Ostajamo doma.
Vse članice naše ekipe z vami delijo svoje misli in ideje za bolj prijetno preživljanje izolacije.
Petra Windschnurer, urednica mode in lepote
Delo in šola otrok od doma enostavno ne omogočata, da bi se med štiri stene naselil dolgčas. Trenutno se mojstrim v pripravi obrokov, ki mi vzamejo najmanj časa oziroma jih lahko zaužijemo tudi za večerjo ali naslednji dan. Tako sem znova odkrila čar pečice, enolončnic in rižot. Odlično se odnesejo tudi tako imenovane 'svaštare', ki od kuharice zahtevajo zgolj to, da v en sam lonec zmečejo vse, kar je ostalo v hladilniku oziroma od prejšnjih obrokov, in zakuhajo eno fino juhico oziroma priloge v stilu azijske kuhinje (sojina omaka bo tako ali tako preglasila 'čudaške' kombinacije).
Če si še niste pripravile jedilnika za naslednji teden, je tukaj poleg juhic 'svaštar' nekaj hitrih in enostavnih namigov: fižolova mineštra s testeninami, rižota z grahom, kaprami in vloženo tuno, v pečici pečena zelenjava in krompir, postrežena s filetom ribe, bolonjska omaka z lečo in polenta (instant) ... Namesto krompirja, ki naslednji dan ni užiten za priloge, uporabite proseno kašo, polento in riž (če imate kuhalnik riža, je to sploh najhitreje pripravljena priloga).
P. S. Čas, ki mi preostane, pa namesto novičarskim portalom namenjam spletnim virtualnim nakupom. Sanjati, kaj vse bo pristalo v moji omari in na kozmetični polički, ko vse to mine, je pravi balzam za mojo dušo, tako kot zvok brbotanja paradižnikove omake.
Katja Kozlevčar, izvršna urednica
Ko se je v Sloveniji začela karantena, sem se iz Myanmara ravno vrnila v Bangkok in treba je bilo sprejeti težko odločitev, ali nadaljevati potovanje ali se zaradi vse ostrejših prepovedi vrniti domov. Slednje se je zdelo bolj varno, zato sem na hitro poiskala let, z upanjem, da bo šlo vse po načrtih in kateri izmed letov ne bo odpovedan.
Ljubljansko letališče so medtem že zaprli, veliko letov je bilo razprodanih, zato sem potrebovala kar 29 ur, da sem prispela na Dunaj, potem pa še skoraj 7 ur, da so me na avstrijski meji lahko pričakali starši. Vmes je bilo ogromno stresa, zato je bilo veselje ob vrnitvi še toliko večje. Seveda očeta niti objeti nisem mogla, zaradi možnosti, da sem se kje na poti okužila. Prve dni v samokaranteni sem počivala in pregledala ogromno materiala na Netflixu, zdaj pa se počasi vračam v "normalen" ritem.
Mojca Zemljak, redaktorica in lektorica
Rečem lahko, da mi karantena prinaša tudi pozitivne učinke. Ker zaradi svojega poklica – ukvarjanja s teksti – zaradi utrujenih oči ob večerih po navadi težko berem, sem se zdaj končno lotila knjig, ki sem jih prej samo nalagala na kup želja. S hčerkama vsak dan skupaj kuhamo oziroma so to učne urice osnov kuhanja, poleg tega sama preizkušam nove recepte, ki vključujejo kar čim več eksperimentiranja in domišljije.
Ker živimo v bloku, vsak dan zaidemo tudi na 'skrivno jaso' po vitamin D, tu nabiramo regrat in čemaž, pripravimo mini piknik, se igramo gumitvist, skačemo s kolebnico (ta veščina bo po vrnitvi v šolo tudi ocenjevana). Vsak dan pokličem svojo mamo in klepetava celo kakšno uro, za kar mi je prej pogosto zmanjkovalo časa. Če dobro pomislim, sploh ni tako slabo; vseeno pa bom zelo vesela ponovne popolne svobode in vrnitve v staro rutino. Ostanimo na varni razdalji in zdravi, da se to zgodi čim prej!
Meta Kač, uredniška direktorica
Dom mi krasi kar lepo število rož, zato bom prosti čas izkoristila za njihovo spomladansko nego. Kar nekaj jih je treba presaditi in jim zamenjati zemljo, da se bodo lažje in lepše prebudile iz zimske hibernacije.
Prav tako je čas, da potaknjenci, ki so v zimskih mesecih pognali korenine, dobijo svoj košček zemlje. Glede na to, da sem čez dan veliko za računalnikom, je prav poseben užitek, ko popoldne zarinem prste v zemljo in popolnoma odklopim misli.
Anja Kralj, art direktorica
V teh posebnih časih, ko je vse postavljeno na glavo, poskušam najti načine, kako na dober način sprejeti umirjenost življenja, ki jo je prinesla izolacija. Preden začnem z delom, si lahko vzamem malo več časa za uživanje v mirnih trenutkih, ki jih, kadar si ves čas v pogonu, ni. Zjutraj z možem malo dlje pijeva kavo in se pogovarjava, ker ni treba hiteti v pisarno, popoldan uživava sonce na balkonu in bereva knjige. Trudim se ne spremljati novic ves čas, ker sem ugotovila, da me pogovarjanje in branje o situaciji ob vsakem kliku ne spravita v nič kaj dobro voljo.
Skratka, poskušam potegniti iz dela od doma čim več, kar lahko. Ena izmed stvari, ki jih lahko naredimo zase v teh dneh, je tudi skrb za zdravo telo, ki je zagotovo potrebna za ohranjanje dobrega razpoloženja pri delu od doma. Kakršnakoli, od telovadbe do meditacije, dobre, doma pripravljene hrane, maske za obraz, joge. Kratke pavze med delom je doma tudi lažje nameniti razgibavanju kot v pisarni. Skratka, poskušam ustvariti delovno okolje, ki bo čim bolj blagodejno vplivalo na trenutno situacijo, ko nas vse malo skrbi in si večkrat ponovim, da bo tudi to minilo in da bo vse v redu.
Ana Abram, urednica spletne strani
Delovanje spletnega uredništva se med karanteno praktično ni spremenilo. Delo od doma mi ni tuje. A ker veliko časa preživim doma, mi trenutki, preživeti zunaj hiše, pomenijo še toliko več. Privajanje ni enostavno, res pa je, da se zdaj najde čas za vse tisto, kar smo vedno postavljali ob stran. Nekoliko pozno, a bolje kot nikoli, sem se lotila izpolnjevanja novoletnih zaobljub.
Branje knjig in redna telovadba se vedno znajdeta na mojem seznamu, kljukico pa lahko zapišem le občasno. Obeh sem se v zadnjem tednu lotila nekoliko bolj resno. Končno sem začela prebirati knjigo Michele Obama Becoming, ki sem jo kupila takoj po izidu (na to, da na polici leži že od leta 2018, nisem najbolj ponosna). Po zgledu svoje najljubše trenerke na YouTubu Cassey Ho pa sem se lotila tudi 14-dnevnega pilates izziva.
Moj nasvet? Vsak dan je boljši s koščkom doma spečene pice. Poskusite belo pico z mocarelo in limoninim sokom. :)
Manca Pogačar, novinarka
Koronavirus histerija se je do nedavnega zdela neresnično daleč in skoraj nepomembna, a zagotovo je že do zdaj dokazala vsaj enega od svojih namenov – da je globalna in globoko resnična na naši mali Zemlji. Nobeno naključje ni, da je zajela ves planet. Je trenutno naša največja resnica, ki prek stalnih medijskih objav človeka tako močno pritiska ob zid strahu in tesnobe, da med svojimi zobmi dobesedno začutiš koščke betona. Sledenje neprestanim novicam in poročilom pa različnim ukrepom je bilo prve dni moja okupacija, čeravno me je telo vseskozi nagovarjalo k umiku. Pa sem si rekla, da se ne dam, da četudi mediji z grozovito resnimi obrazi in še bolj strašnim glasom govorijo, da se zdi, da je Bog resnično odšel na daljšo malico in da gre vse skupaj v maloro, bom zdaj vzela svoje življenje dobesedno v svoje roke.
Dovolj je tega občutka strahu, da se kot slon, resnično v vsej svoji neizkoriščeni veličini, povsem nemočna namakam v gosti in že plesnivi marmeladi. Poskrbela sem, da sem svoj zavestni um zaposlila s pozitivnimi, sicer drobnimi pričakovanji in pričakovanji najboljšega v posameznem dnevu t. i. karantene in se začela zavestno veseliti drobnarij, ki so me do nedavnega puščale povsem ravnodušno. Dobre jutranje kavice, kuhanje kosila, skupno obedovanje, gledanje dobrega filma ...
Ko se namreč kar naenkrat znajdeš v prostoru življenja, kjer je čas daljši, ko ne loviš več minut, temveč te kar stojijo na mestu, je časa kar nenadoma preveč. No, sicer delam od doma, a to pomeni, da ostaja čas, ki je bil prej namenjen urejanju videza, pa vožnji, pa drugim drobnim opravkom, preden zapustiš dom ... kljub temu je časa več. Pa še nekaj se zgodi! Se je zgodilo vsem nam! Korona nas je prisilila v sobivanje, v intenzivnejše druženje z domačimi! To je po mojem skromnem prepričanju še eden od njenih namenov (v preostale, čeravno nič manj pomembne – ekonomske, socialne, monetarne, se na tem mestu ne bom spuščala; morda kdaj drugič). Korona histerija je odlična priložnost, da zgladimo odnos s seboj in da ugotovimo, v kakšnih odnosih živimo z drugimi, s svojimi domačimi, da ugotovimo, ali so naši najdražji resnično najdražji v naših srcih ali pa so samo »dragi«, »predragi« za naše zdravje in se bo treba podati v druge, za zdravje »cenejše« odnose.
Zagotovo pa je to čas, da se umirimo, upočasnimo, da naredimo korak nazaj, si namenimo več pozornosti, tako fizične, ko si kaj dobrega skuhamo, se usedemo na balkon s kavico v rokah, kot duhovne, ko si v teh časih dovolimo počivati na način, da telo in um pustimo v prosti prestavi. To je čas, ki nas uči sočutnosti do vseh in vsega, je čas, ki veleva spoštovanje in odgovornost, premišljenost, predvsem pa upočasnjenost ... v največji meri pa globoko in iskreno hvaležnost vsem, ki v teh dneh skrbijo, da naš svet hodi (ne teče) naprej. Ob tem najgloblja hvaležnost vsem zdravnikom in zdravstvenemu osebju, ki tako požrtvovalno in ljubeče skrbijo za pomoči potrebne, ki so se v teh dneh odrekli svojim družinam, svojim najdražjim, da lahko skrbijo za nas.
Bodimo sočutni in poskrbimo za njih tako, da ostanemo zdravi. Pazite nase, tudi na svoje misli, naj ostanejo radostne in brez strahu, ne dovolite mu, da kot mentalni vodnjak toksinov napaja vaše telo. Tako v karanteni predvsem skrbim, da ostajam upočasnjena, mirna in zdrava. Ostanite zdravi tudi vi.
Katarina Mljač, urednica Instagrama
V času karantene se moji dnevi, odkrito povedano, niso veliko spremenili. Delo od doma ima svoje prednosti in slabosti. V tem primeru je prednost to, da sem navajena sedeti za štirimi zidovi in imeti vzpostavljeno dnevno rutino, s katero lažje dosegam svoje cilje in imam občutek kontrole nad svojim življenjem. Svoje sprehode po naravi sem v tem času zamenjala za sprehode do hladilnika. K sreči še nisem začela kupovati pomladne garderobe. :)
Potujem le z ene aplikacije na drugo in v času popoldanskega počitka vključim letalski način. Čas karantene izkoriščam za sprostitev in preživljanje časa z družino. Menim, da to ni čas, ki bi ga nujno morali izkoristiti na produktiven način, ampak da se za trenutek ustavimo in malce zadihamo.
Fotografije: Ana Gregorič, Boris Pretnar, Osebni Arhiv, Aleksandra Saša Prelesnik
Ilustracija: Anja Kralj