Kakšne spomine imate na svoj prvi poljub?

Lorella Flego,

modna novinarka in voditeljica

»Mislim, da je prvi poljub za vsako žensko izkušnja, ki se za vekomaj zabeleži na nivoju DNK-ja. Moj ni bil nič drugačen in priznam, da sem nanj dolgo čakala, vendar je bil pravi, ne samo poljub, tudi fant. Čeprav sva se razšla, imam nanj čudovite spomine, predvsem pa se zelo dobro spominjam dejstva, da me je čakal in čakal, dokler nisem bila pripravljena, tako da sem na koncu sama hrepenela po poljubu in sem ga bila neskončno vesela.

Večjih zadreg ni bilo, lahko rečem, da je bila velika, čudovita ljubezen, ki me je močno zaznamovala. Ostala sva prijatelja, in čeprav se v življenju marsikaj spremeni, je ostal spomin na tisti poljub v moji spalnici nedotaknjen, kot bi visel v zraku, za vekomaj.«

Borut Omerzel,

odgovorni urednik Playboya

»Bilo je na morju pri mojih zrelih in modrih petih letih sredi vročega poletja pri krasni vili pod palmami v Seči. Bivali smo za hribček oddaljeni od morja, toda njegov vpliv se je očitno čutil, saj so tistega dne, ko sta se tja s staršema pripeljali prelestni Švedinji, čisto pravi plavolaski, to zaznala moja zunanja čutila in premaknila tudi tisto najbolj bistveno v notranjosti, da je začelo močneje biti.

Težava je bila le v tem, da je bila meni všeč mlajša, jaz pa malček starejši od mene. Hud trikotnik, vam rečem. In poljub? Ob slovesu sem ga nedolžnega dobil od obeh. Mi je pa ena druga prelestna plavolaska čez precej let, ko več nisem bil tako zelo zrel in moder kot pri petih, božansko pokazala, da je prav vsak poljub vsakič lahko prvi. Pa za to sploh ni pogoj plavolaska. Pogoj je odprto srce.«

Tjaša Kokalj,

televizijska voditeljica

»Prvi poljub je bil poln nerodnosti in sramežljivosti ... Spomnim se, da se je zgodil zelo na hitro in je bil zelo kratek, malo daljši cmok, bi temu danes rekla.

Še dolgo po njem sem imela metuljčke v trebuhu in se ga spominjala. Čeprav sem želela, da se poljub čim prej ponovi, sem bila zelo sramežljiva, saj mi nikoli ni bilo preprosto samo zaplavati v nepoznane vode, ampak sem vedno zelo analizirala in se poglabljala v vsak detajl. Aja, in spomnim se, da se je zgodil v šotoru in da so me potem koprive opekle, ko sem verjetno malce omotična lezla iz njega.«

Boštjan Narat,

pevec in filozof

»Prvi poljub? Bilo je čudovito, prekrasno, nepozabno, z dekletom mojih sanj ... Kako ji je že bilo ime? Seveda je bilo tudi malo nervozno, negotovo, vendarle je bilo prvič ... Verjetno izvedba ni bila ravno vrhunska, ne takšna za v učbenik; ko ne veš natančno, kako se obrniti, kaj storiti s tem nosom, kaj početi z jezikom ... Hmnja, če bolje pomislim, niti ni bilo tako čudovito in nepozabno. In če sem povsem iskren: bilo je še kar grozno. Kako ji je že bilo ime? Pa da ne bo pomote: ona ni nič kriva; pač, bilo je prvič.«

Polona Kasal,

pevka

»Prvi poljub je zavit v meglen spomin na zvrtinčene občutke pričakovanja, zaljubljenosti, presenečenja, neodločenosti in razočaranja. Spomnim se, da se je zgodilo na zeleni klopci na bežigrajskem igrišču. Takrat sem zapustila svoje telo in početje opazovala iz tlorisa. Ko se je stvar končala, me je minila zaljubljenost v tega fanta.«

Katarina Mala,

pevka

»Moj prvi poljub se je zgodil pri rosnih 12 letih. Morda se zdi malo kmalu, sploh glede na to, da smo bili v primerjavi z današnjo mladino takrat vsi še zelo zeleni. Ampak, kaj naj rečem: bilo je tako, kot mora biti. Metuljčki v trebuščku, lep večer, zvezde na nebu, čista, neokrnjena narava, taborniški ogenj in simpatičen fant, ki ga po tistih taborniških počitnicah nisem nikoli več videla. (smeh)

Ne bi rekla, da sem se ravno zaljubila do ušes, ampak očitno ravno prav, da se je moralo zgoditi. V tistih letih smo bile punce, sploh tiste, s katerimi sem se sama družila, bolj odrasle od odraslih. No, vsaj tako smo same verjele, in obe moji najboljši prijateljici sta imeli svoje prve poljube takrat že za seboj. Tako da se mi danes, ko o tem razlagam, bolj zdi, kot bi takrat nekam hitela. Najbrž se mi je zdelo, da bi kaj posebnega zamudila, če ne bi bila v koraku s svojimi vrstnicami, danes pa se vsega bolj bežno, a z nasmehom spominjam. Vem pa le to, da ni bilo narobe, ni bilo vsiljeno in ni bilo grdo. V bistvu bi vsakemu dekletu privoščila tako prijetno izkušnjo.«

Žiga Gombač,

mladinski pisatelj

»Prvi poljub me je iztrgal iz objema vsakdana in me dvignil tja, kjer čas izgubi svoj pomen, kjer se vzpostavi smisel in kjer se začenja pot, ki človeku omogoča dodatno dimenzijo. Dimenzijo samouresničitve, izpolnitve, dotik s sanjami. Zvok je na mah ugasnil, težave in stranpoti so izgubile svojo ostrino in misel se je, kljub očitnemu podtonu iracionalnosti, osredinila.

Osredinila na sočloveka. Kot takšna je okrepila zavedanje, da je biti sam povsem odvečno življenjsko poglavje in da se resnična simfonija skriva v sobivanju. Strastnem in predanem sobivanju, seveda. In na te večne ravni, ki v spremstvu intime odstirajo obzorja popolnosti, se je tako lepo vračati ter jih vnovič okušati. Znova in znova in znova ...«

Pripravila: Mojca Zemljak