Otroci in pitje vode. Kako jih naučiti, da si vode zaželijo in jo sprejmejo kot najboljšo izbiro.
Vemo, kako pomemben za naš organizem je zadosten vnos tekočine. Vemo, da je najboljša izbira voda. Seveda vemo, da oboje velja tudi za otroke, pa vendar se oni navadno na vse vodne dobrote gladko malo požvižgajo, bodisi niso žejni ali pa bi namesto vode raje sok. Pri nas smo imeli s pitjem prav posebno težavo. Moji otroci niso bili nikoli žejni.
No, občasno se je zgodilo, da so poleti z vročega dvorišča pritekli po stopnicah in vsem na olajšanje izrekli tiste čarobne besede: »Mami, žejen sem.« Ponudila sem jim prvo stvar, ki sem jo imela pri roki, vodo. S pitjem običajne vode nimamo težav, pravzaprav je voda pri starejši hčeri prva izbira, medtem ko jo mlajši spije le, če mu jo ponudim. Ko je točaj sam, bo v kozarec raje zmešal vse sladkobne napitke, ki jih bo tisti dan našel v stanovanju. Stvar okusa, a vseeno bi si želela, da bi raje posegel po vodi, zlasti ker vem, da bo popoldan prosil še za nekaj koščkov čokolade.
Kakorkoli, ker pa je bilo treba piti tudi pozimi, jeseni in spomladi, sem iz pitja tekočine doktorirala z desetico. Če sem jih spraševala, ali so žejni, niso bili nikoli. Ko sem se odločila, da jih naučim samostojnosti, in sem odločitev po primarnih potrebah prepustila njim, je bila stvar še slabša. Zgodilo se je, da so si prvi kozarec natočili šele pozno popoldne, pa še takrat zgolj zato, da so zavlačevali z domačo nalogo ali odhodom v posteljo.
Je mogoče, da otroci res niso žejni?
Blazne potrebe po pitju nimam niti sama, a se v nasprotju z njimi zavedam, da vodo potrebujem. Ko sem poskusila z znanstvenim pristopom in sem jim kot protiutež k nepitju ponudila zastrašujoča dejstva, da njihovo telo potrebuje vodo, da se z lulanjem odstranijo strupi, da se iz ust odplaknejo škodljivi zobni 'črvički', še posebno kadar se jé čokolada, sem bila enako neuspešna kot v prejšnjem primeru.
Vse skupaj me je počasi že jezilo, saj se mi je zdelo, da sta bila tedaj res že dovolj velika, da bi bila lahko že enkrat žejna oziroma da bi se lahko naučila, da je red, da se vsaj petkrat na dan pije, tako kot si zjutraj in zvečer umijeta zobe.
Revolucionarni preskok se je zgodil, ko sem združila prva dva pristopa: ponujanje in samostojnost. Pravzaprav sem jima vodo ponujala na vsakem koraku, le da ju k pitju nisem pozvala z besedami. Bokal vode in dva kozarca na jedilni mizi. Plastenka z vodo v njunem šolskem nahrbtniku. Voda v plastični steklenički na klopci dvorišča med igro. Steklenica z vodo in dva kozarca na njuni pisalni mizi v otroški sobi.
Počasi se je začelo dogajati, da so se steklenice čarobno začele prazniti. Najprej sem sicer pomislila, da vodo zlivata v lijak in da zunaj z njo mešata blato za gradove iz kamnov. Ne, vodo pijeta! Res sicer ne tako zavzeto, kot to počnemo odrasli, a jo pijeta. Danes ne sprašujem več, ali sta pila, ali sta žejna, in tudi na dan, ko se jo dotakneta bolj poredkoma, ne delam panike. Hecno, a zdi se mi, da ju takrat vprašam, ali bi mogoče raje naravni sok. »Ne, mami, vodo bi.«
Pripravila: Petra Windschnurer
