrand trgovine Midas, zadolžene za skomine, ki jih vzbuja z Dolce & Gabbano, Diorjem, Jimmyjem Choojem, Guccijem, Prado in drugimi modnimi hišami z naslovnic, daje pri nakupovanju prednost individualnemu pristopu, kar pomeni, da ima stranka v trgovini na voljo osebnega stilista, ki točno ve, kaj želi, potrebuje, ter jo obvešča o novih kolekcijah. »Stranke si privoščijo prêt-à-porter kose, ker si želijo skozi oblačila in modne dodatke izraziti svojo individualnost. V ponudbi imamo tako na primer vedno največ dve enaki torbi.«

Kaj pa tisti občutek, kot da si se znašel v epizodi s Carrie z in njenimi prijateljicami? »Takšne trenutke v Galeriji Emporium opazimo vsak dan. In to večkrat! Ko prijateljice skupaj nakupujejo in se zabavajo ob pomerjanju čevljev Marc Jacobs, ki si jih neskončno želijo in si jih na koncu tudi privoščijo.« Zabukovec doda: » Ko smo odpirali trgovino, smo si zastavili cilj, da bo moda iz Milana in Pariza prišla tudi v Ljubljano. Blagovne znamke, ki jih vidimo na rdečih preprogah, v filmih, na modnih revijah, so z odprtjem naše blagovnice prvič vstopile na slovenski trg. Če je ves svet lahko moden, zakaj ne bi bila tudi Slovenija oziroma Ljubljana?«

Obe veleblagovnici sta povezani tudi z dogajanjem v slovenskem modnem oblikovanju. Lastnica trgovine Midas Mojca Lukančič žal še ne daje izjav o svoji viziji podjetja Mura in o tem, ali bomo kmalu sanjale o Murinih plaščih, ki jih bo morebiti oblikovala mlada slovenska generacija. Pri Galeriji Emporium upajo, da bodo svoje police še naprej polnili s slovenskimi imeni in jim tako dali možnost za preboj na trg.

Hudičevke v Garevskem

Eden redkih, ki lahko pri nas živi od modnega oblikovanja, je 'mož v črnem' Zoran Garevski.

Od leta 1998 je del slovenske modne industrije. Že v tretjem letniku je postal glavni oblikovalec za hišo Vodeb, ki je bila konec devetdesetih in v začetku 'nultih' platforma za mlade oblikovalce. Ostal je pet let oziroma devet kolekcij, kratek čas je sodeloval z Urošom Belantičem pri Oktobru, sedaj oblikuje dve kolekciji na leto za Rašico pod blagovno znamko R exclusive. Kdo torej najbolje živi od mode v Sloveniji?

»Tisti, ki modo prodajajo, torej trgovske hiše, saj imajo 100- ali 150-odstot­no maržo.« Oblačil, ki jih oblikuje za blagovno znamko Garevski, na obešalnikih v veleblagovnicah ni: »Ker so produkcijski stroški zelo visoki. Izdelava navadne majice iz džersija pri majhni količini stane približno šestkrat več, kot bi te v Sloveniji stala pri večji količini, 20-krat več kot večja količina v Bolgariji in tako naprej. Dizajnerske kavbojke, ki jih delajo na Kitajskem, na koncu stanejo tri evre in pol – za ta denar lahko sam kupim le zadrgo.« Zaradi majhnih količin slovenski oblikovalci tudi materiale kupujejo v maloprodaji: »Od srajčne bluze, ki bi jo nekdo kupil za 200 evrov, bi 100 evrov ostalo trgovini, sam pa bi s preostankom moral plačati davek, prostor, šivanje, blago; če bi na koncu zaslužil od pet do 10 evrov, bi bil to presežek.«

Garevski zveni kot modni oblikovalec, ki je raje zaprl studio in postal ekonomist, a resnica je prav nasprotna – najprej je študiral ekonomijo in se potem sredi Ljubljane 'šel modo'. »Nekaj ekonomista je v meni. Zavedam se, da je pri nas najbolj smiselno prodajati usluge naročnikom, kot sta Rašica in Televizija Slovenija. S tem nimam dodatnih stroškov, od tega živim in financiram svojo prvo ljubezen, čisto modo.«

Ko se v Sloveniji pogovarjamo o tistih, ki modo kupujejo, se vselej zdi, kot da govorimo o demi-mondu, za katerega smo sicer že slišali, vendar nismo povsem prepričani, da ni le plod naše bujne domišljije. »Absolutno obstaja. Vsak dan na ulici srečam ljudi, ki imajo zelo izdelan videz, nosijo fine stvari, na primer Comme des Garçons.« Kdo pa nosi Zorana Garevskega? »Ponosen sem, da moje stvari nosijo drugi oblikovalci, stilisti, arhitekti, veliko je tudi ekonomistov in pravnikov, ki naročajo klasične kose. Najbolj zaželene so basic stvari ali takšne, za katere celo sam rečem: Se ti je zmešalo, kdaj boš to oblekel, to je bilo samo za revijo!«

Le nekaj dni pred prvim slovenskim tednom mode se čuti mešanica navdušenja in neizogibnega občutka, da bi lahko naredil še več. Takrat se Garevski spomni besed prijatelja: »'Kako lahko pričakuješ, da boš v enem tednu s tisoč evri in z dvema šiviljama naredil revijo, ki bo na ravni Givenchyjeve, kjer imajo nekajmilijonski proračun, šest mesecev časa in 500 sodelavcev?' Vsi, ki ustvarjamo modo v Sloveniji, delamo presežke, saj nisem prepričan, da bi veliki oblikovalci v naših razmerah sploh lahko izpeljali revijo.«

Izpovedi zapravljivk

»Včasih imaš občutek, da v slovenskih trgovinah ne dobiš najnovejših, najbolj zaželenih kosov, tudi trgovci pravijo, da kot del vzhodnega trga dobivajo drugačne stvari. Hkrati je težava v tem, da izbori niso najboljši, saj pri nas ni pravih buyerjev,« o nakupovanju v Ljubljani pove stilistka Barbara Podlogar. Tako kot Garevski tudi ona meni, da si modno življenje lahko privoščijo predvsem ženske v poznih tridesetih, vendar poudarja, da kupcev ne smemo podcenjevati. »Slovenci veliko potujemo, zato dobro poznamo blagovne znamke, trgovine.«

Sama poskuša svoje modne kaprice izživeti tako, da se trudi dobiti vabila na tako imenovane sample sales v tujini. »Tam lahko kupiš vzorčne modele po nizkih cenah. Marsikaj najdem tudi na internetu. V Ljubljani kupujem slovenske oblikovalce.« Toda ali je v Sloveniji sploh dovolj priložnosti oziroma družabnega življenja, da lahko živimo modo? »Ravno o tem razmišljam, ko gledam gležnjarje Miu Miu. Po eni strani bi bilo odlično, če bi v njih prišla na slovenski teden mode, saj konec koncev tukaj živimo in s tem malo spreminjamo naš prostor.«

Večina žensk si ne vzame časa, da bi šle na modni pohod po Ljubljani. Če nas za en dan prestaviš v Pariz, pa si bomo zagotovo privoščile tri stvari, ki se jim v Ljubljani odrečemo: kozarec vina preveč, spogledovanje s čednim neznancem in brezglavi nakup. Vse to se ti lahko zgodi tudi tukaj ali, kot pravi Podlogarjeva: »Če imaš modo rad, ji moraš biti, kjerkoli že si, zvest do konca, tudi v Sloveniji.«

Fotografija Shutterstock