Varno s soncem

V času našega odraščanja je sonce veljalo za vir zdravja (vitamin D, poletno segrevanje telesa za večjo odpornost pozimi ... ), danes ni več tako. Zakaj?

Določene dogme, čeprav nepravilne, se vrsto let, celo desetletja zadržijo v obliki tako imenovanih nenapisanih pravil in se prenašajo iz roda v rod. Večina ljudi jih sprejme brez želje ali potrebe po dodatnem informiranju.

Sonce zagotovo ni človekov sovražnik, težava je le v trendnem načinu življenja, ko smo sobivanje s soncem zamenjali s sončenjem – izpostavljanjem soncu in celo umetnim virom UV-svetlobe (solarijem), da bi pridobili zagorelo polt. Veliko ljudi svojo željo po zagoreli polti zagovarja prav z zgoraj navedenimi zdravimi učinki sonca. Ponovno je treba poudariti, da želene učinke sonca na telo dosežemo že z zdravim načinom življenja, ko se soncu nastavimo z dnevno rekreacijo na prostem. Že nekajminutno izpostavljanje obraza in hrbtišč rok ali podlahti zadosti potrebe telesa po vitaminu D.

Nabiranje zaloge v poletnem času prav tako ni smiselno, saj je razpolovna doba nekaj tednov. Z leti se tvorba vitamina D v koži zmanjšuje, število poškodb zaradi ponavljajočega se izpostavljanja UV-žarkom pa se povečuje. Da je sonce vzrok za boljšo odpornost, je pravzaprav ponovno napačna trditev, saj je dokazano, da s prekomernim sončenjem zavremo imunske reakcije v telesu. Ni malo ljudi, ki nekaj dni po prihodu na morje dobijo herpes ali katero drugo virozo.

Je torej sonce res tako nevarno, kot kažejo študije (največ kožnega raka odkrijejo v Avstraliji, kjer je kultura bivanja na soncu malce drugačna od naše), ali jih v naših krajih lahko jemljemo malo z rezervo?

Kultura bivanja na soncu je v Avstraliji zavidljiva, dobro bi jo bilo čim prej prenesti v naše kraje. Pogostost kožnega raka (število na novo obolelih ljudi na 100 tisoč prebivalcev) je res največja na svetu, vendar je to posledica geografske lege dežele, ki je bliže ekvatorju, in tudi izjemno dobrega zdrav­stvenega sistema, ki omogoča učinkovito in hitro prepoznavanje potencialno malignih  kožnih sprememb ter tudi dobro evidentiranje posameznikov s potrjeno diagnozo kožnega raka.

Še pred leti je kazalo, da se ljudje na nevarnost melanoma, povzročenega s pretiranim sončenjem, ne odzivajo. Ko ste začeli pospešeno opozarjati tudi na prezgodnje staranje, ki ga povzročijo UV-žarki, so postali pazljivejši. Čemu vi posvečate večjo pozornost?

Sprememba razmišljanja o zdravi zagore­losti – za zdravo se je začela dojemati bledica – se je zgodila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Načelno je na najbolj plodna tla padla v visokorazvitih državah zahodne Evrope in Severne Amerike, kjer so znanstveno potrjene dokaze o vzročni soodvisnosti sončenja in kožnega raka kot tudi prezgodnjega staranja kože oblikovali v zdravstveno preventivne programe, prilagojene različnim starostnim skupinam. Ker se s kožnim rakom ukvarja dermatologija, so tako rekoč vse dermatološke organizacije po svetu izdale nacionalna priporočila za zaščito pred soncem in uporabo solarijev.

Temu trendu je sledilo tudi Združenje slovenskih dermatovenerologov, ki je ob nacionalnih smernicah podalo strokovni vidik tudi izobraževalnim kampanjam. Že šesto leto zaporedoma s projektom Dan boja proti melanomu ozaveščamo ljudi o problematiki najtežje oblike kožnega raka – melanoma, v letu 2010 smo z akcijo Dan zaščite pred soncem začeli informirati še o drugih škod­ljivih učinkih sončenja. Sprememba načina razmišljanja o nevarnosti ali dobrodejnosti izpostavljanja soncu je tako končno začela spreminjati poglede ljudi tudi v Sloveniji.

Kaj pa pretirana uporaba sončnih krem (še zlasti s kemičnimi filtri), ali za kožo to ni škodljivo?

Najprej bi vas rada opomnila na izraz izdelki za sončenje. Nakazuje pravzaprav resnico, zakaj ljudje te preparate kupujejo. Kupujejo jih za zaščito pred neželenimi učinki sonca, kot so opekline oziroma neprijetni izpuščaji na koži, še vedno pa so željni pridobivanja zagorele polti, zato jih navadno nanašajo le nekaj dni oziroma uporabljajo preparate z nižjo stopnjo zaščite.

Uporaba teh sredstev naj bi bila pot do zagorele polti brez opeklin. Pa vendar to ni bistvo uporabe teh sredstev, ki jih dermatologi imenujemo preparati za zaščito pred soncem oziroma UV-žarki. Omenjeni preparati vsebujejo kemijske substance (UV-filtre), ki so sposobni preprečiti prodor UV-žarkov v kožo ter nas tako ščitijo pred vplivi sonca na kožo. Ob pravilni uporabi teh preparatov ne pridobimo zagorele polti, saj je obarvanje kože le njen obrambni učinek pred soncem. Med dermatologi je zelo priljubljen stavek: »Zdrave zagorelosti ni!« In to je tudi dejstvo, ki ga ljudje najmanj radi sprejmejo.

UV-filtri imajo sposobnost absorpcije ali odbijanja UV-žarkov s površine kože. Na njihovo učinkovitost vpliva osnovna kemijska sestava, načelno je v preparatu več različnih UV-filtrov, kar omogoča širši spekter UV-zaščite, pomembna je količina preparata, ki jo nanesemo na kožo, in tudi število dnevnih nanosov, zlasti po kopanju oziroma obilnem znojenju.

V zadnjem desetletju smo priča tudi številnim polemikam, češ da je uporaba teh preparatov škodljiva. Prav te polemike so sprožile več znanstvenih raziskav, ki trenutno še niso pokazale dokazov, da bi omenjeni preparati res škodovali zdravju. V člankih, kjer različni avtorji navajajo podatke o njihovi škodljivosti, pogosto vidim številna nedokazana dejstva oziroma so članki napisani izrazito senzacionalistično, da pritegnejo in zastrašijo bralca.

Verjamem, da se bodo z novimi raziskavami, tako v medicini kot v farmaciji, razvijale še bolj učinkovite in varne substance za zaš­čito pred soncem, z njimi pa tudi dejstvo, da pravilno izvajanje zaščitnih ukrepov vključno z uporabo kemijskih sredstev za zaščito pred soncem ne ogroža zdravja. In še ... zakaj ljudje vedno pozabljajo, da imajo na voljo tudi druge zaščitne ukrepe, kot so bivanje v senci in zaščitna oblačila, ki brez vsakršne kemije zelo učinkovito ščitijo kožo pred UV-žarki.

UV-žarki nas dosežejo tudi v senci, je njihova moč manj intenzivna? Lahko uporab­ljamo nižji zaščitni faktor?

Senca nam ne zagotavlja popolne zaščite pred UV-sevanjem, zlasti če govorimo o senci pod senčnimi dežniki na plažah ali gozdni senci ob obalah morja; zagotovo pa je UV­-sevanje vsaj deloma manjše. Nižja stopnja zaščite ni priporočljiva, saj UV-svetloba prodira skozi senco ter se odbija od tal in predmetov v okolici.

Zaščito prilagajamo glede na del dneva (jutro in pozno popoldne) oziroma jo prilagajamo stopnji UV-indeksa, s katero nas v času poletja vsak dan ob vremenskih napovedih seznanjajo meteorologi.

UV-indeks (UVI) nam pove, kolikšna je količina UV-sevanja v ozračju. Gre za napoved o količini škodljive UV-radiacije, ki bo dosegla zemeljsko površino v času, ko je sonce v zenitu. Je mednarodno sprejeta mera za moč ultravijoličnega sončnega sevanja in se vedno podaja za določen kraj in čas. Odvisen je od geografskega položaja, nadmorske višine, letnega časa in oblačnosti.

UVI povezuje energijo oziroma moč UV- sončnega sevanja z občutljivostjo kože in nam napove verjetnost okvare kože zaradi izpostavljenosti soncu. Pri določanju UV-indeksa je upoštevana povprečna občutljivost bele kože. Vrednosti so označene s številkami od 1 do 16, pri čemer je UVI 0 ponoči, UVI 16 pa opoldne, v tropskem pasu in brez oblakov. UV-zaščita se priporoča vedno, kadar je UVI večji od 3.

Nam lahko razložite, kaj pomeni zaščitni faktor kreme in koliko časa se lahko z izbranim faktorjem izpostavljamo soncu?

Številka, ki je navedena na preparatih, je SPF (sun protection factor) in je oznaka za stopnjo zaščite pred UVB-žarki. Dolgo je bil ta spekter UV-svetlobe označen za škod­ljivi spekter, ki povzroča opekline in tudi kožnega raka. SPF je razmerje med energijo UVB-sevanja, ki povzroči minimalno rdečino na zavarovani koži, in energijo sevanja, ki povzroči minimalno rdečino na nezavarovani koži.

Če ima določeni pripravek SPF 4, pomeni, da smo po njegovi uporabi lahko na soncu štirikrat dlje, kot če bi bili nezavarovani. SPF je že po definiciji uporaben za vse tipe kože in neodvisen od vira UV-sevanja. Danes vemo, da je za kožo škodljiv tudi spekter UVA-svetlobe, ki so ga še pred kratkim imeli za zdravega. Ta del UV-svetlobe sevajo tudi solariji.

Dodatek o spektru UV-sevanja:

• Sončna svetloba poleg koristnih valovanj (vidna svetloba in toplota) vsebuje tudi ultravijolično UV-sevanje, ki ga človek ne čuti. UV-žarki sodelujejo pri tvorbi vitamina D, v prevelikih količinah pa lahko povzročijo škodljive posledice na koži in očesni leči.

• V večjem obsegu ozonska plast ne prefiltrira dolgovalovnega UVA-sevanja (angl. aging = staranje), ki pospešuje staranje kože oziroma tako imenovano fotostaranje, in z absorpcijo v očesni leči razvoj sive mrene oziroma katarakto.

• Ozonska plast v stratosferi odbije tudi večji del kratkovalovnega UVB-sevanja (angl. burning = opeklina), ki na človeški koži povzroča sončne opekline, zmanjšanje imunske odpornosti organizma, ob tem pa so posledice tudi draženje roženice in veznice ter slepota in genetske poškodbe, ki vodijo v razvoj kožnega raka.

• Ultravijolično sevanje najkrajših valovnih dolžin, UVC (citotoksično – ubija celice), na srečo ne doseže površine Zemlje, saj v nasprotnem primeru življenja na našem planetu ne bi bilo.

• Pomembno je, da kupimo preparat, ki ščiti tako pred UVA- kot pred UVB-žarki, kar je označeno s terminom širokospektralna zaščita ali znakom A.

• Danes vemo, da UVA-žarki sodelujejo v procesu karciogeneze (nastanka raka), in tudi to, da izrazito pospešujejo proces staranja kože. Nove nomenklature stopnje zaščite na izdelkih ne uporabljajo več številk, saj so te precej zmedle ljudi, temveč navajajo termine: visoka, zmerna in nizka zaščita pred soncem (v prilogi).

Zaščitna krema mora vsebovati:

• zaščito pred UVB-žarki, označeno z oznako SPF (Sun Protection Factor);

• zaščito pred UVA-žarki, označeno z oznako PFA (Protection Factor UVA).

Sončni zaščitni faktor (SPF), ki označuje zaščito pred UVB oziroma opeklinskim sevanjem, naj bo dovolj visok. Po priporočilih svetovne zdravstvene organizacije je najnižji priporočljivi SPF ne glede na raso in občutljivost oziroma fototip kože vsaj 15. Najpomembneje pa je, da izberemo tako imenovane širokospektralne pripravke, ki vsebujejo obe zaščiti.

Zaščita pred UVB-sevanjem mora biti z zaščito pred UVA-sevanjem uravnotežena, pri čemer mora UVA-zaščita dosegati vsaj 1/3 zaščite pred UVB-sevanjem. Ne glede na raso in občutljivost oziroma fototip kože priporočamo izbiro širokospektralnih, vodoodpornih kemičnih varovalnih pripravkov za zaščito pred soncem z vrednostjo SPF najmanj 20 oziroma zaradi pretankega nanašanja raje SPF 30 ali več ter z zagotovljenim ustreznim razmerjem UVA-zaščite.

Posebni zaščiti med plavanjem in drugimi vodnimi športi so namenjeni prilagojeni pripravki z označeno odpornostjo na delovanje vode: oznaki waterresistant in waterproof pomenita, da mora sredstvo zadržati označeni SPF v vodi 40 oziroma 80 minut, kar v močno klorirani vodi včasih ne velja. Podobno glede na predvidene okoliščine uporabe izbiramo pripravke z dodatnimi izboljšavami, na primer od­pornost na znojenje (sweatproof), drgnjenje (rubproof), z dodanimi repelenti ...

Če nas slučajno zanese in dobimo sončne opekline, kako ukrepati, kaj najbolje pomaga?

Opekline so dejstvo, da o zaščiti pred soncem premalo vemo. Ker gre za poškodbo kože z vnetnim procesom, lahko z ustreznimi negovalnimi sredstvi, ki se navadno prodajajo kot nega po sončenju, in s hlajenjem zmanjšamo neprijetne občutke, ki jih povzroča blaga opeklina.

Močnejše in obsežnejše opekline ali opekline pri majhnih otrocih pa zahtevajo celo zdravniško oskrbo. Če že nismo odgovorni do sebe, zaščitimo pred intenzivnim sončenjem, ki vodi tudi v opekline, vsaj svoje otroke, saj so prav opekline v mladosti dokazano velik dejavnik tveganja za razvoj kožnega raka v poznejših letih.

Torej, kdaj lahko govorimo o poškodbi DNK-celice kot posledici UV-žarkov? Že ko se tvori kožni pigment (prvi odziv celic na izpostavljanje soncu) ali ko se pojavijo opekline?

Škodljivi vplivi naravne UV-svetlobe ali iz umetnih virov se v koži kopičijo. Do tretjega leta koža dozoreva, nato je nekaj let pred in med puberteto podvržena izrazitim hormonskim vplivom, ki jo dokončno oblikujejo v zrelo kožo, naše varovalo pred različnimi dejavniki okolja.

In tako ima oseba, ki kožo že v rani mladosti izpostavlja UV-svetlobi, večjo možnost kopičenja napak v koži, zlasti če je sončenje intenzivno, morda celo s posledičnimi opeklinami, pa še večjo verjetnost za poškodbe DNK (dednega zapisa) v koži, kar vodi v razvoj različnih oblik kožnega raka.

Vsekakor je mladim premalo znano dejstvo, da UV-sevanje izrazito stara kožo. Večina znakov staranja kože (90 odstotkov) ne nastane kot posledica biološke ure, temveč so posledica zunanjih vplivov, predvsem UV-svetlobe. V naših ambulantah srečujemo vse več žensk srednjih let, ki niso zadovoljne z videzom svoje kože (gubice, ohlapnost kože, pegavost in druge motnje pigmentacije). Zelo težko verjamejo dejstvu, da so si takšno kožo 'pridelale' same in da gre večinoma za težko popravljive ali nepopravljive poškodbe.

V ambulanti z veseljem pohvalim mladostnike in tudi starše (zlasti tiste z izrazito svetlo kožo), ki dobro skrbijo za zaščito kože, kar je ob pregledu takoj vidno, saj je koža čvrsta, tako rekoč brez značilnih pigmentacij po opeklinah oziroma peg ter z manjšim številom pigmentnih znamenj.

Kaj pa vsakodnevne doze UV-žarkov? Kje prežijo največje nevarnosti?

Vsakodnevna doza UV-žarkov je odvisna od načina življenja, veliko nas tudi v času poletja večino dneva z intenzivnim UV-sevanjem preživi v zaprtih prostorih. Še najslabše jo odnesejo prav otroci v vrtcih, ki jih dopoldne odpeljejo na prosto, navadno na igrišča brez sence. Poudariti moram, da se je na tem področju v Sloveniji vendarle naredil velik premik, s projektom Varno s soncem, v katerega je vključena že večina slovenskih vrtcev, se išče rešitve te problematike oziroma se vzgajajo ljudje, ki bodo od rane mladosti poučeni o pravilnem načinu sobivanja s soncem.

Kaj pa vse tiste poškodbe celic, ki se z leti 'pridno' kopičijo v našem organizmu? Jim lahko ubežimo, jih lahko odpravimo? Kako?

Želje in zahteve sodobnega človeka so ohranjanje zdravja in lepega videza pozno v starost. Prav nasprotujoče je dejstvo, da pri še vedno velikem deležu Slovencev porjavela koža ostaja sinonim zdravja in lepote; pa čeprav modna in druga trendna industrija že celo desetletje zagovarja trend svetle, nezagorele, brezmadežne polti.

Kot rečeno, se škodljivi učinki UV-žarkov skozi čas v koži kopičijo, poškodbe kože pa so večinoma nepopravljive.

Posledice prekomernega in prehitrega staranja kože se sicer dajo omiliti s tako imenovanimi rejuvenacijskimi dermatološkimi postopki, karcinogeneze (nastanek rakavih celic) oziroma mehanizma, ko poškodbe DNK zaradi UV-svetlobe vodijo v razvoj različnih oblik kožnega raka, pa trenutno še ne znamo nadzorovati ali zdraviti.

In če bi vam kot dermatologu zastavili vprašanje le iz estetskega vidika: kratke hlače in bela koža ali kratke hlače in zdravo zagorela koža?

Brez pomisleka se odločim za belo kožo, težja je odločitev, ali obleči kratke hlače, vendar ne zaradi barvne neusklajenosti, temveč zaradi osnovnih telesnih proporcev, ki se mi zdijo večje merilo estetskega videz kot barva kože. Zato naj bodo v kratkih hlačah vitki ljudje, z zdravo, nezagorelo kožo! (smeh)

Pripravila: Petra Windschnurer