"Poleg prave nege je daleč najpomembnejši pravi pogled na kožo, nase in življenje!" (izpoved novinarke Mance)

Še pred kratkim sem svoje mesto v klubu srečnic z lepo kožo jemala za nekaj samoumevnega in nisem pričakovala lekcije iz hvaležnosti. Vedno pa sem vedela, da sonce ni zame, a zdaj se ga skorajda bojim.

Zgodilo se je nekega februarskega dopoldneva na obali, ko me je toplo božalo po obrazu in grelo po telesu. Po napolnjenih baterijah sem se vrnila domov, kjer se je spet prikazalo. Na mojem obrazu je pustilo brbončasto strukturo, po čelu, bradi ter licih, in takoj sem pomislila, da je krivo prav sonce. Naivno sem zamahnila z roko in upala, da bo čez noč vse izginilo.

Naslednje jutro me je presenetila podoba v ogledalu, kjer sem zagledala pikast in rdeč obraz, poln drobnih mozoljev. Spomnila sem se na klaritin in ga brez premisleka vzela. Tako sem naslednja dva dneva še precej mirna jemala tablete proti alergijam in po nasvetu babice vzela vse vitamine B, ki sem jih našla v predalu z zdravili, ter pila šumeče tablete z vitaminom C.

Vsako jutro sem se zbudila polna upanja in v pričakovanju hitro stekla k prvemu ogledalu, da bi videla, koliko mozoljev je ponoči zapustilo moj obraz.

Vedno znova sem bila razočarana, saj se je na vsake tri izginule mozolje pojavil en nov. A sem ohranjala mirno kri, zavedala sem se, da gre le za mozolje in da bodo ti prej ali slej izginili. Res se je počasi čistilo moje čelo, lica in čeljust pa so ostajala poseljena z mozolji, ki niso bili več tako nedolžni kot na začetku. Omislila sem si ščetko Clarisonic za čiščenje obraza, na katero sem polagala vse svoje upe. Moje čelo je očistila še zadnjih nepravilnosti, drugje pa sem izboljšave videla prepočasi.

Na vso moč sem stiskala pesti, da se bo do valentinovega moja koža vsaj malo izboljšala. Namesto da bi večer z ljubljenim preživela v sproščenem vzdušju, ko bi si z nasmeškom na obrazu zrla v oči, sva ga preživela v čisti temi z Netflixom, vsak s svojo banjico sladoleda in šopkom cvetlic na kavni mizici. Kako mi je danes žal ...

Po mesecu dni sem postala neučakana in potrta, saj nikoli nisem imela težav s kožo. Vedno je bila čista, gladka in brez nepravilnosti, le med čakanjem na menstruacijo me je obiskal kakšen mozolj, ki je sam od sebe izginil v trenutku, ko je izginila menstruacija.

V želji, da bi koži povrnila stari videz, se je moj svet začel vrteti okoli nje, postala sem obsedena. Prebrala sem vse članke o koži, o alergiji na sonce in vsem, kar bi mi lahko pomagalo. Ko sem prebrala vse strokovne, sem se lotila tistih, v katerih manekenke zaupajo svoje lepotne rutine. Geni in veliko vode, pa kaj še!

Nekaj upanja pa so mi vseeno vlile. Na dolgem seznamu vitaminov in surovin sem našla nekaj zase. Tako sem v petih mesecih popila litre zelenega čaja, polnega antioksidantov, in nešteto kozarcev vode. Za goji jagode, bogate z antioksidanti, sem zapravila premoženje, grizljala oreščke (zaradi selena, cinka, maščob omega 3 in vitamina E) ter vsak dan vestno jemala vitamin B in tablete za lase, kožo in nohte s cinkom.

Nekje sem prebrala, da Victoria Beckham za lepo kožo vsak dan je lososa, zato sem vsaj dvakrat, če ne večkrat na teden jedla lososa, polnega maščobnih kislin omega 3 in selena, pila sem stoodstotni kakav, kar mi je bilo v užitek, le avokada se nisem pritaknila, tega pa res ne morem.

Spominjam se, da sem med ljudmi občutila sram, saj sem mislila, da vsi gledajo moj obraz in me ocenjujejo, v resnici pa jim ni bilo mar za mojo kožo, mar jim je bilo samo zame. V družbi mi je bilo neprijetno, zato niti prijateljic med pogovorom nisem več gledala v oči, kaj šele da bi jim zaupala, kaj se dogaja z mojo kožo.

Vsako jutro, ko sem se z avtobusom peljala na predavanja, sem se zalotila, kako strmim v dekleta z gladko in čisto kožo, in jim zavidam. Večkrat sem imela na koncu jezika vprašanje, kako skrbijo zanjo. Ugriznila sem se v jezik in pomislila, da bom tudi brez njihovega odgovora kmalu imela tako lepo kožo kot one, in končno se je na mojem obrazu narisal nasmešek. A kmalu mi je bilo spet tako hudo, da sem celo jokala.

Zdaj mi je žal, da nisem prijateljicam o vsem povedala že na začetku, saj sem prepričana, da se moja težava ne bi več zdela tako velika.

Zavedam se, da sem nepotreben problem ustvarila iz nečesa tako nepomembnega, kot so mozolji. Kdo pa jih nima? No, ker sem svoje oko izurila za natančno opazovanje kože in iskanje mozoljev, sem ugotovila, da nihče nima popolne kože. Zakaj bi potem moralo biti meni neprijetno? Pred kom?

Ker sem še vedno iskala rešitev in se na daleč izogibala obiska dermatologa, saj sem vedela, da bi morala biti tam brez ličil, brez teh pa za nobeno ceno ne bi stopila pred ljudi, sem šla preverit kri. Zdravnica mi je zagotovila, da imam odlično kri in bi bila vsaka ženska vesela, če bi imela tako.

Bil je maj, ko sem svoj obraz za nekaj minut na dan nastavila blagemu soncu, ki je posušil nekaj mojih mozoljev in koži dal lep ten. Izredno sem bila vesela prvih sprememb, ki so mi dale nov zagon.

Spet je minilo nekaj dni, ko je bil čas za puljenje obrvi, in prilepila sem se na povečevalno ogledalo ter si kot pri zobozdravniku namizno svetilko usmerila čim bližje obrazu. Pozabila sem na obrvi, zazrla sem se v kožo in obupavala. Bi ali ne bi, sem se vprašala, čeprav vem, da je to najslabše, kar lahko narediš svoji koži. Koga ne bi zamikalo? Kje naj se lotim? Samo malo, samo tiste, ki so zares opazni ... Ne! Nikoli se ne dotikaj svojega obraza, če želiš imeti lepo kožo!

Tega sem se že pred leti naučila od Kendall Jenner, ona pa menda od svoje sestre Kim. Iz dneva v dan sem si kot pokvarjena plošča ponavljala ta stavek in ga kovala v zvezde. In kako prav mi je prišlo: manj sem se dotikala svojega obraza, bolje je bila videti moja koža. A še vedno ni bila videti kot včasih.

Vztrajala sem in poskusila s kvasom. Mami mi je predlagala, naj kos svežega kvasa zmešam z vodo in si ga namažem na obraz, kot je to počela njena babica, ker drugega niso imeli. To ali kumare. Čeprav sem se bala, da bo moji koži škodoval, kvas dela čudeže.

Od takrat si obraz skoraj vsak večer namažem s kvasom. Ko se posuši, ga odstranim in obraz splaknem z vodo. Koža je občutno bolj gladka in poenotena, počasi, a vztrajno pa se bori tudi proti mozoljem.

Spet sem dobila upanje in se opogumila, da nanjo nanesem še kremo proti mozoljem in ogrcem. Tista od La Roche-Posay je sicer odlično odpravljala mozolje, a je bila zame pregroba, saj je kar posušila mojo kožo, ki me je zdaj začela še peči. Nisem se vdala in takoj poiskala drugo. Poskusila sem z REN-ovo kremo proti mozoljem, ki briše sledove nepravilnosti in poenoti kožo ter zares deluje.

Uporabljam jo že mesec dni, skupaj z masko, ki jo nanesem vsake tri do štiri dni. Odkrila pa sem tudi Melvitino korenčkovo olje, ki ga v kožo vtrem zvečer pred spanjem. Čeprav se olje zdi mastno, se hitro vpije, zjutraj pa se zbudiš s sijočo kožo in poltjo, kot bi te prejšnji dan sonce nežno obarvalo. To je moja zmagovita kombinacija, na katero ne pozabim niti zdaj, ko je moja koža spet kot včasih.

Sliši se smešno, ampak zdaj sem najsrečnejša, ko samozavestno in sproščeno v javnost stopim brez ličil.

Gre za osebno zmago, nič drugega.

Med potjo do čiste kože sem spoznala, da me zaradi nepopolne kože nihče ne obsoja, da samozavest izhaja iz moje notranjosti, in ne z moje površine. In ker sem bila prisiljena dneve preživljati brez ličil, sem se osvobodila ideje, da moram biti vedno naličena, če želim biti urejena. Navadila sem se občutka gole kože, njo pa razvadila tako, da se zdaj najbolje počuti nenaličena.

Pripravila Manca Pogačnik
Fotografija: Shutterstock.com

Preberite še: Kako prepoznati znake izgorelosti?

Priporočamo tudi: Neverjetno: parfum smo do zdaj nanašali napačno!

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču