Dajmo na mizo tabu temo, okoli katere se danes vse vrti. Morda ob tem celo zašelesti. AJDA GREGORC
Pri njem naj bi se vse začelo in končalo. Ta rek je po našem družinskem drevesu oživčen za nekaj generacij naprej in nazaj in verjamem, da nismo edini. Običajno pride z njim še informativni napotek, da se denarja načeloma ne posoja nikomur, še manj pa govori o njem. Pravzaprav se o njem govori tako malo, da si pri svojih 29 letih sredi kuhanja kosila vrtim finančni podkast z nasveti za začetnike. Če me obsojate, se obsojam že sama in si še vedno puščam možnost, da to priznanje pred objavo izbrišem. V njem takoj po še samoumevni razliki med neto in bruto zneskom (pa ste vedeli, da obstajata tudi prvi in drugi bruto?) izvem, kako se takoj po maturi prijaviti za kadrovsko štipendijo ter kako najučinkoviteje porazdeliti svojo mesečno žepnino. Auč.
A priznanje, tudi lastne skromne finančne pismenosti, je prvi korak do spremembe. Tudi če je ta (pre)pozna skoraj za desetletje ali več njih. Denar do nedavnega ni bil velik del moje miselne orbite, ker mu to, iskreno, ni bilo treba biti. A preden se potunkam v predvidevanja, to ni bilo zato, ker bi imela na notranjem dvorišču namontiran dodatni finančni dovod pod ključem zobne miške za odrasle (si jo predstavljate v romantični obleki Chloé z zvezdicami?) ali bi bila že preskrbljena do rane upokojitve.
Res je, da sem pri izbiri poklica prej sledila sanjam kot misli o potencialni finančni svobodi, in tako že vnaprej svojemu računu pustila malce bolj dihati, a kljub temu vse do nedavnega nisem občutila kaj prida odrekanja kljub razmeroma razgibanemu življenjskemu slogu. To je pogosto pomenilo večerne grižljaje pice višje kategorije s prijatelji ob nabrežju Ljubljanice, spontane izlete na zares lepše ter kupljene koncertne vstopnice, ker je to pač garancija za uro in pol trajajočo srečo (dokazno gradivo na strani 125). Nobenega pretiravanja, a vendarle so to spomini v nalaganju, ki nekaj stanejo. Teklo je, kot radi rečemo, sploh ob rednem delu vse od gimnazije naprej.
A prišla je inflacija, prišli so višji stroški, prišlo je življenje. Z njim pa tudi točka, ko sem si morala preprosto priznati, da je nekaj, kar meni pomeni osnovni življenjski standard, danes preprosto vrednoteno višje, tako ni samoumevno in moram zato očitno delati še toliko bolj (kolikor sploh še lahko). Osnovno si seveda vsak definira po svoje, in to ni jamranje, ležeče na posteljici iz nehvaležnosti ali nezavedanja, da je lahko še veliko slabše. V moji omari tako ni luksuznih torbic, še manj pa se pred domačimi vrati vrstijo paketi (ti obtičijo na seznamu želja), a kupček se že zaradi omenjenega standarda, ko ne živiš doma, temveč sam, si samostojna podjetnica, ker to moraš biti, in za nameček še mlada milenijka, v letu 2024 zajetno manjša.
O denarju sem tako začela razmišljati nenehno, ko sem ga imela manj kot običajno (berite premalo za svoj standard). Sledili so osebni finančni ukrepi, v sklopu teh pa sem presekala generacijsko zapoved in prijateljici povedala, da bi preskočila enega izmed najinih brunchev ta mesec, »saj moram malce paziti na budžet«. Sprostila se je zanka pogovora, s tem pa tudi njena pljuča. Medtem ko se pri denarju marsikdaj končajo vljudnostni pogovori in začnejo tisti na spolzkem terenu (običajno v času, ko večina že spi), je ta deloval sila blagodejno. Ne glede na to, kako složni smo namreč za mizo, se pri denarnicah in njihovih debelinah razdvajamo, včasih vseskozi, spet drugič le v določenih obdobjih. Ko se združimo, četudi v lastni finančni mizeriji, vse vsaj za trenutek postane nekoliko lažje. Nekaj tednov in manj brunchev pozneje se je izkazalo, da v mojem krogu po novem zategujemo vsi, vključno s tistimi, ki so bili sicer najdlje od te ideje. Inflacija je obiskala vse kotičke mesta.
Pri svojem primeru tako opazim, da so teže, brazde in luknje naših bančnih računov, tudi če se imamo še za tako nematerialistične, ogledalo našega počutja. Ko živiš tik nad vodo, se utrudiš od nenehnega kriljenja z rokami, da se obdržiš nad njo. Finance pa so lahko tudi ogledalo naših vrednot in skoraj vselej značaja. "Na novo pridobljeni denar razkrije prave barve človeka," mi razodene prijatelj v videoklicu z jahte, na kateri trenutno dela, da tudi sam izboljša svojo finančno situacijo. Empirično analizo ima tako rekoč vsak dan pred nosom. Nastopa tako za tiste bogate ljudi, ki imajo denar že dolgo in so si ga prislužili z dolgoletnim delom, kot tudi za tiste, ki so ga pridobili na hitro, največkrat s kriptovalutami ali vplivništvom, spadati med višji ekonomski sloj pa je tako zanje še nova reč. Razlika v odnosu do strežnega osebja je, po njegovih besedah, neprimerljiva. Prvi ga obravnavajo kot enakovrednega, medtem ko se drugi v času svojih luksuznih počitnic obnašajo do zaposlenih, "kot da so te kupili". Prvi namreč vedo, da denar vendarle ni vse, niti začetek tega, drugi pa še ne.
Izjeme so v obeh skupinah, sam pa meni, da denar ne spreminja, le poudari osebnostne potaknjence. "Sploh če naš finančni kupček kar naenkrat izkopni ali se poveča." To pravilo potrjujeta dve osebi v naši širši družini, ki sta po letih finančnih težav v zadnjem obdobju s trdim delom in dobro karierno priložnostjo pridobili, ko govorimo o življenjskem slogu. Razlike v njunem vedenju so očitne, a v drugih niansah, kot bi si morda predstavljali. Metaforično in dobesedno hodita bolj pokončno, a ne vzvišeno, prav tako drugače govorita o denarju. Ta tema ju več ne bode, temveč intrigira. Kvaliteto prvič postavljata pred kvantiteto, ker to lahko, ideje o počitnicah pa niso več breme. Svoje prihodke delita, a s tistimi, ki so bili vedno tu zanju, prispevata pa tudi k dobrodelnosti.
Bogastvo pa ne pride z garancijo za srečo, medtem ko je finančna stabilnost tista, ki lahko zanjo položi vsaj dobre temelje, pravi znanost. Kot piše John Jennings za Forbes: "Čeprav je povezava med dohodkom in srečo resnična, je skromna in pogojna. Paziti moramo, da ne poudarimo preveč vloge denarja pri sreči. Vendar pa lahko denar, če ga uporabljamo pametno, poveča naše dobro počutje in izboljša naše življenje."
Veliko pa je odvisno tudi od tega, kako vidimo sebe. Preden zazvenim kot kakšen motivacijski guru – enako pomembno kot naučiti se, kako razporediti budžet, narediti fond za varčevanje in začeti investirati, je tudi proučiti svoje vzorce, s tem pa svoj odnos do denarja. To lahko storimo pri dvajsetih, na sredini štiridesetih ali pri petinsedemdesetih. Tako kot v odnosih namreč pogosto posvojimo načine razmišljanja o denarju in njegovega upravljanja, kot so jih imeli naši starši. Morda sebe ne vidimo kot osebe, ki lahko zasluži več od določene vsote, ali pa se nam zdi podjetniška žilica rezervirana le za ljudi v oddaljenih krogih. Če o sebi ne razmišljamo kot o nekom, ki lahko deluje drugače od odraslih v svojem življenju, verjetno tega ne bo. Če se izogibamo pogovorov o določeni temi, verjetno ne bomo prišli do novih znanj. Sama tako po novem investiram, čemur še zdaj komaj verjamem.
Izobraževalni sistem seveda pri tem močno peša, če se ravno ne vpišemo na ekonomsko fakulteto, prav tako kot tudi javni diskurz. Tema se pogosto zdi tudi suhoparna, saj je podana kot taka. Ženske smo na drobcih zgodovine spodbujane še toliko manj, da se finančno opolnomočimo in igramo z velikimi ribami, z marketinškimi tehnikami pa zasipane, da zapravljamo v nedogled za lastno vrednost, zasnovano na zunanjih potrditvah. Kaj ostane za prihranke?
Biti na dolgoročni finančni svobodi je tako moj cilj, ker preprosto ne želim trepetati vsak konec meseca, biti ekonomsko odvisna od partnerja, živeti na drugi stopnji, ne na prvi, ker me pestijo preživetvene skrbi, kaj šele da bi moji otroci na svojih plečih nosili moje finančne turbulence, s tem pa miselnost, da drugače v življenju ne gre. Delam v tej smeri.
Lahko pa mi spodleti. Morda se kljub trudu življenje obrne drugače. Vsak deluje po svojih najboljših zmožnostih in tudi presek vzorcev včasih ni dovolj. Pride inflacija, pridejo višji stroški, pride življenje. Včasih nimamo moči za 'boljše'. Finančno stanje je namreč vedno povezano z mnogo faktorji. V redu je tudi, če nam finančno kdaj ne uspe(va). Nismo edini. To ni lahko v družbi, ki se zdi obsedena z denarjem in statusom ter hkrati daje občutek, da je to skoraj naša dolžnost. Vsak ima različno izhodišče, tako kot si vsak zasluži živeti vsaj dostojno.
Če bom kdaj premožna, bom šla vsak drug dan na tržnico po zajeten šopek svežih potonik, ko bodo v sezoni, kupila toliko malin in borovnic, da jih skoraj ne bom mogla pojesti, presenečala bližnje in brez premisleka vrgla v košarico kos ali dva iz nove kolekcije Sézane. Znak bo tudi osebni mini živalski vrt z rešenimi živalmi (morda ga imava lahko z Aniko s strani 118 skupaj). Bogata pa bom, če bom lahko o tem povedala svojim ljudem, poklonila kakšen kilogram potonik tudi svoji prijateljici in imela družbo na tej mini kmetiji. Nobenih dvorcev.
Ne glede na to, ali je stanje na vašem računu trenutno takšno, da vas navdaja s samozavestjo ali s tesnobo, ne pozabite, da se lahko to vedno spremeni. Računica je enostavna. Ravno prav je največ.
Novo na Metroplay: "Ni uspeha brez trdega dela." | Maja Štamol Droljc