»S kakšnim občutkom nas navdajo visoka kamnita vrata in koliko sile moramo vpeti v svoje telo, da si za pedenj ali dve odrinemo pot v muzej?«
Anja Humljan, arhitektka in učiteljica joge, ki se je lotila nenavadnega in inovativnega projekta Urbana joga, zadnjih deset let živi, študira in dela, razpeta med tremi celinami, ki jo vedno znova navdihujejo: Evropo, ZDA in Avstralijo.
Urbana joga je njen arhitekturni poskus, v katerem prek serij fotografij, posnetih v različnih svetovnih metropolah, izraža idejo, da sta prostor in človek v nenehni interakciji. Gre za povsem novo metodo, s katero se arhitektka (v nasprotju s preostalimi metodami, ki se osredotočajo na tisto, kar lahko izmerimo) osredotoča na neizmerljivo kakovost prostora – na lastno izkušnjo s prostorom, ki temelji na zaznavanju in doživljanju s čutili.
Prostor obravnava v odnosu do človeka in arhitekture, ki jo doživljamo z vsem svojim bitjem: s kostmi in mišicami prek gibanja, prek intuicije, motrenja in mišljenja, kar skupaj imenuje prostorska tankočutnost. »Pri urbani jogi med človekom in prostorom tečeta stalna izmenjava informacij in vzajemni vpliv. Skozi proces se vzbujajo tako zavedni kot nezavedni pomeni, mentalne in čutne podobe, občutki, spomini, psihološka stanja.
Trenutni medij urbane joge so fotografije, posnete v New Yorku, Madridu in Parizu, od koder sem se ravnokar vrnila. V New Yorku sem sodelovala z Jakom Vinškom, ki v ZDA uspešno deluje na področju dokumentarne fotografije, v Madridu z Emiliom P. Doiztuo, ki se izredno precizno loteva arhitekturne fotografije, v Parizu pa s pariškim mojstrom portretne fotografije, Antoinom Le Grandom,« pove Anja, ki meni, da se današnja arhitektura preveč ukvarja z zadovoljevanjem potreb investitorjev in premalo s potrebami uporabnika – ima torej premalo posluha za človeka, ki je središče zaznavanja in doživljanja sveta.
»Vse več ljudi je prepričanih, da jih urbano okolje utesnjuje, spravlja v stres, stalno priganja in kali njihov notranji mir; da bi si odpočili, sanjarijo o oddihu daleč od mestnega vrveža. Arhitekti moramo razumeti svoj vpliv na okolje ter prevzeti odgovornost za posledice svojega delovanja, saj vsako poseganje v prostor vpliva na človekov način bivanja, razmišljanja, delovanja. Potencial vidim v interdisciplinarnem in multimedijskem pristopu – v dopolnjevanju znanja in širjenju zavesti z vedenjem in orodji drugih strok.
Tudi takih, ki so arhitekturi na prvi pogled morda precej nesorodne, kot je joga, s katero se poleg arhitekture profesionalno ukvarjam že 12 let. Prav zaradi nje sem si težko zamišljala oblikovanje prostora, ki temelji le na razumskih mentalnih procesih, zato sem začela vzpostavljati in opazovati interakcijo s prostorom – prepustim se mu, mu sledim, ga čutim in se mu prilagajam – in razvijati metodologije, ki omogočajo identifikacijo in projekcijo telesa in uma v prostoru, skozi katerega se gibljemo.
Tako se je torej začela zgodba o urbani jogi. Z njo je mogoče spoznati, da je tudi mestni vrvež lahko vir pozitivne energije. Moj pogled na urbano okolje, v katerem se zlivata urbana joga in arhitekturno izkoriščanje potenciala prostora, je precej optimističen: predstavlja mi naravni habitat sodobnega zahodnjaka.«
Več o urbani jogi bo Anja Humljan opisala v knjigi Urban Yoga and Space Potential: The luscious ingredient of architecture in na anjahumljan.si
Pripravila: Mojca Zemljak
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc