Občutek krivde ob tem, kaj radi gledate – ali česa ne gledate – je resničen. Z vami delimo, kako sprejeti svojo izbiro gledanja, se sprijazniti s tem, česa ne boste nikoli videli, in razširiti svoja obzorja.
Pravijo, da ima vsak človek svoje skrivnosti ali vsaj skrivnost. Ja, tudi dolgoletni partnerji, s katerimi obeležujemo srebrne poroke, najboljše prijateljice še iz vrtca in celo tisti, ki v resničnostih šovih v nedogled ponavljajo, da so odprta knjiga. Sama z ožjim krogom prijateljic delim malodane vse, od natančne GPS-lokacije novega mozolja in vsakega dogodka, ki izstopa iz dnevnega povprečja, do tega, kaj bi rada počela v življenju, a je misel na to še v osnutku. Pa vendar obstaja nekaj banalnega, česar si ne upam povedati na glas. Tehnično gledano, tega ne skrivam, temveč to informacijo le izpustim iz pogovora (je rekel še vsak lažnivec do zdaj). Gre namreč za malenkost v moji programski shemi, in sicer to, da zadnje štiri (plus deset) večere preživljam s plitkimi, 'zglancanimi' nepremičninskimi agenti resničnostne serije Selling Sunset. Njena glavna protagonista sta dvojčka, lastnika uspešne nepremičninske agencije čez lužo, katere zaposleni (vsi bivši modeli ali vsaj vplivnice) velikim losangeleškim ribam prodajajo vile v slogu ameriških sanj. Več od tega vam ni treba in tudi ne morete izvedeti, razen tega, da dramo v tej seriji (tekoče po scenariju) lahko sproži že to, da nekdo nekomu ponesreči vzame pisarniški kuli, okoli tega pa se nato vrtijo še naslednji trije deli. Z vsako predvajano minuto čutim odmiranje lastnih možganskih celic, zataknjena nekje med otopelostjo in animiranostjo, a sebi in zaslonu ne morem pustiti do počitka. Morda pa se male sive celice le sproščajo na minimumu, da bodo zjutraj spet v formi?
Človek bi mislil, da nečesa tako nepomembnega ni težko skriti, a se zdi, da že od leta 2019 vsak pogovor ne glede na naravo zbrane družbe (faks, sodelavci ali družina) tako ali drugače nanese na Netflix in njegovo trenutno postrežbo.
Če se že izognem deljenju omenjenega 'greha', nemalokrat obmolknem kot jagenjček, saj je serija, v katero je očitno uprla oko vsa populacija, šla mimo mene.
Ali pa jaz mimo nje, saj me k ogledu nečesa novega bolj malo kaj premakne. Pogovor o financah? Lahko. O politiki? Mala mal'ca. Samo pustite moj daljinec in njegove poti pri miru. Kar se zgodi pred zaslonom, ostane pred zaslonom.
To, da se pogosto odklopim z Mariem in njegovimi kvizi ter danes že retro serijo Varuška (angl. The Nanny), povem brez zadržkov. Počasi mi bo uspelo izustiti celo to, da sem se v času gimnazije občasno družila z veličastnim turškim Sulejmanom, čeprav je to uradno izbrisano iz moje avtobiografije.
Zakaj torej pristrižem krila odkritosti pri resničnostih šovih, kot je Too Hot to Handle (ups, sem tudi to izpustila?). Da ne bi izpadla plehka tudi sama? Ker se zato po malo preziram?
Ker bi takoj zatem želela pojasniti, da sem si prejšnji petek ogledala tudi film, nagrajen z oskarjem, s tem pa dokazala, da ta spodrsljaj ne priča o moji inteligenci? Na delu je namreč sram, ki pogosto spodbuja tišino, njegova gonilna sila pa je krivda. Zato tudi zveza guilty pleasure (krivi ali manjvreden užitek) pred besedo serije (series). Krivda pa nikoli ni slovela po produktivnosti, zato postavimo nekaj novih pravil. Nočemo biti namreč kot tisti ljudje, ki ne gledajo mehiških nadaljevank, pa vendar vedo vse, kaj se v njih zgodilo.
Sprejmimo svoje gledalske navade
Večina serij in oddaj, ki jim pristavimo zvezo guilty pleasure večini predstavlja le zdravo mero eskapizma, ki po stresnem dnevu, kaj šele tednu, prija bolj kot obkladek na svež komarjev pik. Sprostijo naše misli ali jih celo umirijo kot svojevrstna meditacija. Je pobegniti od sebe za kratek čas res tak greh? Na mestu se tako ponuja še en ameriški stavek, in sicer No shame in that game. Naj si dovolim prevod, ki je daleč od dobesednega: ni se vam treba zagovarjati, če nekaj gledate, ali obratno.
Ne morete brati, gledati ali poslušati vsega
Se spomnite, ko sem omenila, da nemalokrat ob pogovoru o najbolj vročih serijah nimam kaj povedati? In mi je zato neprijetno? Vsak dan je na voljo brezmejna količina vsebine, katere odmev nas doseže na vsakem koraku. Nemogoče je slediti vsemu. To bi bil preobilen obrok informacij za naše možgane. Normalno je, da ne vidimo vsega. Sama sem se nekaj časa mučila z idejo, da moram slediti določenim serijam. Vendar, ali naj ne bi bil prosti čas prosti ravno zato, ker ne omejuje? Olajšajte si torej življenje in sprejmite dejstvo, da nikoli ne boste seznanjeni z vsem. S tem pride prav posebna vrsta miru. Če se po nečem počutite slabo ali ne vpliva dobro na vas, to prenehajte gledati zaradi občutka dolžnosti, ker to gledajo vsi drugi ali ker morate dokončati, kar ste začeli.
Poglejte čez planke …
Ko je južnokorejski režiser filma Parazit Bong Joon-ho leta 2020 prevzel oskarja za najboljši mednarodni film, je izustil naslednje: »Ko boste premagali centimeter visoko oviro podnapisov, boste spoznali še veliko več neverjetnih filmov.« Po uspehu njegovega filma, Netflixove južnokorejske uspešnice Squid Game in francoske heist serije Lupin, se zdi, da smo v lovu za dobrimi vsebinami končno pogledali tudi zunaj angleško govorečih držav. Ne čakajmo, da se na našem radarju pojavi naslednji Parazit, temveč ga aktivno raje iščimo sami. V tej dobi imamo dostop do več mednarodnega dela kot kdaj prej. Kje začeti? Morda s francosko komično-dramsko serijo Call My Agent! ali pa dansko politično dramo Borgen.
In tudi znotraj njih …
Tako kot pri glasbi in na številnih drugih področjih naša dežela ponuja veliko kakovostnih in svežih vsebin tudi gledalcem. Seriji na Voyu Ja, Chef! in Gospod profesor pred zaslone z vsako epizodo prikujeta ogromno število gledalcev, filmski podij pa je pomladi zatresel tudi celovečerec Prasica, slabšalni izraz za žensko režiserke Tijane Zinajić. Na malih zaslonih se je med drugim nedavno odvrtela osemdelna drama Trigrad režiserke Sonje Prosenc, medtem ko veliko pozornosti žanje tudi film Orkester režiserja Matevža Luzarja. Na velikem platnu si boste lahko kmalu ogledali celovečerni film Dedek gre na jug (v njem blesti zvezda naše modne zgodbe na strani XX, Zala Đurič, kjer najdete tudi intervju z njo) in mladinski celovečerec Gajin svet 2, če naštejemo le dva. Domačo umetnost zlahka spregledamo na račun tujih, večjih, močno oglaševanih projektov, a najdemo veliko vrhunskih ustvarjalcev prav pri nas. Preden torej naslednjič zamahnete z roko, ko nekdo priporoča ogled slovenskega filma ali serije, se pustite prijetno presenetiti.
Preberite, katerim sladkim pregreham pop kulture pa se najraje predaja naše uredništvo.
Petra Windschnurer, odgovorna urednica
Južnokorejske televizijske drame. Pravkar sva s hčero pogledali Penthouse, zgodbo o nepremičninski vojni in bitki med starši ter dijaki v zasebni šoli za operne pevce. Serija v 48 delih postreže s toliko preobrati, da ji ni kos niti mati vseh nadaljevank, Dinastija. Omeniti moram še stajlinge, ki so popolnoma uprizorili zadnje trende, pa brezhibno polt vseh ženskih likov in seveda tragično srečen konec, zaradi katerega sem tisto julijsko popoldne potrebovala cel paket robčkov.
Katja Kozlevčar, novinarka
Kadar se resnično želim odklopiti iz tega norega sveta in spustiti možgane na pašo, si privoščim kak resničnostni šov, ob katerem mi ni treba preveč razmišljati, lahko se le smejim banalnim problemom nastopajočih in vedno znova ugotovim, da mi v bistvu ni tako slabo. Na tem seznamu so na primer Below Deck, Selling Sunset, Love is Blind in The Circle. Čeprav se ti najprej zdi, da gre za izgubo časa, je to svojevrstna sprostitev.
Manca Pogačar, urednica elle.si
Ob zaključku kakšnega neprijaznega dne se rada pocrkljam z epizodo serije Sorodne duše, ki razkriva resnične zgodbe ljudi, ujetnikov obiskov duhov. K pogovoru jih poskušata zvabiti raziskovalca paranormalnih pojavov Amy Bruni in Adam Berry, pogosto pa na pomoč pokličeta tudi jasnovidnega prijatelja Chipa Coffeyja. Vsakič me prevzame napetost med iskanjem povezav z onostranstvom in vedno znova odkrita tesna vez med preteklostjo in sedanjostjo.
Neja Drozg, novinarka
Ogromne količine spreja za teniranje in oranžnega pudra, natopirane frizure, divje zabave in izklesane mišice na zagorelih italijanskih žrebcih. Jersey Shore, utelešenje kičastega modnega sloga, frajerskega žargona in vratolomnih odnosov, se je v srca gledalcev – tudi mojega – ukoreninil ravno zaradi nezrežirane iskrenosti akterjev. Občudovala sem, da so, ne glede na to, kako divje so (se) ljubili ali sovražili, vedno našli način, da kot prava družina skupaj sedejo za mizo in pomirijo čustva. Nova nadaljevanja odstirajo stare simpatije in zamere, vsebujejo več poročnih prstanov in jokajočih dojenčkov ter malo manj prekrokanih noči kot nekoč. In ja, lahko priznam brez dlake na jeziku: na dušek sem si ogledala čisto vse.
Mojca Zemljak, redaktorica in lektorica
Otok ljubezni. Princip Sartrovih zaprtih vrat (pekel so ljudje okoli tebe) me vznemirja od srednje šole, ta resničnostni šov pa je oblika takega eksperimenta – zaradi ljudi, s katerimi si zaprt, se neizogibno soočaš s sabo. Prve dele sem gledala z vzvišeno držo (da vidim, kako plehki so ti Britanci z lepimi telesi), a me je presenetil. V nasprotju s Sartrovo idejo so tu važna čustva in nisi ocenjen po golih dejanjih – odpuščanje je človeško. V resnici je to eksperiment tudi zame – kako včasih še vedno ocenjujem na prvo žogo in sem polna nekaterih predsodkov (družbe, v kateri živim). Ko zdaj kdo (kak kvaziintelektualec) zavije z očmi, ko povem, kaj gledam, se na to požvižgam.
Anja Kralj, art direktorica
Čeprav sem serijo, ki me vedno znova spravi v prijetno razpoloženje in ki je morebiti celo vplivala na količino kave, ki jo popijem, gledala vsaj že trikrat v življenju in v njej čisto zares uživam, me, ko sem razkrinkana pred prijatelji, kar stisne v želodcu. Uh, le kaj si bodo mislili ljudje, saj vendar berem tudi resne knjige in nisem naivna srednješolka. No, toplina in domačnost majhnega mesteca Stars Hollow z njegovimi posebnimi prebivalci in mamo in hčerko na čelu me v seriji Midve z mamo vedno znova pomiri in mi reče, da je svet lahko tudi tak, kot je v seriji. Ali je to res ali ni, je sicer drugo vprašanje, ampak če je človeku po ogledu enega dela serije kar vse lažje, bi morda morala naslednji del pogledati z malo manj obremenjenosti z mnenjem sveta in več užitka ob lastnem mnenju. In glavnih oseb serije, seveda.
Po predlogi Patricie Karounos priredila Ajda Gregorc
Fotografije: Profimedia