Razstrupite se

Vam telo že nekaj časa daje signale, da bi se rado malo spočilo od vse nepotrebne navlake v obliki sendvičev, slastnih in mastnih zrezkov, konzerv tunine ali sladke koruze? Vendar vi ob besedi post dobite kurjo polt in raje zvrnete še eno skodelico kave, da prebrodite vse papirje v službi, pomagate otrokom pri nalogi in se z dragim ob koncu dneva morda, preden zaspite spanje pravičnega, še malce razvedrite?

Razstrupite se

Možnosti za preživetje imate več: kava poživlja, čokolada vrne veselje do življenja, po okusnem kosilu smo malce utrujeni, toda potešeni, vsake toliko si privoščimo masažo, nakupovanje za boljše razpoloženje ali izlet . .

In nekako se prebijemo skozi teden, mesec, leto. Dokler nas ne zadene – bolezen, ob kateri končno malce prisluhnemo telesu (žal ponavadi veliko premalo), uživamo ob zelenjavnih juhicah in čajih ter se malce umirimo. Pa nam je tega res treba in – bog ne daj – še kakšne hujše bolezni, da nam telo dopove, da ga pošteno lomimo?

Sama sem se na post pripravljala (pre)dolgo. Vedela sem, da se ga bom enkrat lotila, vendar sem ta enkrat veselo prelagala – ker imam preveč dela in premalo časa, ker je zima in bi me preveč zeblo, ker se ukvarjam s plesom in potrebujem veliko energije, ker delam z ljudmi, pa pravijo, da med postom smrdiš, saj se iz telesa izločajo strupi, ker v službi ne morem pripravljati svežih sadnih in zelenjavnih sokov, ker sem na dopustu in si bom zdaj pa ja privoščila kakšen sladoled in tako dalje.

Potem pa na uri joge izvem, da smo ob postu še bolj prožni in lažje delamo, saj telo ni preobremenjeno s strupi. Sodelavka, ki jo vsi hvalimo, kako je shujšala in se tudi sicer spremenila, pove, da je bil za vse kriv post – med 10-dnevnim postenjem s pitjem soka se je odlično počutila, kar se je dogajalo po postu, pa je bilo prav neverjetno: popolnoma je spremenila navade prehranjevanja, saj je začela poslušati svoje telo, in zdaj se počuti kot drug človek. Stric je z ženo kar 40 dni preživel ob sokovih in od takrat sta njuna prehrana in pogled na življenje popolnoma drugačna. Poskusila je tudi moja mama, in ja, čas je bil, da to naredim tudi sama.

Pravzaprav je odločitev padla kot z neba. Nekega večera sva se z mamo pogovarjali o postu – povedala sem ji, da bi se ga lotila, ona pa: »Prav zdaj bo prava luna. Ko je luna obrnjena navzdol kot prazna skleda, se telo že avtomatično bolj čisti. Zdaj je pravi čas. In tudi jaz premišljujem, da bi se ga po pol leta še enkrat lotila.« Hm, čakaj malo, sem si mislila, tako hitro pa ne gre, saj se moram najprej psihično pripraviti. In sem spet iskala izgovore, vendar so kar naenkrat izpuhteli . . Ni bilo kaj – prihodnji dan sem si prebrala vse o postu v knjigah in na spletnih straneh, se odrekla vsem izdelkom živalskega izvora (mesa ne jem in s tem sem eno stopničko že preskočila), kavi in sladkarijam, drugi dan sem jedla le še sadje in zelenjavo, tretji dan le presno hrano, četrti dan pa sem začela post s sokovi. Ker me je v službi čakala gora dela, kar se ne zgodi vsak mesec, sem se odločila, da si ne bom pripravljala svežih sokov, temveč se bom postila z razredčenim javorovim sirupom z vodo, limono in feferonom, s katerim sem dobila vse potrebne vitamine in minerale, naravni sladkor v sirupu je zagotovil stalno količino sladkorja v krvi, limona in feferon pa sta spodbudila delovanje črevesja in s tem čiščenje (dr. Christian Tal Schaller v knjigi Post, pot do zdravja ta napitek zaradi vseh dobrih lastnosti imenuje kar čarobni napoj).

Odločila sem se za sedem- do desetdnevni post, odvisno od počutja. V prodajalni z naravno prehrano sem kupila sirup ter ekološko pridelane feferone in limone, odločila sem se tudi, da se bodo moja koža in lasje med postom odpočili od vseh kemikalij – našla sem čudovito sivkino milo, ki je ob vsakem dotiku kožo čistilo še z nežnim pilingom, solni piling z arganovim oljem, lase sem si umivala z jajčnimi rumenjaki, telo pa mazala z naravnim mlekom ali mandljevim oljem. Našla sem celo naravno zobno kremo. In se tako čisto po žensko pobotala sama s seboj.

A prvi dan sem se kljub temu počutila precej brez življenja – malce sem se smilila sama sebi, a začuda nisem bila lačna, čeprav mi je hrana dišala. Drugi dan je bilo že malo bolje in počutila sem se bolj lahkotno, a vseeno čudno. Tretji dan sem prekipevala od energije in nekega posebnega občutka, ki ga je težko opisati – veliko bolje sem občutila svoje telo, čutila sem večjo povezanost z ljudmi okrog sebe, obenem pa sem se veliko bolje znala postaviti sama zase. V službi sem delala kot ‘mašinca’ – sploh nisem bila utrujena in tudi v času kosila nisem šla iz pisarne, saj nisem čutila ne utrujenosti ne potrebe po počitku, spremembi prostora . . Dobesedno vsak dan je bil boljši. Zjutraj sem se prebujala sveža in že takoj razgibana in z bistro glavo, hrana mi ni več dišala in popolnoma nič me ni motilo, če so ljudje okrog mene jedli, kuhali . .

Po službi (kjer sem bila vsak dan od jutra do večera) sem za pol ure zadremala, naredila kakšno asano iz joge . . Ob koncu tedna sem šla v naravo in se z njo popolnoma spojila. Bilo je fantastično, počutila sem se lebdeče, nisem se bila navajena take in skorajda sem se ustrašila, da ne bom hotela več jesti. Seveda so bili tudi trenutki, ko sem bila slabotnejša, a niso trajali dolgo, in ponavadi sem takrat še bolj prisluhnila svojemu telesu in se spočila. A v tistih sedmih dneh sem naredila veliko več, kot bi sicer. Sama nisem mogla verjeti, kako so delali moji možgani in kako sem bila osredotočena na popolnoma vse, kar sem počela.

Poleg postenja in zunanjega čiščenja telesa sem poskrbela tudi, da se strupi ne bi nabirali v črevesju. To se mi je zdel najtežji del, a po vsem prebranem in pogovorih sem vedela, da s postom ne bom dosegla enakega učinka, če ne bom poskrbela še za čiščenje črevesja (ko telo hoče hrano, iz črevesja posrka strupe, zato nas lahko med postom boli glava in se slabo počutimo). Ker mi ni bilo do strupov niti do klistiranja, sem se odločila za odvajalni čaj enkrat na dan. In ga popila le dvakrat, saj me je po njem strašno zvijalo in bolelo. O klistirju pa so vsi govorili kot o skritem zakladu dobrega počutja, ob katerem prav zares nič ne trpiš . . V lekarni ga nisem dobila, v trgovini z ortopedskimi pripomočki pa so ga imeli več vrst. Prva izkušnja je trajala dolgo dolgo, bila sem nerodna in ob vstavljanju nisem uporabila olja. A vseeno sem se po končanem očiščevanju počutila enkratno! Čisto, zmagoslavno, lahko. Klistiranje je sledilo vsak večer do konca posta. Ko se je v meni nabrala vsa tista voda (od litra do litra in pol mlačne vode), sem poskusila zdržati čim več časa ter izmenično masirati trebuh in hitro in odsekano dihati s trebušno prepono, ko nisem več vzdržala, pa sem šla na stranišče. Še danes ne morem reči, da je klistiranje nekaj lepega, lahko vam zagotovim le, da ni nič groznega in da se boste po njem počutili enkratno!

Pa je prišla menstruacija in po dveh dneh sem se počutila veliko slabotnejše. Čeprav me ni bolelo (ponavadi so bolečine zelo močne), se nisem počutila več tako enkratno in po sedmih dneh sem se odločila za trdo hrano – najprej sem jedla zelenjavo, nato dodala žitarice, pozneje maščobe, potem pa še mleko, jajca in sladkor. Kavi pa se mi je uspelo odreči – za vedno, kar sem si že nekaj časa želela, saj je telo ni več dobro prenašalo, a je bilo verjetno preveč zapackano, da bi se ji lahko odrekla. Med postom mi ni niti dišala. Pozneje mi je dišala vedno bolj in želja po njej je bila močna, a ne tako, da je ne bi premagala. In mi je res samo še dišala. Še danes lepo diši, a moje telo ne hrepeni več po njej. Po tej izkušnji lahko zagotovim, da se s postom lahko odrešimo ne le kakšnega kilograma, temveč tudi kakšne razvade.

Preden se odločite za post, si o njem čim več preberite in se pogovo­rite z ljudmi, ki so se že postili; priporočljivo se je posvetovati tudi z zdravnikom.

Literatura v slovenščini:

  • Margot Helmiss in Falk Scheithauer: Zdrav post (Mladinska knjiga)
  • Dr. Christian Tal Schaller: Post, pot do zdravja (Vale-Novak)
  • Rüdiger Dahlke: S postom do zdravja (Založba Mavrica)
  • DVD s prilogo: Post za zdravje: zbirka predavanj (Založba Palestra)
  • Glasilo Preporod

Priprave na post in prehrana po njem:

Pred postenjem moramo telo pripraviti na spremembe, da ne doživi večjih šokov in da se med postenjem ne počutimo slabo (tudi na maraton ne gremo brez priprav). »Opustimo slabe razvade: kajenje, pitje kave ter alkoholnih in drugih industrijskih pijač. Začnimo uživati vegansko, polnovredno hrano: sadje, zelenjavo, semena, oreške, suho sadje, kalčke in poganjke. Pijmo čim več sadnih in zelenjavnih sokov. Iz prehrane odstranimo vse izdelke iz moke, mesa, sladkarije, cvrtje, sol in drugo industrijsko predelano hrano, « svetuje Marjan Videnšek, ustanovitelj in direktor Zavoda za naravno higieno – Preporod, vodja programa skupinskega postenja s šolo za zdravje in neodvisni raziskovalec prehranskega razstrupljanja organizma in posta ter vpliva pravilne prehrane na kvaliteto življenja.

»Pravilen zaključek je morda najpomembnejši del posta in zahteva posebno pozornost. Post prekinemo zjutraj s kosom sadja. Prvi in drugi dan sta priporočljiva le sadje in zelenjava, tretji dan lahko zaužijete tudi manjše količine semen. V nadaljevanju si lahko jedilnike popestrite s številnimi slastnimi, a zdravimi recepti. Za večji učinek postenja je resnično pomembno čim dlje uživati samo surovo hrano in piti veliko zelenjavnih in sadnih sokov. Predvsem zelenjavni pomagajo pri izgradnji novih, zdravih celic. Brez kuhanja, cvrtja, pečenja, predvsem pa brez industrijsko predelane in prečiščene hrane. Posebno je treba paziti na lepljivo moko in izdelke iz nje, pa na sladkarije, meso, sire in druge mlečne izdelke, « pravi Marjan Videnšek.

Bi se radi postili, pa ne zberete poguma ali menite, da vaše okolje za to ni pravo? Odločite se za skupinski 10-dnevni post v prečudoviti naravi, na katerega se vsak mesec prijavi 70 ljudi pod nadzorom strokovnjaka Marjana Videnška. Več na www.zavod-preporod.si.

Petra Kocjančič

Fotografije Alexia S. in Edouard Sicot

Najbolj brano