Avokado in dekleta na robu ženskosti

Preden sem sedla za tipkovnico, sem pustila, da je njegovi luknji napolnila mešanica limone, olivnega olja, popra in čilija, polovico sem nemudoma snedla kar z jušno žlico.

Avokado in dekleta na robu ženskosti - Foto: komposter.si

Najbrž si bom do takrat, ko bo vse spisano ter poslano v lekturo, privoščila še kakšno (toliko o tem, da se tisto, kar se na dušek prebere, tudi tako hitro natipka). Spodbujam vas, da storite takisto. Je še trd?! Ah, tako je s tem kinderjajčkom za odrasle: če ne zarežeš vanj, lahko samo ugibaš, ali bo zrel za malico.

Namazanemu na toast mu nekateri pravijo tudi najbolj nadležna jed Instagrama, četudi je kandidatov za cel meni (ne pozabimo na poširana jajca ali cel ananas). Naj bo zmečkan, lično narezan na rezine ali ves trd in nedorasel, strašno čeden je, čeprav ali ravno zato, ker ni slok, temveč prej spominja na junake risanke Barbapapa.

Spet drugi pripomnijo, da imajo raje mango. Zakaj bi bila dva priseljenca sploh ujeta v domačo logiko jabolk-hrušk in zakaj bi ga mazali na popečeno rezino kruha, če se ga lahko lotimo z žlico? Morda zato, ker je bilo avokadu nekoč, preden je postal stalnica brančev, ime maslena hruška. Bi lahko zvenel bolj dekadentno? Bi. Poskusite z: aligatorjeva hruška. Kako pravšnje zanj!

Njegova lupina je tako čudovito negladka, trpežna in stara na milijone let. Dotikati se ga bi nam moralo biti v čast, ne pa da očitajoče zasadimo svoje prste vanj, češ, a si že. Zelo verjetno so jih grickali že dinozavri, ne nedeljski hipsterji. Poleg tega se sliši kot nekaj, kar bi lahko navdahnilo kolekcijo Driesa Van Notna. Imenitno. Če bi klasični slikarji že prej imeli dostop do Amerike, bi jih zagotovo upodabljali namesto grozdja, pesniki bi jih imeli polna usta.

A kaj ko ni teknila najvišjemu organu, razo­čarani gospodinji, drevesa v Kaliforniji pa so se šibila. Poleg očitnega, da se na avokado ne more zanesti, da bo prav danes za kosilo, morda šele pojutrišnjem, je tudi njegov okus nekam blag in neopisljiv s pridevniki, ki jih imamo na voljo, sploh pa kako bi lahko v svoj skrbno negovani domek prinesla zeleno zverinico, kaj če se vendarle kaj izleže iz nje.

Tudi maslena ni smela biti, ker je to gospodinjo spominjalo na holesterol, pred katerim je poskušala zavarovati ljubega moža. Uboga veličastna aligatorjeva hruška je rabila boljši piar, če je hotela za dolar izgubiti dostojanstvo v omaki gvakamole v veselje ameriških družin na Super Bowl nedeljo. Zgodba o tako imenovanem uspehu pravi, da so spretni piarovci s trapastimi podatki v stilu, koliko avokadov potrebuješ, da prekriješ igrišče, zasuli komentatorje ameriškega nogometa, ostalo je, kot rečejo, zgo... gvakamole.

Naj vrag vzame done draperje tega sveta. Peggy Olson bi zagotovo ohranila njegovo opisno ime tudi zato, ker je, kar je nevarno reči – ženska. Čeprav so Azteki pred prihodom Draperja oziroma španskih konkvistadorjev za avokado uporabljali izraz za moda, kar se danes racionalizira s tem, da viseči sadež vselej raste v paru, je na njem nekaj, kar ga dela tipično ženskega vsaj v zahodnjaški delitvi med spoloma. Kakšno jabolko neki, izvoli, Adam, avokadovo hruško spoznanja.

Moški si v svojem privilegiranem balonu ne zmorejo predstavljati, kako je ženski, ko sliši, da je nekaj slastnega pravzaprav dobro zanjo, da je polno tako imenovanih dobrih maščob. Alarmi že utripajo. Zaradi kompleksnega odnosa do hrane in telesa – res upam, da v tisku naših postav ne bodo več primerjali s hruškami in preostalim tuttifruttijem – je obrok vselej postrežen z občutkom krivde. In ta aligatorski sadež je predober, da bi bil resničen.

Esther v romanu Stekleni zvon Sylvie Plath se na banketu modne revije, katere pripravnica je, ne dela prav nič fino: rezine piščanca zavija v kaviar, nakar se loti še sadja svojega otroštva, avokada, nadevanega z rakovico. Že naslednji trenutek jo skupaj z drugimi dekleti popade silovita slabost. V bledežu se ji prikazuje četa avokadovih hrušk, kako jih bašejo z rožnatim mesom in nato fotografirajo pod slepečimi lučmi. Seveda je bila za slabost kriva rakovica, ki je zapeljivo kukala izpod majonezine odeje, a slab okus je pustil prav avokado, pokvarile so se otroške sanje, nikoli več New York.

Ko mi bo mož na turški tržnici naslednjič ponujal gajbo za en evro, me bo obšla omotica. Dekle v skušnjavi bom.

Urša Jerkič

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri