Sredozemski paradiž

Menorca je eden najprivlačnejših sredozemskih otokov, saj ima prav vse, kar si srce poželi: osamljene zalive, turkizno obarvano morje, zasanjano podeželje, neokrnjeno naravo ter živahni stari pristaniški mesti Mahon in Ciutadella, ki se že od nekdaj bojujeta za prevlado na otoku. Nič čudnega torej, da domačini večinoma ne čutijo želje, da bi odšli na celino, in da so se v otok že davno zaljubili tudi mnogi tujci.

Sredozemski paradiž - Foto: Fotografije Igor Fabjan

Predvsem Britanci, ki so v 18. stoletju pravzaprav bili gospodarji otoka, ga obožujejo. Belo opleskane hiše sicer izražajo pripadnost Sredozemlju, a v največjih mestih je mogoče občudovati prav njihov vpliv. O zgodnji poselitvi otoka pričajo neobičajne kamnite zgradbe, katerih pomen ni popolnoma razjasnjen. Kamniti skladi v obliki črke t, taule, spominjajo na nekakšne oltarje ali žrtvenike, stožčasti kamniti talayoti pa so morda ostanki obrambnih stolpov ali grobnic. Kdo bi vedel? Več je znanega o Grkih, Kartažanih, Rimljanih in Mavrih, ki so se na otoku zadrževali pozneje.

Dežela črnih konj

Domačini govorijo katalonščino, zaznamovano z otoškim narečjem. Prav tako domača jim je seveda tudi uradna kastiljščina, turističnim delavcem pa tudi večina najpomembnejših svetovnih jezikov. Menorca skoraj ne pozna velikih hotelskih gigantov in otoška vlada k sreči niti ne namerava povečevati turistične infrastrukture. Tako je mnogo obal in privlačnih morskih zalivov, do katerih pogosto vodi le makadamsko cestišče ali celo kozje stezice, še nepozidanih in v naravnih lepotah lahko uživajo le najbolj vztrajni. ‘Trud’ pa je vedno bogato poplačan.

Privlačna je tudi notranjost otoka. Rahlo valovito pokrajino, bogato poraščeno s sredozemskim rastlinjem, prepletajo le malo prometne ceste. Na njih se je najprijetneje ‘izgubljati’ s kolesom ali z motociklom ter z malo sreče na prostranih pašnikih občudovati črne menorške konje. Nanje so otočani ponosni prav tako kot Slovenci na lipicance. Vso gracioznost lahko konji pokažejo na velikem slavju verskega značaja, ki ga v vseh večjih krajih priredijo 24. junija.

Podeželsko razkošje

Pred 35 leti, ko je prvič obiskala otok, se je vanj zaljubila tudi Britanka Lindsay Mullen. To je bila ljubezen na prvi pogled, ljubezen do cvetočih prostranstev, čarobnih zalivov in čarobne svetlobe. Tako je barve Menorce dojemala takrat 16-letna umetnica. V naslednjih letih je ob pomoči štipendije britanske Royal Academy izpopolnjevala svoje impresionistično slikanje, sanje o novem domu na otoku pa so se ji dokončno uresničile šele pred desetletjem, ko sta z znano modno oblikovalko Sheelagh Ratliff kupili razpadajoče posestvo. Z obilico volje, trdega dela in predvsem idejami sta ustvarili dom, poln domačnosti, ki ga delita z gosti, kate­rim je namenjen večji del posestva. Staro kmetijo sta torej spremenili v udoben hotel Biniarroca, prvi tako imenovani podeželski hotel na Menorci, ki se lahko pohvali s čarobnim prepletanjem domačnosti, umetnosti, notranjega oblikovanja in narave. 100-letne stene krasijo zasanjane Lindsayine umetnine, vsepovsod pa je čutiti Sheelaghin smisel za dekoracijo. Vse to je mogoče uživati iz udobnega naslonjača, postelje ali ležalnika ob robu staro­rimsko oblikovanega bazena . .

In prav nikogar ne moti, da je morje nekaj kilometrov stran. V toplejših mesecih ima 12 zaposlenih tako kar veliko dela in tudi Sheelagh in Lindsay se ves čas sučeta okoli gostov. Vsi skupaj so kot velika družina.

Menorca je torej pisana na kožo predvsem ljubiteljem narave in umirjenega preživljanja počitnic. Seveda je v hotelih poskrbljeno tudi za zabavo. Na nočno pohajkovanje in dnevno nakupovanje pa se je najpametneje podati v Ciutadello ali Mahon. Obe mesti se dvigujeta nad naravnima pristaniščema, katerih mirna gladina se zajeda globoko med belo opleskane hiše. V številnih lokalih in trgovinah se seveda ni težko razvajati. Najti je mogoče tudi značilne menorške izdelke, vključno z usnjenimi sandali albarques in otoškim džinom. Še prijetneje pa si je privoščiti kakšno otoško speciali­teto, kot je jastogova juha caldereta de langosta. In da ne pozabim, majonezo so menda prvi začeli izdelovati prav v Mahonu, o čimer naj bi pričalo tudi njeno ime.

Besedilo in fotografije

Igor Fabjan

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri