Jan Barič mlad arhitekt-urbanist se ukvarja z izdelavo unikatnih lesenih predmetov in manjšega pohištva.
Vsi njegovi izdelki so rezultat lastnega oblikovanja in ročne izdelave v njegovi delavnici v Celju. Danes, nekaj let od spontanega začetka spoznavanja z lesom je njegovo delo prepoznano na svetovni ravni.
Zakaj si za glavni material izbral ravno les?
Les je naravni material, ki diha in živi, tudi ko iz njega izdelamo pohištvo. Težko je opisati občutek, ko žagaš na primer Oreh in vidiš strukturo, ki je nastajala 120 let. V preteklosti sem bil kot arhitekt-urbanist primoran pri svojem delu uporabiti les in ker nisem o njem vedel skoraj ničesar, sem začel prebirati literaturo in gledati mojstre ob delu. Zamikalo me je, da bi to poskusil tudi sam in tako sem v garaži izdelal prvo klubsko mizo. V tej majhni garaži nastajajo izdelki tudi danes.
View this post on Instagram
Prepoznala te je tudi Michelangelova fundacija. Kakšen je recept do svetovne umetniške prepoznavnosti?
Michelangelova fundacija ima svoje raziskovalce, ki iščejo rokodelce in umetnike. Moje delo so opazili na socialnih omrežjih, ki jih že od začetka poslovne poti raje uporabljam za večanje prepoznavnosti mojega dela kot za osebne namene. Veseli me, da so me opazili, priznali in na umetniški poti tudi podprli. Vse to je zame velika promocija v obliki kampanj na spletu in razstav mojih del z najboljšimi mojstri rokodelstva. Navsezadnje pa mi potrditev iz tujine pomaga tudi pri uspehu na domačem trgu in priznanju slovenskih institucij.
Pogosto slišimo, da je v poslovnem svetu potrebno najti tisto, po čemer se razlikuješ od drugih ponudnikov na trgu. Kako si ti razvil svojo unikatnost?
Vsak izdelek naredim tako, kot bi ga naredil zase. Predstavljam si, da sem naročnik in razmislim s čim bi bil zadovoljen. Večino predmetov in kosov tako najprej oblikujem zase glede na osebno željo in idejo o tem, kakšen predmet želim imeti.
Kako javnosti uspešno predstaviš svoje delo?
Svoje delo želim predstaviti čim širši javnosti na različne načine, za to uporabljam predvsem družbena omrežja, ravno pa predstavljam nov projekt Lacuna v sodelovanju s fotografinjo Katjo Grobelnik. Želela sva prikazati harmonijo med ženskim telesom in pohištvom kot objektom. V tej seriji lahko zaznamo pristranskost obsojanja objektivizacije naravnega in antropogenega, na katerega sta avtorja želela opozoriti. Med tem ko objektivizacijo človeškega telesa obsojamo, pa objektivizacijo antropogenih objektov spodbujamo. Velikokrat za objekte pravimo, da so lepi, ne da bi se prepričali o uporabnosti in sporočilu vsebine. V manjši meri bo predstavljen na spletu, upava pa tudi na fizične razstave celotnega projekta v ljubljanskih in celjskih galerijah.
View this post on Instagram
Si se v času svoje dejavnosti že kdaj vprašal, zakaj pravzaprav počneš to kar počneš in želel prenehati? Kako si se s tem soočal?
Seveda, vedno je veliko preprek in ovir, ampak menim, da te naredijo močnejšega. Težko je ostati pozitiven, motiviran in miren ob napakah in neuspelih poskusih izdelave prototipov. V takšnih trenutnih pade tudi prepričanje v idejo in samozavest. Naučil sem se, da je dobro takšne zadeve prespati, razmisliti in se je lotiti od začetka, pomaga pa mi tudi vztrajnost in pozitivna trma.
Kateri izmed tvojih izdelkov te najbolje predstavlja?
Mislim, da Stol-H, ki je bil dobro sprejet in tudi večkrat nagrajen. Oblikovala sva ga skupaj z Miho Bevcem, sošolcem iz srednješolskih let. Idejo zanj sva dobila, ko sva začela razmišljati o skupnem projektu, saj je Miha tudi oblikovalec in velikokrat debatirava o oblikovanju in umetnosti.
View this post on Instagram
Kaj je v obdobju nasičenosti prodajnih trgov najpomembneje, da izstopaš?
Mislim, da je potrebna mešanica unikatnega pristopa, dobrega produkta in sreče. V kolikšnem razmerju pa težko rečem. Zavedam se, da sem na svoji poti imel veliko sreče, vsekakor pa je veliko lažje uspeti v dejavnosti, ki jo opravljaš z ljubeznijo.
Nosijo tvoji izdelki kakšno posebno sporočilo?
Moje delo je namenjeno vsem, ki so jim moji izdelki všeč in cenijo ročno delo in oblikovanje. Nosijo različna sporočila, vsem pa je skupno, da je narava tista, ki nam da škarje in platno za urejanje prostora v katerem sobivamo - zato jo je kdaj pa kdaj potrebno tudi zaščiti pred ostalimi interesi. Les je res zanimiv in raznolik material in tudi zato je vsak moj kos unikaten.
Opazimo lahko, da je tvoj urnik stalno natrpan. Kako se v času preobremenitve braniš pred izgorelostjo?
Pravzaprav težko padem v popolno rutino, saj si sam razpolagam z delom, ki ga imam. Največ se družim s prijatelji in igram košarko - takrat izklopim vse in štejem aktivnost kot čas sproščanja. Pomembno mi je, da sem psihično spočit in pripravljen za delo.
Fotografije: Instagram, Katja Grobelnik
Pripravila: Ina Podkoritnik