Ali nam trud, ki smo ga vložile v oblikovanje vitke postave, na koncu res prinese zadovoljstvo?
Dovolj smo razumne, da vemo, da vitkost ne more biti realno ogledalo lepote, saj je konfekcijska številka večine odraslih žensk bližje številki 42 kot manekenski 34. In vendar, skoraj polovica žensk (40 odstotkov) je pred kratkim začela ali končala dieto (da bi bila ironija še večja, stradajo po navadi tiste, ki imajo kaj jesti). Takšni so pač sodobni družbeni ideali – če bi se jih zlahka doseglo, ne bi bili vredni truda in muk.
Seveda ni nič slabega v prvinski želji po lepem in negovanem videzu. Težavna je le naša pogosto popačena slika o sebi, zaradi katere potem želimo doseči svojemu zdravju nevaren 'ideal'.
Uspeh se (ne) meri v kilogramih
Živimo v dobi, ko je ideal ženske lepote mutiral v 'posušeno podobo', kakršno utelešajo top modeli na brvi visoke mode. Ko je Naomi Wolf izdala svoj slavni Mit o lepoti, v začetku devetdesetih, so svetu 'vladali' bombastični supermodeli, kot so Naomi, Claudia in Cindy, katerih ženstvene mere (90–60–90) in oblikovana mišičasta telesa se danes ne bi dobro odrezala na manekenskih kastingih. Ker ta dekleta še vedno občasno nosijo oblačila na modnih revijah in nastopajo v oglasnih kampanjah, pa je očitno, da so se prilagodila tem novim idealom – v svojih štiridesetih so vitkejša kot na začetku svoje kariere.
Omenjeni manekenski trojček ni edini, ki se je moral prilagoditi, da bi ostal pod sojem reflektorjev. Naomi Wolf v svojem Mitu med sodobnimi ženskami opaža obratno sorazmerno povezavo: bolj ko smo uspešne, bolj vitke želimo biti. (Ker so bile Oprah in druge zvezde njene kategorije takrat šele na začetku kariere, ji žal niso mogle pomagati kot primer vse bolj dominantnega trenda med samozavestnimi ženskami: »Uspešna sem, rada imam svoje življenje in nikomur se ne bom opravičevala zaradi svojih kilogramov.«) Kaj nam torej o naši družbi pove ta potreba, da stradamo do onemoglosti? »Danes je vse več žensk, ki imajo denar, moč in vpliv, pa vendar se v odnosu do lastnega telesa počutijo veliko slabše kot naše 'nesvobodne' babice,« postavi diagnozo Naomi Wolf.
Paradoksalno opaža, da je naša želja po 'širjenju' v akademskih, poslovnih in družbeno-političnih sferah sprožila prav nasprotno reakcijo, kar zadeva odnos do lastnih teles. Idealna ženska mora biti vse bolj vitka in drobna. No, ali lahko takšna, izčrpana in večno lačna, doseže vse cilje, ki si jih je v svojem ambicioznem življenju zastavila?
20 let po Naominem Mitu smo na udaru digitalnega cunamija fotošopiranih fotografij (ocenjuje se, da nas jih v enem tednu zbombardira več kot pet tisoč), zaradi katerih se je zamajala tudi samozavest jeklene Oprah. Ker se naša družba in kultura vse bolj podrejata 'vizualnemu', občutijo pritisk vsi, mladi in stari, učenka in njena ravnateljica, vsi se začnejo identificirati s svojim videzom.
Če smo glede na merila 'fotošop družbe' videti dobro, se najbrž dobro tudi počutimo. A težava je, da se sploh ne čutimo, da komaj stojimo na nogah in ogrožamo svoje zdravje, vse zaradi pošastnega ideala, katerega konfekcijska številka 34 se povezuje s samonadzorom in uspehom.
Z vadbo do službe, boljše plače in ...
Po podatkih angleške Elle kar 90 odstotkov žensk meni, da družba diskriminira predebele ljudi, 81 odstotkov pa jih misli, da vitke ženske lažje dobijo službo. Kot zagovorniki zmernega življenjskega sloga se zavzemamo za ravnotežje v vsem, še zlasti če je ogroženo zdravje.
Tako kot v resničnem življenju ne verjamemo v prihodnost fotošopiranega ideala ženskega telesa, ne delamo drame niti iz svojih nekaj dodatnih kilogramov. V bistvu tiste štiri, pet odvečnih kilogramov ocenjujemo kot dobrodošlo rezervo, ki jo bomo z lahkoto stopile, ko se zares odločimo, kajne?
Če pripadate večini, ki se vsako pomlad odloči, da bo začela paziti na svoje zdravje in videz, da bo začela redno zahajati v naravo, telovadnico, potem pa vsakič prekrši te zaobljube, vas bodo k odločilni akciji morda spodbudili primeri slavnih in uspešnih žensk (ter spoznanja o presnovi, 'porednih' živilih in skrivnostih vitkih ljudi).
»Vadba je del mojega življenja, z njo vzdržujem kondicijo in linijo. Redna telesna vadba mi pomaga, da se lahko osredotočim na svoje posle, daje mi energijo, da opravim vse dnevne obveze,« razkriva uspešna 'kraljica čevljev' Tamara Mellon, kreativna direktorica blagovne znamke Jimmy Choo.
Enako uspešna, a medijsko manj izpostavljena solastnica napredne kozmetične blagovne znamke Urban Decay, vedno nasmejana Wende Zomnir, pa pravi, da obstaja nepretrgana vez med njeno telesno aktivnostjo in poslom. Čeprav je polno zaposlena, vedno najde čas, da obišče uro joge, teče, kolesari ali igra tenis. »Brez vadbe ne bi mogla delovati. Zaradi nje se počutim umirjeno in dobro v svoji koži, zaradi nje sem samozavestna v službi. Poleg tega sem zdrava, močna in mentalno uravnotežena.«
Kdo ve, morda se vam med rolanjem v glavo prikotali odlična poslovna ideja. No, o nečem ste lahko prepričani, vadba bo v vas zbudila zaspanko, ki bo intenzivneje živela svoje intimno življenje.
Prevedla in priredila: Petra Windschnurer