Da superge nosiš toliko časa, dokler se podplat skoraj ne loči od zgornjega dela. Da raztegnjena majica za trening ni nekaj posebnega. Je pač edina, ki jo imaš. Da nove trenirke niso nekaj samoumevnega, ampak nekaj, na kar čakaš. In da mama pred vsakim večjim nakupom dolgo razmišlja.
»Takrat nisem razumela, zakaj je mama tako dolgo stala pred tistim kimonom. Danes pa razumem, da ni kupovala samo oblačila. Kupovala je kakovost, ki mi je omogočila, da sem na tatamiju lahko dala vse od sebe,« nam zaupa Vida Macura Maglica.
Vida Macura Maglica je odraščala v družini, kjer denar nikoli ni bil samoumeven. Vsak nakup je imel svojo težo. Vsaka odločitev je bila premišljena.
A obstaja trenutek, ki se ga spominja še danes. Bila je mlada karateistka. Trenirala je skoraj vsak dan. Takrat ji je mama kupila prvi res kakovosten kimono. Stal je približno 25.000 slovenskih tolarjev. Plača pa je bila okoli 60.000 tolarjev. Danes bi to pomenilo, da bi starš za eno športno oblačilo odštel skoraj polovico svoje mesečne plače.
Takrat je videla samo nov kimono. Danes vidi nekaj povsem drugega. Kimono je bil lahek. Material je dihal. Bil je mehak. Ni zategoval gibov. Prvič je občutila, kako veliko razliko naredi kakovosten material. Šele mnogo let pozneje pa je razumela, zakaj je bil tisti nakup tako velik.
»Moja mama ni kupila najdražjega kimona. Kupila je najboljšega, ki si ga je lahko privoščila. Šele danes razumem, koliko odrekanja je bilo za to odločitvijo,« pove.
Ko je začela ustvarjati svojo blagovno znamko Extreme®, je prvič videla še drugo stran zgodbe.
View this post on Instagram
Tisto, ki je kot otrok ni mogla poznati. Večina ljudi misli, da se kolekcija začne s skico. Pri Vidi in njenem timu se v resnici začne veliko prej. Z vprašanjem. Kako se bo ženska počutila, ko bo oblekla ta kos? Bo material dihal? Bo ostal enako lep tudi po številnih pranjih? Bo kroj oblikoval postavo ali jo omejeval? Bo to oblačilo čez dve leti še vedno med njenimi najljubšimi?
Ko oblikovalec pripravi prve skice, se začne proces, ki ga večina kupcev nikoli ne vidi. Izbirajo se materiali. Določajo se Pantone odtenki. Pripravljajo se tehnične specifikacije. V tovarni nastane prvi vzorec. In skoraj nikoli ni popoln. Hlačnice so predolge. Rokavi preširoki. Pas ne stoji tako, kot bi moral. Barva ni takšna, kot je bila zamišljena. Material po pranju ni več enak.
Vzorec se vrne. Popravi. Ponovno izdela. Spet vrne. In spet popravi. Včasih desetkrat. Včasih še večkrat. Ko je prvi model končno odobren, pride predprodukcijska kolekcija. Vsaka številka. Vsaka barva. Vsak model. Šele ko je vse brezhibno, se začne proizvodnja. Zato nekatere kolekcije nastajajo leto dni. Včasih tudi leto in pol.
View this post on Instagram
»Ljudje pogosto vidijo samo končni izdelek. Jaz pa še vedno vidim vse vzorce, ki so končali v košu, ker niso bili dovolj dobri. Če jaz nekega kosa ne želim nositi, ga ne bom nikoli prodajala drugim ženskam,« pravi Vida.
Prav zato jo skoraj vedno vidimo oblečeno v Extreme®. Ne zato, ker je ustanoviteljica blagovne znamke. Ampak zato, ker verjame, da mora vsak kos najprej prestati njen dan. Letališče. Celodnevni sestanek. Snemanje treninga. Večurno delo. Vožnjo po otroke. Večerjo.
Če v kateremkoli trenutku ugotovi, da bi sama izbrala nekaj drugega, gre kolekcija nazaj v razvoj. Morda je prav zato filozofija Extreme® drugačna. Ne nastajajo posamezni izdelki. Nastaja garderoba. Vsak kos je zavestno oblikovan tako, da se kombinira z drugimi kolekcijami. Da ženska ne kupi samo legic ali puloverja. Ampak garderobo, ki jo lahko nosi leta.
Danes svet mode veliko govori o kakovosti. O trajnosti. O premišljenih nakupih. Za Vido pa imajo te besede zelo oseben pomen.
»Ko sem bila otrok, sem gledala mamo, kako razmišlja, ali si lahko privošči en sam kimono. Zato danes nikoli ne razmišljam samo o tem, kako bo oblačilo videti. Razmišljam o ženski, ki je zanj delala ves mesec. Želim, da dobi največ, kar ji lahko ponudimo,« nam pove.
Morda se največja vrednost oblačila res ne skriva v logotipu. Niti v ceni. Ampak v spoštovanju do človeka, ki ga bo nosil.
In morda je prav zato tista deklica z raztegnjeno majico in ''razcepljenimi'' supergami odrasla v žensko, ki še danes verjame, da kakovost nikoli ni strošek. Je spoštovanje do vsakega težko prisluženega evra.
