»Obožujem les. Od nekdaj. Zdaj kot material spet dobiva veljavo v pohištveni industriji. Zakaj? Ker je resnično ekološki. V redu, tudi plastika je lahko. Vendar pozabljamo, da je za njeno proizvodnjo potrebna nafta, ki pa jo narava ustvarja izredno dolgo. Les nastane mnogo mnogo prej. Raste hitro, in to lahko celo nadziramo. Je trden, prijeten za življenje in pomaga varovati planet. Zame je resnični material trajnostnega razvoja.« Bram Boo
Belgijskega industrijskega oblikovalca letnik 1971 sem spoznala popolnoma po naključju — tako kot sem se skoraj po naključju proti koncu lanskega leta znašla na bienalu oblikovanja Interieur v Kortrijku, mestecu blizu belgijsko-francoske meje.
»Na jugu Evrope nekaj veljajo Saloni v Milanu, pri nas na severu Iterieur. Majhen sejem pohištva in dodatkov za dom, a izredno selektiven. Kakovost predstavljenih del je visoka,« mi je pojasnjeval svetlolasi Bram Boo.
Stala sem pred nenavadnimi kosi pohištva in se čudila, kako kljubujejo težnosti. Nad njimi je bil postavljen napis, da so njegovega stvaritelja oz. stvaritelje — po pravici povedano, še nikoli prej nisem slišala za Bram Boo — razglasili za oblikovalca leta, jaz pa sem jih skušala ujeti v fotografski objektiv.
Zmoti me vprašanje v francoščini: »Potrebujete še kakšno informacijo?«
Pa sva se usedla na rob odrčka, na katerem so bili razstavljeni njegovi kosi pohištva, in začela klepetati.
»Za Belgijca je naziv oblikovalec leta nekaj posebnega. Velika čast, ki mi vzbuja posebne občutke. Ko sem bil mlajši, sem sanjal o razstavljanju na Interieuru. To se mi je uresničilo pred kakšnimi osmimi leti, predstavil sem se med novimi in obetavnimi. Nikoli pa ne bi upal na ta prestižen naziv, ki lahko veliko pomaga. Večina mojih izdelkov ni tipično industrijskih. Pogosto je potrebnega precej prepričevanja, da podjetja v njih prepoznajo potencial. Da sploh začnejo izdelovati nekaj novega, drugačnega. Oblikovalci smo v svojih videnjih, razmišljanju mnogo pred njimi. In vedno smo prepričani, da jih je možno pretvoriti v industrijski jezik. Taka nagrada pomaga spreminjati stvari. V ljudeh vzbudi več zaupanja vate.«
Bram Boo, ja, to je njegovo pravo ime, je od leta 1991, ko je ustvaril svoj prvi kos pohištva, uspel prepričati že lepo število belgijskih podjetij, kot so Vanerum, Bulo, Feld, Indera, Drisag, Valerie Traan, da so v svoj proizvodni in prodajni program umestila izdelke, ki so bolj kot navadnemu pohištvu podobni umetniškim skulpturam. Nič čudnega, bi rekli ob podatku, da je Bram sin znanih umetnikov Lenny in Brama Bogarta in mu je bila umetnost tako rekoč položena v zibko. Kar je bilo hkrati tudi nekakšno prekletstvo. Odraščanje v svobodnem in bogatem duhu dveh umetnikov ga je dušilo v vsakdanji rutini šolskega sistema. Ker je imel razumevajočega očeta, je lahko ustvarjal z njim, pouk pa nadomeščal v večerni šoli, kjer se je naučil rokodelskih spretnosti mizarstva in vzljubil pohištvo. Na koncu je vendarle študiral na kraljevi akademiji za umetnost. Rezultat je svojevrsten oblikovalski jezik, ki rojeva izredno čisto in ostro, a hkrati zabavno in igrivo estetiko ustvarjanja. Rušenje pravil je pri njem kontradiktorno, saj se iz tega rodi osredotočenost na kombinirano funkcionalnost in moč oblike.
Bram Boo meni, da lahko z istim kosom zadovolji potrebo po sedenju, shranjevanju, delu in celo počitku; tako nas prisili v razmišljanje o popolnoma vsakdanjih kosih pohištva in njihovi namembnosti, ki je pri njem polna dodanih vrednosti. Pravzaprav nam dokazuje, da glede uporabnosti še zdaleč ni bilo povedano vse.
Hermina Kovačič, fotografije promocijsko gradivo
Novo na Metroplay: “To ni starost, to je zrelost” | LADEJA GODINA KOŠIR, ELLE ZELENO 2024