Je življenje res (po)polno, če ga nenehno omejuje strah? KATJA KOZLEVČAR
Včeraj sem v tandemu z jadralnim padalom poletela nad idilično vasico sredi andskega gorovja v Kolumbiji – to je vsekakor nekaj, kar si še pred nekaj meseci ne bi upala niti predstavljati, saj mi taka dejanja že ob sami misli dvignejo pritisk, pospešijo bitje srca, v želodcu pa me neprijetno stiska. Ko gre za kakršnekoli aktivnosti zunaj cone mojega udobja, aktivnosti, ki večini poženejo adrenalin po žilah, v meni prebudijo anksioznega zmaja. Pa nisem bila vedno takšna, kot najstnica sem uživala v pozornosti, zato sem se pogosto igrala herojko, z rolerji skakala čez stopnice, plezala po stenah in drevesih, si neskončno želela divje vožnje s cestnim motorjem in se prva javila za kajakašico po divjih brzicah. Vse dokler nisem na nemirni reki doživela nesreče, ko se mi je življenje odvrtelo pred očmi, in pogum je splaval po vodi. Od takrat sem se vse bolj začela zavedati nevarnosti, ki prežijo na nas med takšnimi aktivnostmi.
S težkim srcem in nešteto scenariji v glavi, ki se končajo na drugi strani mavrice, sem zato v odraslem življenju le redko tvegala in v košarico zbrala dovolj jajc za ekstremistične podvige.
Vedno sem raje ostala trdno na tleh in se pridružila spodbujevalni ekipi, ki je pri adrenalinskih ekspedicijah bodrila kolege ali partnerje. Čeprav sem si želela biti na strani pogumnih, čeprav sem imela občutek, da zamujam nekaj izrednega, mi strah tega ni dovoljeval.
Ob tem se namreč zavedam lastne minljivosti, a ima to pravzaprav dva zelo nasprotujoča si učinka. Po eni strani se zaradi tega izogibam vsakršnih dejavnosti, ki bi moje dragoceno življenje ogrožale, po drugi strani pa sem zato v življenjskih odločitvah izredno drzna – vsaj tako pravijo drugi. Ko sem se na primer prvič, drugič, tretjič podajala na solo potovanje, je to v meni zbujalo nore občutke anksioznosti in strahu pred neznanim, a me to niti slučajno ni ustavilo, saj je bila alternativa veliko bolj neprijetna od negativnih občutkov, ki so trajali le kratek čas, običajno si izpuhteli kmalu po tem, ko sem prispela na novo destinacijo. Danes lahko ponosno rečem, da sem ta strah končno premagala. Potrebnih je bilo kar nekaj let, ogromno ponovitev in podobnih situacij, da je moja podzavest dojela, da to pravzaprav ni nič strašnega, da se vedno znajdem in da so neznane destinacije vznemirljive, in ne grozljive. A strah je zanimiva pošast. Čeprav se zdi, da sem se rešila enega sprožilca nervoze in strahu, drugi niso le ostali, še večali in širili so se na druga področja. Postali so celo zavezniki in začeli v meni graditi prepričanja, da sem čisto navadna boječka.
Zadnje leto sem veliko razmišljala o tem, še posebej na potovanjih, kjer pogosto naletim na to in ono aktivnost, kjer spoznavam športnike vseh vrst, adrenalinske odvisneže in ljudi, ki življenje živijo na stotih obratih. Navdušena nad njihovo drznostjo si ne morem pomagati, da se ne bi počutila, kot da me strah drži v krempljih in mi preprečuje, da bi zares živela svobodno in polno življenje – tako, kot si ga že od nekdaj želim, brez obžalovanj. Veliko sem razmišljala o tem, od kod ta strah izvira, in se spraševala, kakšen človek bi bila, če bi z njim postala zaveznica. A razmišljanje te ne pripelje daleč, kvečjemu je v meni ustvarjalo še več nervoze, še več bojazni in tesnobe.
Če sem se iz preteklih izkušenj kaj naučila, je to definitivno dejstvo, da je strah skoraj vedno neupravičen in kratkotrajen, a to pridno pozabljam.
Kot mi zatrjuje psihoterapevt, v sodobnem svetu je anksioznost ostanek davne človeške zgodovine in avtomatskih odzivov naših možganov na nevarnosti, ki so nekoč prežale na nas. Danes so te nevarnosti po večini samo še v naših glavah in moja zna res vsako dejanje spremeniti v konec sveta in konec življenja. A se mi je ta informacija počasi le zasejala v podzavest in začela gojiti tudi bolj realna prepričanja, kot na primer to, da je strah čisto zares znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Čeprav je moj prvinski odziv na povabila adrenalinskih doživetij "ni šans" ali "to ni zame", pa zdaj za njim hitro pride razum, ki temu nasprotuje: "Kaj pa je res tako strašnega?" Seveda nevarnosti pri takšnih ekstremnih početjih niso izključene, a kolikšne so dejanske možnosti, da si polomim vse kosti, v primerjavi s temi, da doživim nekaj zares izjemnega?
Tokratna izkušnja potovanja me je prisilila, da ponovno opredelim, kdo sem. Da se soočim z boječko v sebi in dam priložnost tisti radovedni in drzni plati, ki sem jo kot najstnica potisnila na rob osebnosti. Potem ko sem se pred nekaj dnevi morala povsem nepričakovano ponovno soočiti z deročo vodo, pogledati strahu naravnost v oči in mu dopovedati, da pri meni nima več kaj iskati, ko sem morala svoje življenje zaupati popolnemu neznancu in mogočni živali, na kateri sem jezdila čez brzice, sem spoznala, kako zelo pogumna sem pravzaprav lahko in kako čudovite so lahko izkušnje, ko svojo pozornost usmeriš na drugo stran brega. Ko se je pojavila naslednja priložnost, da strah še enkrat odslovim, se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega: mojo podzavest sta prvič po nezgodi preplavila pogum in navdušenje. Želja po nepozabnem doživetju je premagala vse skrbi in brez pretiranega razmišljanja sem sprejela izziv, da lahko v svojo biografijo zdaj zapišem: poletela sem kot ptica. Sem bila pred poletom nervozna? O, pa še kako! Sem pustila, da me strah prizemlji? Nikakor! Dejanje za dejanjem strah postaja vse bolj obvladljiv in zdaj končno verjamem, da je na drugi strani strahu življenje še lepše in polnejše, kot sem si kdaj predstavljala.
Fotografija: Profimedia
