JUNAKINJE VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA: Zgodbe Slovenk, brez katerih bi se naš svet ustavil

To so čisto navadne ženske. Nekatere so svojo poklicno pot šele začele, druge imajo za seboj že leta izkušenj. To so ženske, ki dan za dnem vestno opravljajo svojo službo. Tudi zdaj, ko se je ves svet ustavil. Morda same v sebi še niso prepoznale junakinje, a upamo si trditi, da so točno to. 

Spoznajte 9 junakinj vsakdanjega življenja z digitalne naslovnice, ki so nam zaupale svoje zgodbe.

Tina Belec

Zdravnica pripravnica v Murski Soboti

25 let

Da bo premeščena na oddelek za covid, je izvedela šele dan pred začetkom dela. Zdaj je od tega pretekel že slab mesec. Pripravništvo v bolnišnici je začela oktobra lani. Ob razglasitvi epidemije so vsem pripravnikom avtomatsko podaljšali pogodbo, njena bi se do zdaj v nasprotnem primeru že iztekla. "Nikoli si nisem predstavljala, da bo situacija pri nas taka, kot je trenutno," pove Tina.

"Vsak dan se stokrat problečem."

"Vsak dan se stokrat problečem," razloži. Ko je veliko sumov na okužbo, je to za zdravnike še posebno naporno. Po vsakem stiku moramo namreč ponovno zamenjati oblačila. "Morda se sliši enostavno, v resnici pa je fizično zelo naporno," pove. "Vroče je, komaj dihaš, očala se rosijo. Na koncu izmene že komaj vidim, kje hodim." Poleg fizičnega napora pa gre tudi za psihični napor. "Še po koncu razmišljam, ali sem se pravilno slekla, sem se morda česa dotaknila?" O tem ne neha razmišljati niti, ko je že doma.

V stiku je predvsem s pacienti iz rizičnih skupin, ki potrebujejo bolniško oskrbo. "Težko mi je, saj so v sobi sami. Umirajoči na koncu ostanejo popolnoma sami," pove s težkim srcem. Tudi zdravniki le redko vstopijo v sobo. "Zelo mi je težko, vendar drugače v tem trenutku ne gre," pojasni. Tako namreč porabijo čim manj opreme.

"Veš, da si del neke skupnosti, ki se skupaj bori.
Da si del neke zgodovine."

In prav to pri delu pogreša najbolj – osebni stik. "Želim si postati družinska zdravnica, raje imam ambulantno delo, kjer je osebni stik ključnega pomena. Pacienta poznaš in ga vodiš skozi njegove težave." A kljub temu ji sedanje delo prinaša posebno zadovoljstvo. "Veš, da si del neke skupnosti, ki se skupaj bori. Da si del neke zgodovine," pojasni Tina. "Tega se bom spominjala do konca življenja."

Dijana Husić

Trgovka v Grosupljem

39 let

Dijana je pri domačinih poznana kot ena od najbolj prijaznih in ustrežljivih trgovk, ki se je človek ob prihodu v trgovino resnično razveseli. Ko pove, da rada hodi na delo, ji z lahkoto verjamemo. A iz njenega pripovedovanja je razbrati, da so se delovne razmere v času pandemije precej spremenile.

"Zdaj trgovci resnično delamo vsaj trikrat več, saj nam nikakor ne uspe sproti napolniti polic."

Povečal se je obseg dela. »Zdaj trgovci resnično delamo vsaj trikrat več, saj nam nikakor ne uspe sproti napolniti polic,« pove. Ko opazuje ljudi v trgovini, ima občutek, da jih je strah, da bodo zaloge hrane v trgovini pošle, da hrane ne bo mogoče kupiti in da si morajo napraviti 'vojne zaloge'.
Pove še, da so trgovci, za katere je po njeni oceni dobro poskrbljeno z zaščitnimi sredstvi in ukrepi, že precej utrujeni in da si resnično želijo umiritve razmer in počitka. Razmere so stresne tudi v trgovini. Razume, da ljudje pod vplivom stresa delujejo drugače, in opaža, da se to pozna tudi pri strankah.

"Vsi smo na isti ladji."

"Kupci pod vplivom stresa v trgovini včasih vso svojo jezo, žalost in obup stresejo na trgovce,« pove, a doda, da ji dan velikokrat polepšajo prijazne in vljudne stranke. Strpnost in razumevanje kupcev sta v tem času izrednega pomena. "Vsi smo na isti ladji," reče, "stresanje slabe volje nad ljudmi v teh razmerah res ni smiselno," še doda. 

Njena rutina po prihodu domov je precej spremenjena. Po prihodu domov si najprej z rokavicami sleče vso obleko, jo opere, se stušira, nato šele vzpostavi stik z otrokoma. Zaradi okužbe na delovnem mestu ni zaskrbljena, njena otroka, osnovnošolca, pa sta to na začetku občutila precej drugače. Skrbelo ju je za svojo mamo. 

Polona Mihelj Reščič 

Farmacevtka na Dobrovi

26 let 

Za zaščitno opremo je v njihovi lekarni dobro poskrbljeno. Prav zato se v službi počuti dobro. Ni je strah. "Vesela sem, da grem lahko v službo in prispevam svoj del. Da nisem le doma in čakam," pove Polona. Pravi, da njen delavnik z izjemo krajšega časa za pultom ni bistveno drugačen. Njeno življenje se tako ni spremenilo tako občutno kot pri tistih, ki v službo ne hodijo več. 

"Vesela sem, da grem lahko v službo
in prispevam svoj del."

Lekarna, v kateri dela, je bila že zelo hitro pripravljena na situacijo, ki je nastala pozneje. »Tisti ponedeljek, ko se je vse spremenilo, smo bili mi že v rutini," pove. Že pred uradnimi ukrepi so namestili zaščitna stekla in uvedli nova pravila vedenja v prostorih lekarne. Prizna, da ji je bilo pred tem, ko se je v Sloveniji začela panika, nekoliko nelagodno.

Čeprav je delo naporno, še zlasti če ljudje ne upoštevajo navodil, pa ji majhna dejanja strank velikokrat polepšajo dan. "Ko ljudem daš kakšen dober nasvet ali jih potolažiš, se ti energija spet dvigne," nam zaupa. Ljudje večkrat pohvalijo njihovo delo ali ukrepe in opazijo njihov trud. "Pokažejo ti, da vidijo, da ti je težko delati, te vprašajo, kako si in ali si utrujen. Nekateri ti zaželijo lep dan." Vsaka malenkost šteje.

"Pokažejo ti, da vidijo, da ti je težko delati,
te vprašajo, kako si in ali si utrujen."

Največji problem se pokaže pri starejših ali naglušnih, opaža. Ti so navajeni branja z ustnic in maska jih močno ovira pri komunikaciji. Ko opazi, da je nekdo ne razume dobro, se trudi, da mu pomaga z gestami: "Ko vidiš, da te ljudje ne razumejo in te med tem gledajo v usta, takrat veš, da so navajeni branja z ustnic. V takem primeru maham z rokami ali jim napišem."  

Prepričana je, da se bo njen pogled na življenje zagotovo spremenil. Ne na službenem področju, temveč v vsakdanjem življenju. "To, da lahko brez zadržkov govoriš z nekim človekom ali nekam greš, kadarkoli želiš. Veliko bolj bomo znali ceniti to, kar imamo."

Jasmina Maroh

Prostovoljna gasilka s Ptuja

45 let 

Na intervencije v prostovoljskem gasilskem društvu na Ptuju hodi od lanskega februarja. Pred tem je opravila tudi izpit za bolničarje, v aprilu pa bi morala nadaljevati izobraževanje za gasilko, vendar je zaradi trenutne pandemije izobraževanje ustavljeno. 

Tudi rednih gasilskih vaj, ki jih ima gasilsko društvo enkrat na teden, v tem času nimajo. Kar pa ne pomeni, da niso ves čas pripravljeni na intervencije. "Takoj ko zapiska pozivnik, se odpravim v gasilski dom," pove Jasmina. Tam se obleče v intervencijsko obleko, nato pa se odpravijo na kraj intervencije, kjer vodja intervencije oceni situacijo in razdeli delo gasilcem.

"Takoj ko zapiska pozivnik,
se odpravim v gasilski dom."

Toda običajen postopek pred intervencijo in po njej je zaradi pandemije nekoliko prilagojen. V času koronavirusa imajo v društvu poostren higienski režim. "Zdaj si moramo najprej razkužiti roke, nato se opremimo z maskami in rokavicami, se oblečemo v intervencijsko obleko in odpravimo v naše vozilo," razlaga. Zaščitno opremo morajo nositi do konca intervencije in tam skrbeti za razdaljo med gasilci, seveda če situacija to dovoljuje.

V času pandemije gasilci opravljajo samo nujne intervencije. "Ne vozimo vode, ne podiramo dreves, razen če ogrožajo ljudi in lastnino," pojasni. Tudi sicer opažajo upad intervencij, verjetno zato, ker se ljudje več zadržujejo doma. Pretiranega povečanja strahu pred okužbo s koronavirusom med gasilci ni čutiti. Ko zapiska pozivnik, pač odhitijo na pomoč. "Nikoli ne vemo, kaj nas čaka, zato v tistem trenutku še najmanj razmišljamo o virusu," pove.

"Nikoli ne vemo, kaj nas čaka,
zato v tistem trenutku še najmanj razmišljamo o virusu."

Nekaj pa jim v društvu po intervenciji le manjka. To je druženje. "V PGD Ptuj smo ena velika družina in res se pogrešamo," pove Jasmina. Po navadi po intervenciji radi posedijo in se pogovarjajo, pa tudi zunaj gasilskega društva se veliko družijo. "Komaj čakamo, da bomo lahko spet skupaj posedeli in imeli kakšen piknik," zaključi.

Katja Zupančič

Veterinarka v ambulanti na Lavrici

25 let 

 Veterinarske ambulante so še vedno odprte. "Na nas včasih vsi kar malo pozabijo," v smehu pove Katja. Dela v mali praksi, kar pomeni, da skrbi predvsem za pse in mačke. Tudi sama ima doma avstralskega ovčarja, ki med pogovorom tudi pokuka v kamero. "Naša ambulanta je zelo majhna," razloži, "le dve sva zaposleni." Čeprav je obiskov ambulante manj, opaža povečano številko klicev in sumov na bolezni. 

"Starejše gospe so velikokrat v strahu, kako bodo
prišle po zdravilo za mucka, ki je srčni bolnik,
ne da bi pri tem tvegale okužbo."

Največji problem so trenutno psihične težave hišnih ljubljenčkov. "Imeli smo že dva psa, ki imata težave, prav zato, ker sta stalno v stiku z lastniki. Renčita, ne spita in grizeta," pove. "Še večje težave pa bodo po koncu karantene," opozori. Psi se bodo namreč v tem času navadili nenehne družbe, zato se lahko ob odsotnosti lastnikov pojavi anksioznost. "Te težave je veliko težje rešiti kot fizične," še pojasni. 

Čeprav je strank v ambulanti manj, pa njihov telefon nenehno zvoni. Čim več primerov poskušajo rešiti na daljavo. Tudi ob obisku se trudijo izogniti stikom. "Starejše gospe so velikokrat v strahu, kako bodo prišle po zdravilo za mucka, ki je srčni bolnik, ne da bi pri tem tvegale okužbo," pove. Račun tako v večini primerov poravnajo s kartico, če se le da, z brezstično. V številnih primerih znesek razdelijo na manjše dele, tako da se strankam ni treba dotikati tipkovnice.

"Veliko bolj bom znala ceniti svojo službo."

Težko je tudi strankam, ki so v zadnjem času izgubile službo. Pred nekaj časa je k njim prišla gospa, katere mačka je potrebovala nujen zobni poseg. "Kako naj mačku omogočim zdravljenje, če sem brez službe," se je spraševala stranka. Če je to le mogoče, poskusijo pomagati vsem. Zdravljenje so ji tako zaračunali na obroke.
 
Zlata doba veterinarjev, ki so službo z lahkoto dobili takoj po faksu, se je zaključila. Njene vrstnice, ki študija še niso zaključile, bodo zaposlitev našle veliko težje. "Veliko bolj bom znala ceniti svojo službo," prizna. Ta namreč ni več tako samoumevna.

Špela Bezjak

Novinarka 

25 let 

Kdor le lahko, dela od doma. Če pridejo v redakcijo, sedijo daleč drug od drugega in nosijo maske. »Na teren hodimo zelo redko,« pojasni Špela. Uredniške sestanke in pogovore z viri, sogovorniki so zamenjali telefonski pogovori in klici prek Skypa. Ob razglasitvi epidemije so novinarje vprašali, ali v tem času, kdo ne želi hoditi v službo. Javil se ni nihče.

"Novinar se celo življenje pripravlja,
da v ključem trenutku v času krize lahko še naprej dela profesionalno, učinkovitvo in hitro."

»Novinar se celo življenje pripravlja, da v ključem trenutku v času krize lahko še naprej dela profesionalno, učinkovito in hitro,« pove Špela. Najbolj pogreša osebni stik z ljudmi. »Ne spoznaš jih več osebno, ne moreš jim seči v roko, tega o čemer poročaš, ne vidiš več na lastne oči.« Če je včasih za uspešen dan štela takrat, ko je v živo spoznala novo osebo, sedaj to pomeni le novo številko v telefonskem imeniku. Na snemanju pred mesecem dni je prišla v stik s človekom, za katerega se je pozneje izkazalo, da je okužen. Po nekaj tednih, ko se simptomi niso pojavili, je spet mirna.

Pove še, da se največja sprememba kaže pri tiskovnih konferencah v času epidemije. Novinarji so s prihodom nove vlade izgubili tiste prave tiskovne konference. Čeprav razume, da je to potrebno tudi zaradi varnosti, prepoznava problem takšne situacije: »Včasih smo z vprašanji soustvarjali vsebino, se s pristojnimi pogovarjali, sedaj pa naša vprašanja prebere nekdo drug, možnosti za podvprašanja in dodatna pojasnila skorajda ni,« pojasni.

"Vsak dan znova, ko padeš v neko zgodbo,
je glavna motivacija gledalec na koncu večera, ki bo to videl."

Strah je ni, tudi vzdušje na uredništvu je pozitivno. Čeprav je njihovo delo precej oteženo, zanašati se morajo na posnetke, ki jih dobijo od ljudi, ji motivacije ne manjka. "Vsak dan znova, ko padeš v neko zgodbo, je glavna motivacija gledalec na koncu večera. Informativna vrednost je zdaj še bolj v ospredju," zaključi.

Anja Povšnar 

Strežnica v Centru starejših Trnovo

26 let 

Anja nam zaupa, da ravno praznuje 26. rojstni dan. Utrujena je. Velikonočne praznike je preživela v Centru starejših Trnovo. V času koronavirusa dela le ob vikendih. Ker nima vozniškega izpita, se v službo iz Litije v Ljubljano navadno vozi z vlakom, kar pa zdaj ni mogoče. Vesela je, da se vsaj dva dni na teden lahko pridruži sodelavcem in jim tako olajša naporno delo. "Težko bi mi bilo, da bi ležala doma, sodelavke pa bi medtem garale. Če jim lahko pomagam, zakaj pa ne."

"Trudimo se, da jim polepšamo dneve in
jih poskušamo čim bolj razvedriti."

Delo v domu starejših je najprej začela kot družabnica. Že od nekdaj jo je veselilo delo s starejšimi. Po njenih besedah se službeni dnevi v tem času niso bistveno spremenili. Ko pride na celodnevno izmeno, si najprej razkuži roke in obleče zaščitno opremo. Obiski so v tem času prepovedani, zato se marsikdo sooča z osamljenostjo.

"Zjutraj jim skuhamo kavico, sploh zdaj, ko so zelo žalostni," pove. Stanovalci se morajo zadrževati v svojih sobah, kavo in piškote jim tako odnesejo na balkon. "Trudimo se, da jim polepšamo dneve in jih poskušamo čim bolj razvedriti." Želi si, da stanovalci vsaj za kakšen trenutek pozabijo na trenutno situacijo. Na vsakem oddelku ima nekaj stanovalcev, ki so ji še posebno pri srcu. Pravijo ji čebelica ali raketa. "Vse delam tako zelo hitro in šibam naokoli," pove z nasmehom.

"Z njimi vedno ravnam tako,
kot bi si želela, da bi ravnali z menoj,
ko bom sama v domu."

Zaposleni se trudijo, da virus med delom umaknejo iz misli. "Če bi bili mi panični in slabe volje, bi to vplivalo na naše stanovalce, ki so že tako žalostni," pove. "Z njimi vedno ravnam tako, kot bi si želela, da bi z menoj ravnali, ko bom sama v domu," še doda.

Jelena

Medicinska sestra 

33 let

Jelena od začetka epidemije v službo ni hodila zaradi nevarnosti, da bi doma ogrozila svojega sina s kronično boleznijo. Za veliko noč pa se je vrnila na delovno mesto. Zavedala se je, da jo čaka težko delo.

"Vsi opravljamo to delo,
ker želimo pomagati drugim."

Na delovno mesto odhaja z mislijo o poslanstvu, ki ga opravlja. "Vsi opravljamo to delo, ker želimo pomagati drugim," pove Jelena. Zaveda se, da bo naredila nekaj dobrega. Ponovno se je spomnila, zakaj je izbrala ta poklic, in tudi tega, da ga opravlja z veseljem. Kljub temu pa neprijeten občutek ob odhodu v službo ostaja predvsem zato, ker ne želi za ceno dobrega dela okužiti svoje družine. V tem obdobju je absolutna zbranost na delovnem mestu na prvem mestu. Jelena pravi, da se strahu pred okužbo z virusom ni mogla takoj znebiti, zato je nekaj tednov raje ostala doma.

"Pogovarjajmo se tudi o čem drugem, 
in ne le o virusu."

Zgodbe, ki jih sliši od sodelavcev, so predvsem negativne in malo je takšnih, ob katerih bi se lahko nasmejal. Kljub vsemu pa se v napetem ozračju najdejo prijetnejši trenutki. Veseli se donacij ljudi, ki jim prinašajo pijačo in kosila. Na Dvoru Jezeršek pa so jim tako za praznike spekli potico. 

Vsem svetuje previdnost in omejene izhode iz domačega okolja. Poudari, da je v času, preživetem doma, še posebno pomembno psihično zdravje: "Pogovarjajmo se tudi o čem drugem, in ne le o virusu. Nekako se bomo s tem morali naučiti živeti in prej, kot se navadimo na spremembe, lažje nam bo."

Asja Masnoglav

Dostavljavka hrane v Ljubljani

21 let 

Ljubljanske ulice so v tem času prazne. Vožnja s kolesom je tako veliko bolj brezskrbna. Asja kot dostavljavka hrane pri podjetju Wolt dela že dobrega pol leta. "Všeč mi je bila ideja, da kolesariš in dostavljaš hrano," pove, "to vedno razveseli ljudi."

"Opaziš, kako lepo je mesto, hkrati pa je kar malo strašljivo,
ker je vse tako drugače."

Njen delavnik se v tem času ni pretirano spremenil. Čeprav je naročil več kot prej, ji prazne ulice delo lajšajo. "Vožnja je zdaj veliko lažja," pove. V službo gre rada, saj ji omogoča, da več časa preživi na svežem zraku. Ljubljana se je v tem času popolnoma spremenila. "Opaziš, kako lepo je mesto, hkrati pa je kar malo strašljivo, ker je vse tako drugače."

"Ljudje so še bolj zadovoljni, da imajo stik z nekom. Vsi so malo bolj prijazni in odprti," opaža, "veseli so, ko jih pokličeš." Ko v restavraciji pobere naročilo, ga odpelje do prejemnikov. Pokliče jih, nato pa se srečajo. Ker je stik trenutno zelo omejen, morajo upoštevati primerno razdaljo. Čeprav so nekateri ljudje zelo sproščeni, pravila velevajo, da hrano odloži na tla ali jo postavi na zid. "Ljudje največ naročajo pice," pove. "Enkrat sem imela naročeno dostavo 10 pic, komaj smo jih spravili v torbo."

"Ljudje so še bolj zadovoljni, da imajo stik z nekom.
Vsi so malo bolj prijazni in odprti."

Nepričakovana sprememba sveta, kot smo ga poznali doslej, jo je naučila, da moramo življenje čim bolj izkoristiti. Hitro se lahko zgodi, da se vse spremeni. "Ceniti moramo to, kar imamo, še posebno svobodo."

Fotografije in oblikovanje: Anja Kralj, osebni arhiv, Sanjas Visuals

Pripravile: Ana Abram, Manca Pogačar in Ina Podkoritnik