O crkljanju, skrbeh, dvomih in striženju.
Korona realnost potrjuje resnice starih modrecev, da se svet vrti po svoji poti, tako kot se mora, človeštvo pa izbira med pomikanjem in učenjem skupaj z njim ali pa stopicanjem na mestu. Enako, le da z veliko večjo mero potrpežljivosti in ljubezni pa nas učijo naši hišni ljubljenčki, v mojem domu, naša Moni. Monica je trden, absoluten dokaz, da so najboljše stvari resnično tiste najpreprostejše stvari, ki so nam najbližje. Tako kot zrak v nosnicah in rožice na pomladnih travah, je moja Moni tista majcena kepica, ki pa je pravzaprav velika, ogromna sreča.
V teh tako čudno praznih, »razredčenih« korona dneh, ko se zdi, da ves čas stojimo za steklom in neslišno kričimo v dan enak dnevu, v enoličen vsakdan, Monino radostno poskakovanje in mehko iskanje stikov, celodnevnega crkljanja, ko se tako neznansko razveseli sprehoda, kot da je prvič, ko ljubeče čaka na nagrado po tem, ko je opravila s svojim kupčkom tam zunaj, in ko tako potrpežljivo ždi v mojem naročju med mojim »delom od doma«, zagotovo odpihne vso teža dneva in vso korona tesnobo.
Nenehno druženje, stalna »polna hiša« in dnevno izvajanje kulinaričnih mojstrovin so recept na pasjo srečo!
Moni je prava družinska terapevtka. Ko si zaželi naročja in mečkanja, kar je sicer njena dnevna okupacija in poleg priboljškov suhega lososa tudi njena glavna dnevna misija, se odlično znajde. Svoj pogled temno čokoladnih očk, ki te osvojijo tako malo zvito izpod čela, je sedaj izpilila do te mere, da ti stopi srce v prvi sekundi, v naslednji sekundi pa je že v tvojem naročju. Tedaj se svet ustavi, življenje »ne gre več mimo«, večina tegob, tudi korana tegobe pa izpuhtijo kot puhast oblak.
Virusna invazija nas je zbližala, vse nas, tudi z našimi ljubljenčki.
Moni je iskreno navdušena nad stalno pozornostjo, ki jo je prinesla ta virusna histerija, pogreša pa daljše sprehode, druženja s svojimi pasjimi tovariši ob poslušanje razvlečenih pogovorov njihovih lastnikov, kramljanja o pasjih prigodah.
Gibanje na prostem je sedaj precej omejeno, skrčeno, saj se moramo tako lastniki kužkov kot naši ljubljenčki previdno gibati in se izogibati bližnjim srečanjem.
Sprehodi so zato tudi krajši in so povsem spremenili svoj značaj in niso več zbliževanje kužkov in njihovih lastnikov, pač pa lovljenje ovinkov, da se ne bi srečali in mahanje v pozdrav od daleč. Teh ovinkov in stranpoti Moni ne razume prav dobro, saj smo sicer njene domače sopotnice prave klepetulje. Lasniki psov smo bili v začetku korona histerije precej zaskrbljeni zaradi ugibanj o morebitnih okužbah psov in prenašanjih okužbe na človeka. Mnogi so tudi prav pretiravali s čiščenjem tačk, čistili so jih celo z razkužilom, kar je zelo škodljivo.
Je pa ta čas skrivanja doma pisan »na dlako« vseh tistih kuštravčkov, ki niso navdušeni nad pasjimi frizerskimi uslugami.
Lastniki psov smo se v teh časi srečali tudi s težavo predolge dlake in nedelujočih pasjih frizerjev. Reševanje kužkov pred vročim kožuhom, pa tudi boljši vid je narekovalo pogumne odločitve o domačem striženju. Pasja frizura je namreč v tem času, tudi zaradi pretekle zime, pridobila na dolžini, s čimer pa je postala tudi »prevroča« za prebujajočo pomlad. Z mami sva nekaj dni nemočno opazovali Monino trpljenje pod vročim soncem in v nekem trenutku, ko je ob globokem in hitrem dihanju iskala vodo, sprejeli težko in telo odgovorno odločitev. Moni je potrebno rešiti trpljenja in jo ostriči.
Zapletlo se je že na začetku pri iskanju primernih škarij, a sva vztrajali kot tisti dve iz serije »Midve z mamo«. Vsaka s svojo idejo o pravilnosti postopka in vsaka s svojimi škarjami, ki so bolj spominjale na škarje, kot bi to zares bile, sva se vrteli okoli najine kepice sreče. Medtem ko sva ji pristrigli dlako le na glavici, je najina kepica pojedla vsaj polovico tedenske zaloge priboljškov, in tedaj je bilo obema jasno, da tako ne bo šlo več naprej. K sreči se je Moni le toliko najedla, da je morda zaradi utrujenosti ali pa morda prizanesljivo in iz usmiljenja do najinega premiernega početja oz. bolje najine stiske, nato kar dolgo stala pri miru in dopustila usodi, da se zgodi.
Nekako napol je uspelo, estetika ni bila merilo uspeha, a delo je bilo opravljeno in kar je bistveno, Monici ni več vroče.
Sedaj kot tole črke letijo s tipkovnice na ekran, Moni drema ob mojih nogah. Pogled nanjo me pomirja in tolaži, da je vse v redu in da je ljubezen edino merilo zadovoljstva in zdravja ... tudi v korona histeriji.
Kako pravilno skrbeti za ljubljenčka? Nasveti strokovnjakinje
Simona Šalej, biologinja in predavateljica na področju dobrobiti živali in ljudi, v času karantene svetuje, da smo pri oskrbi ljubljenčkov in rokovanju z živalmi še posebej pozorni na higieno in okolje, v katerem se gibamo.
- Našega ljubljenčka spustimo v naravo le, če ga lahko stalno nadziramo.
- Izogibajmo se ljubkovanju tujih in potepuških živali.
- Sledimo rutini, ki ji ljubljenček sledi že dlje časa in ne pretiravajmo s količino sprehodov v naravo, ki lahko to rutino porušijo.
- Po vsakem sprehodu ljubljenčku z ustreznim milom za živali temeljito operimo tačke in kožuh.
- V primeru, da smo sami okuženi s koronavirusom, se priporoča prenos oskrbe našega ljubljenčka neokuženi osebi ali instituciji. V tem primeru je tudi nujno, da veterinarja pokličemo in ne obiščemo.
- Sledimo osnovnim higienskim ukrepom.
- Verodostojne informacije poiščimo na uradnih straneh Veterinarske fakultete in Mednarodne organizacije za zdravje živali.
Pripravili Manca Pogačar in Ina Podkoritnik
Fotografije: Osebni arhiv
){kind=link}