Da živimo zdravo, je seveda najbolj pametna življenjska odločitev, toda ali si to sploh lahko privoščimo?
Naloga je bila precej preprosta. Želela sem speči zdravo čokoladno torto. Brez glutena, mleka in sladkorja. Nekateri verjetno menite, da to pomeni tudi brez okusa, a našla sem recept, za katerega so uporabnice trdile, da je rezultat enako dober okus, kot ga premore običajna čokoladna torta.
Odpravila sem se torej v trgovino z zdravo hrano, trajalo je približno 20 minut, da sem našla nekaj 'eksotičnih' sestavin, na koncu pa me je ob pogledu na vsebino moje košarice veselje minilo in skoraj sem se odločila vrniti vse na police. Organska kokosova moka, javorjev sirup (kar seveda ni surovi med, ki ga je zahteval recept) in surovi kakav v prahu – ko sem na hitro preračunala, me je zabolela glava. Ker sem bila že na blagajni, sem vseeno odštela 23,53 evra za te tri sestavine. Kje so še vse preostale! Bo ta torta zlata?!
V naslednji, butični trgovinici z zdravimi živili sem našla še datlje in indijske oreščke. Imeli so tudi agavin sirup, ki bi me prišel ceneje kot javorjev sirup. Prepozno. Utekočinjenega kokosovega olja ni bilo nikjer, prav tako ne burbonske vanilje. Volja me je skoraj povsem zapustila.
In ... oh, ne. Šele takrat sem ugotovila, da nimam niti dovolj dobrega mešalnika, v katerem bi lahko zmlela suho sadje in oreške. Datlji in indijski oreščki zagotovo ne bodo klonili v mojem poceni mikserčku, ki mu komaj uspe podrediti jabolka. Naj si kupim tistega za 500 evrov?! Ni denarja, punca, sem si rekla in vso nervozno me je odstrelilo do pekarne za ovinkom, od koder sem dve minuti zatem domov odnesla kos čokoladne torte, bogate z glutenom, mlekom in sladkorjem. Stala me je malenkost več kot dva evra, malo pozneje, ko je že ležala v mojem želodcu, pa me je stala še nekaj več – otepala sem se nadležne krivde.
Na tej točki sem se začela spraševati tudi, zakaj je gluten, ki je danes znan kot težek škodljivec za telo, tako dolgo ostal neopažen. Namesto da bi bil na črnem seznamu, se je (če pustimo alergike ob strani) na veliko jedlo kruh iz pšenične moke. Zdaj pa na veliko kupujemo brezglutenska živila, vključno s kruhom, testeninami, piškoti, ter se odločamo za žita, kot so ajda, koruza, kvinoja, amarant, proso ... Ali pa mleko?!
Po čistem čaščenju kravjega mleka – pomislite spet na naše babice, ki so vam ga dobesedno zlivale v usta – je to zdaj odrinjeno na seznam nezaželenih, na policah 'zdravih trgovin' pa so se že našle njegove bolj zdrave, boljše in predvsem dražje različice: riževo, sojino, mandljevo, kokosovo mleko ... Medtem ko štruca pšeničnega kruha stane okoli en evro, nas brezglutenski kruh pride najmanj dvakrat toliko; liter mandljevega mleka pa lahko stane tudi 3,50 evra – v primerjavi s kravjim, ki stane približno dvakrat manj.
Zahodna civilizacija se danes bolj kot kdaj prej ukvarja s tem, kaj je. To je posledica obdobja, ko so vladali hitra prehrana in industrijski konglomerati, ki so nam prodajali vse mogoče, tudi na pol strupene izdelke. Vsesplošno gibanje proti temu in za zdrav način življenja nam je v zadnjih nekaj letih pronicalo globoko v podzavest.
Ne glede na to, koliko pozornosti v praksi temu posvečate, vas zagotovo vsaj v teoriji gloda, ali počnete narobe, ko iz shrambe vlečete vrečko instant juhe ali že samo vrečko belih testenin. Si predstavljate, da bi se s tem kdaj obremenjevale naše babice? Seveda se zdi prav tako, da pazimo nase in smo pozorni na to, kaj vnašamo vase, pa vendar ... Moja ugotovitev je, da je to, kakor je zdaj postalo, preveč naporno, utrujajoče in predvsem predrago zame.
Kot dokazuje moj neuspeli poskus peke zdrave čokoladne torte – alternativne sestavine zahtevajo res velik proračun, kar moj ni. Če bi želela, da takšna hrana – organska, neoporečna, certificirano zdrava ali kakorkoli že ji rečete – postane moj način življenja, bi kmalu obubožala. Medtem ko bi za običajno čokoladno torto, ki bi jo spekla, odštela približno 20 evrov, sem se pri zdravi izbiri morala za toliko olajšati za samo tri sestavine od enajstih.
Kdaj se je tako zapletlo? Zdi se, da je bilo zdravo življenje še pred kratkim precej bolj preprost koncept: jem raznoliko hrano, najbolje sezonsko in lokalno pridelano, pijem dovolj vode in se čim več gibam. Odkar je postalo nekakšen trend, pa je postalo tudi industrija. Z njo je prišla množica novih (dragih) živil in izdelkov, ki se jih predstavlja kot edine vredne zaupanja in s tem denarja.
Ker ima zdrava hrana drugačne in potencialno višje proizvodne stroške, je njena cena že zato visoka; po drugi strani pa je zdrav način življenja zasvojil dovolj ljudi, ki so se v svoji skorajšnji obsesiji pripravljeni celo zadolžiti, da jo le lahko kupujejo. In tako so trije evri, ki jih odštejemo za liter kokosove vode, postali povsem sprejemljiva in izvedljiva možnost.
Ko sem pred kratkim povsem izmučena stopila iz trgovine, kjer sem na 'zdravem oddelku' kot blazna prebirala deklaracije izdelkov ter v isti sapi preračunavala, koliko od tega si sploh lahko privoščim, sem na parkirišču zagledala žensko, ki je v prtljažnik zlagala živila, o katerih se sama pred desetletjem nisem spraševala, ali so primerni za uživanje – mlečni namaz z nešteto E-ji, čips z ekstra soljo in ojačevalci okusa, sadne jogurte z aspartamom, ogromen hlebec belega kruha, alpsko mleko ...
Za trenutek sem ji s svojimi madeži potu na majici prav zavidala flegmatičnost, brezbrižnost, morda nevednost. Nakupovala je z veseljem, tako pa bo verjetno hrano tudi zaužila. Sprašujem se, kje je potem storjene več škode – v mojem stresnem stanju, ki zagotovo pomeni najmanj slabšo presnovo (pa čeprav najbolj zdravih izdelkov), ali v njeni 'nepoučenosti', s katero se bo prepustila užitkom ob hrani, medtem ko bodo hormoni sreče morda celo razorožili še tako škodljive toksine? Kakšna je torej prava cena zdravega življenja?
Pa če se dotaknemo še druge pomembne komponente zdravega življenja: gibanja. Ki nam prav tako kot hranjenje prazni žepe in nas, če ne znamo potegniti pravih mej, naredi nejevoljne in zaskrbljene, in tako verjetno ne najbolj zdrave. Že mesečna vstopnica za fitnes ali vodeno vadbo ni poceni; joga na primer terja zelo različne vsote denarja, zagotovo pa več kot 50 evrov na mesec.
Da ne govorimo o najemu dvorane za skupinsko rekreacijo ali pa o – luksuzu vseh luksuzov – individualni uri vadbe ali osebnem trenerju, ki vam pomaga doseči cilje. Ta vas bo verjetno že za eno samo uro olupil za skoraj 40 evrov. Zapravljanje denarja naj bi bilo v zadnjem primeru prihranek časa, saj prej dosežemo svoj cilj, pa vendar ...
Velika težava, s katero se soočamo pri odločanju za zdrav življenjski slog in ki potegne za sabo velike stroške, je prav to: iskanje bližnjic in hitrih rešitev. Ne vzamemo si časa, da bi dobro pretehtali vse možnosti izbire in da bi predvsem razmišljali na dolgi rok. Tako zapravimo veliko denarja za neko instant vadbo, ki obljublja nemogoče v nemogoče kratkem času, kar nam seveda ne prinese pravega rezultata, saj kmalu obupamo zaradi prevelikega pritiska in obremenitve ali pa kratkoročno sicer dosežemo cilj, vendar se ta po povratku v 'normalno življenje' kar izniči.
Po drugi strani pa ne moremo biti niti nikoli dovolj pripravljeni na vedno nove in nove možnosti izbire: obstaja kaj še bolj zdravega, s hitrejšim in dolgotrajnejšim učinkom ter manjšimi stroški? Komercializacija zdravega načina življenja je prinesla s seboj občutek, da ni nič dovolj dobro za nas, da moramo preveriti res vse možnosti, da moramo poskrbeti zase na najboljši način ...
Pa vendar ni nujno, da nam skrb za zdravje prinese tudi osebni bankrot. Nakup dragega sokovnika, na katerem se po možnosti v nekaj tednih začne nabirati prah, nikakor ni obvezen, zdravo je tudi kaj, kar ni nujno gladka zmes, za zdravo kosilo vsak dan v službi, ki si ga privoščite v zelo priznani eko in bio restavraciji v mestu, ni treba trošiti premoženja, saj si lahko zdrav obrok za veliko manj denarja pripravite doma, superintenzivno vadbo pa lahko zamenja brezplačno gibanje na prostem, tudi pozimi. Poskusite si zadevo torej olajšati in predvsem ne podlezite prav vsaki najnovejši (in seveda najdražji) pogruntavščini na trgu – uporabljajte zdravo pamet!
Pripravila: Nina Pretnar
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc