Razmišljam, ali bi bilo morda bolj smiselno, da vprašanje zastavim širše, in sicer: "Kaj smo se naučili o generacijah pred nami in kaj želimo predati naslednjim?" NINA VIDRIH
A koga vse bi v ta 'mi' morala zajeti? Morda milenijce, generacijo, ki mi jo določa letnica rojstva? Ne da se po mnenja obrnem na kolege, sodelavce, prijatelje in znance, vse pripadnike svoje generacije, že slutim, da bi bili odgovori precej različni. Seveda bi s splošno anketo lahko našla skupna presečišča, a kako osebna bi zares bila? Morda pa drži, kar nam drugi tako zelo radi pripisujejo – to, da smo individualisti. In če je to res, sem še toliko bolj prepričana, da smo si ne glede na to, da pripadamo isti generaciji, tudi precej različni ... Zato spustim širši kontekst, se vrnem k osnovnemu vprašanju in si nanj poskušam odgovoriti sama.
V istem hipu, ko začnem tuhtati o veščinah, lekcijah in nasploh znanju, ki mi je bilo predano od starejših, se v meni oglasi sarkastični odmev, češ: »Resno, TI boš tista, ki bo odgovarjala na TO vprašanje?!« V času svojega obstoja sem se namreč precej bolj ukvarjala s tem, kako se čim bolj oddaljiti od vsega, kar sem dojemala kot zastarelo, prežvečeno, nedelujoče in ne dovolj dobro, kot da bi ponižno poslušala in dovolila starejšim, da mi povedo, kar menijo, da je vredno predati naprej. Verjela sem, da moram najti svojo pot, se stvari naučiti sama, 'po svoje', in medtem ko sem ponosno nosila broško samosvoje utrjevalke poti, sem seveda brez pomislekov verjela, da me bo to (kakopak) privedlo do nečesa boljšega.
Med podajanjem nasvetov, s katerimi so me zasuvali starši, stari starši ter nasploh starejši in modrejši, sem si največkrat močno zatisnila ušesa in bolj poredko dovolila, da bi se me njihove besede dotaknile, še redkeje pa, da bi mi bile te besede vodilo. Veliko raje sem se osredotočila na privzdigovanje obrvi, izpraševanje in oporekanje sploh vsem dobronamernim nasvetom.
Spomnim se, kako sem nekje pri osmih letih slavnostno zaprisegla, da v življenju nikoli ne bom skuhala niti ene zelenjavne juhe, na kar se je mama odzvala s smehom in tistim klasično ljudskim: »Boš že še videla, zarečenega kruha se največ poje.« In najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da je še kako imela prav, pa tudi, da bi, ko slišim ta rek, še danes najraje zavila z očmi. Naj na tem mestu, za boljše razumevanje, povem, da vstopam v svoje 31. leto. Šele v zadnjih nekaj letih sem začela zares ceniti znanja, zgodbe, recepte, ki so mi jih generacije želele podeliti med odraščanjem in ki sem jih vztrajno in trmasto zavračala. A povsem naravno je, da v obdobju odraščanja, še zlasti v času adolescence, med procesom iskanja lastne identitete izvajamo upor proti vsemu, kar nam je predano, in to razumemo kot vsiljeno. In če v nekem trenutku pomislim, da je to morda zgolj moj način delovanja, že v naslednjem hipu to hitro prečrtam, ko mi mama pove, da je seveda tudi sama pri dvajsetih iskala svojo pot in želela vse narediti drugače ...
Med pogovorom z mamo želim slišati in razumeti njen pogled na prenos generacijskega znanja, ne nazadnje naju ta predaja tesno povezuje. Seveda izpostavi to, kako prav vsaka generacija želi narediti korak naprej in naslednji predati (še) boljšo izkušnjo. Sprašujem jo, katero je tisto znanje ali vrednota, ki njo najbolj razlikuje od predhodne generacije in ki jo je želela prenesti naprej tudi zato, ker si jo je sama želela, a ji zaradi takšnih in drugačnih okoliščin ni bila dostopna. In ustaviva se pri odprtosti. Pri odprtosti do drugačnega, še nepoznanega, pri širjenju znanja, pogledov, raziskovanju in ne nazadnje spoznavanju sveta prek domačih mej. Ta širina, v katero je zajeta možnost izobrazbe, študija (v tujini), potovanja in tudi raznoliko kulturno udejstvovanje, je zagotovo prenos, na katerega, če ne bi imeli tega pogovora, ne bi pomislila. Vse to sem dojemala precej samoumevno, ne da bi se zares zavedala ali razmišljala, da se je bolj ko ne v zgolj v eni sami generaciji moral zgoditi ogromen poskok naprej.
In zanimivo se mi zdi, da se v najinem pogovoru ustaviva prav pri širini in raziskovanju tujih kultur, kajti med nabiranjem snovi za ta članek sem začela razmišljati, kako sem se pravzaprav vsa ta leta otepala preveč domače kulture, kako sem srečo, znanje, spiritualnost, predloge za boljše življenje, bolj sijočo kožo in slajše jedi vedno raje iskala v tujih kulturah. Morda sta za to kriva marketing in PR z zastopništvom na tujem naslovu, ki je začel vplivati name nekje na križišču odraščanja in iskanja lastne identitete, ter morda tudi generacija dediščine, ki je verjela in hvalila tujino in možnosti, ki jih ta ponuja. Od bogatega strica iz Amerike do iskanja sebe v Indiji ter do resnega zastopanja kimčija kot edine hvalevredne probiotične jedi. Kislo zelje je pač res preveč običajno in tako zelo staromodno.
In največja ironija pri tem spoznanju je, da me je do njega pripeljala prav tujka (in še ženska moje generacije). Le nekaj let starejša Irka mi je odprla oči glede tega, kako pomembno je, da razumemo in sprejmemo svoje korenine, negujemo svojo kulturo in lastno dediščino. Zakaj? Ker nas vse to vodi do tega, kar pravzaprav vse generacije iščemo – boljše življenje. Za dobro počutje potrebujemo občutek pripadnosti, sprejetja, varnosti, do česar lahko dostopamo tako, da sprejmemo in negujemo to, iz česar izhajamo. In ironija je dvojna, ko se zavem, da sem do tega spoznanja prišla prav zaradi generacijskega prenosa (ker sem nanjo naletela, ko sem iskala znanje, ki presega lokalno) kot tudi zaradi svojega upora proti njemu (to, da prihaja iz tujine, je bil najverjetneje dodatni razlog, da sem ji prisluhnila resneje in bolj odprto, kot če bi mi isto lekcijo poskušala predati babica).
Od starejše generacije sem (nezavedno?) prevzela štafeto in tekla čez planke proti tujemu, drugačnemu, novemu, še neznanemu, poskušala ubežati tako kot generacije pred mano vsemu ne dovolj dobremu, da bi se lahko nekoč na cilju posula s cvetjem, da je bil moj tek zares drugačen in boljši od generacije pred mano. A sem med tekom ujela svoj rep in na srečo, še preden bi začela pametovati novi generaciji, sprevidela, da je morda čas, da spustim roke z ušes in končno brez obsojanja in zavijanja z očmi zares prisluhnem znanju, ki ga nosijo starešine. To seveda ne pomeni ideološkega teka nazaj, poveličevanja preteklosti, zapiranja prihodnosti ali tujemu in drugačnemu. Na tej točki se mi zdi, da je moj korak, morda celo korak naše generacije, preplet obeh svetov. Pri tem pa se niti najmanj ne slepim, da nas bodo naslednje generacije želele prekositi, nam dokazati, da znajo bolje, in mora je to celo nujno potrebno. To, da generacija ne popravi vsega, pa čeprav si to vsaka vedno znova želi, da določena generacija naredi le en ključni korak in da med štafeto preda tudi svoje napake, pa je odličen poligon, ki ne nazadnje motivira novo generacijo, da najde svojo, boljšo pot.
Ko že pritisnem zadnjo piko, se mi v misli prikrade skladba Generation Emersona Harta, v kateri prepeva, da si želi zgraditi prostor, kjer se bomo naučili ljubiti, svet, na katerega bomo lahko ponosni. In čeprav je pevec predstavnik generacije x, mu z veseljem prikimam, z njim optimistično zapojem in upam, da naslednikom prepustimo vsaj za odtenek lepši svet, da je to naša popotnica, s katero bodo prihodnje generacije korakale naprej.
Fotografije: Profimedia
){kind=link}