»Poravnaj hrbet. Glej naravnost. Ne molči ves čas. Ne govori neumnosti. Kje je tvoj nasmeh? Spet se norčuješ. Kako si lahko tako sebičen/sebična?! Popravi si pričesko.«
Kot otrokom so nam pogosto govorili, da je pomembno biti »priden«, saj se nam bo to nekoč »obrestovalo«. Verjeli smo, da življenje nagrajuje prijazne, ubogljive in prilagodljive ljudi. Odraščali smo ob pravljicah, v katerih so princi za žene izbirali marljive in skromne deklice, bogastvo pa je bilo nagrada za najbolj poslušne učence. Avtoriteta je bila skoraj božanska figura, ki nagrajuje le tiste, ki se trudijo in potrpežljivo čakajo na svojo priložnost.
Ste se tudi vi vedno trudili biti »popoln otrok svojih staršev«? Ste potrebovali – ali še vedno potrebujete – odobravanje drugih? Potrditev avtoritet? Se lažje odpoveste lastnim prioritetam, da bi zadovoljili druge? Vas spremlja občutek, da vas za vsakim vogalom čaka kritika šefa ali druge avtoritete, tudi zaradi najmanjše napake?
Več kot le vzgoja
»Sindrom pridnega otroka« ni klasičen sindrom, opisan v diagnostičnih priročnikih. Ne gre za medicinsko stanje, temveč za izraz, ki opisuje otroke in odrasle, ki si prizadevajo biti izjemno »pridni« – v vsakem pogledu – da bi bili sprejeti in videni v dobri luči. Gre za socialni pritisk, pod katerim se nekatere hrbtenice zlomijo. Gre za vedenjski vzorec posameznika, ki nenehno skuša izpolnjevati pričakovanja drugih, tudi na račun lastnih potreb. Zaradi tega pogosto ostaja brez prostora za izražanje svojih resničnih čustev in stališč.
Socialni pritisk
Naša kultura žal pogosto zamenjuje poslušnost in podrejenost z dobro vzgojo, zanemarjanje sebe pa z dobroto. Od malih nog nas učijo, da je »pametnejši tisti, ki popušča«, pri tem pa ne pojasnijo, da kronično popuščanje počasi briše našo pravico do integritete.
V naših domovih se že desetletja šepeta eden najmočnejših manipulativnih stavkov: »Kaj bodo rekli drugi ljudje?« Ta nevidni »svet«, ki ga sestavljajo sosedje, sorodniki in mimoidoči, postane vrhovni sodnik našega vedenja. V takšnem okolju otrok hitro spozna, da njegova čustva – na primer jeza ali nestrinjanje – niso zgolj »neprimerna«, temveč celo nevarna, saj bi lahko »osramotila« družino.
Ta kulturni vzorec nas uči, da je sebičnost največji možni greh. Pri tem pa sebičnost pogosto zamenjujemo z osnovno skrbjo zase: s postavljanjem meja na delovnem mestu, zavrnitvijo povabila na kavo, ko smo utrujeni, ali z izbiro lastnega počutja pred pričakovanji drugih.
Tako nastajajo generacije »pridnih deklic in dečkov«, ki so popolnoma prilagojeni potrebam drugih, obremenjeni s popolno izvedbo in pripravljeni delati prek meja svoje fizične in čustvene zmogljivosti. Ob tem pa se vse bolj oddaljujejo od lastnega glasu.
Cena popolne fasade
Odrasla oseba, ki se spopada s sindromom pridnega otroka, pogosto ugaja drugim, je nagnjena k perfekcionizmu, težko sprejema samostojne odločitve, se spopada z zatrto jezo ali zamero, ima nizko samopodobo in se le redko počuti dovolj dobro.
V sodobnem svetu je to pogosto videti tako: izgubimo stik s seboj. Razpeti smo med strahom pred odzivi drugih in lastnimi željami, tehtnica pa se prepogosto nagne na stran strahu. Vodijo nas strah pred sebičnostjo, tujo jezo, zavrnitvijo in neuspehom. To je tista navidezno nežna, v svilene rokavice zavita grožnja osebnemu zlomu v imenu »kulture, vzgoje in ponosa staršev«. Nekega dne se preprosto zbudimo z metaforično upognjeno hrbtenico, poteptani pod težo pričakovanj drugih, in sploh ne vemo, kdaj ali kako se je to zgodilo.
Kako nastane ta notranja cenzura? Eden najpogostejših razlogov za razvoj tega vzorca je odraščanje ob avtoritetah, ki niso zmogle sprejeti otrokove jeze, besa ali nestrinjanja. Otroku nikoli ni bilo dovoljeno biti »nepriden«. Kadar odrasli umaknejo svojo naklonjenost, otroka ignorirajo, postanejo hladni ali ga kaznujejo vsakič, ko se vede »nezaželeno« – dobi slabo oceno, izreče neprimerno besedo ali ne izpolni družbenih pričakovanj – mu pošljejo jasno, a destruktivno sporočilo: »Ljubezen si zaslužiš le, ko si prijazen in ne delaš težav.«
Vaja, ki vam lahko razkrije več
Psiholog Harville Hendrix je razvil psihoterapevtsko vajo, ki vam jo predstavljamo v nadaljevanju. Zakaj je ne bi preizkusili?
Vzemite si trenutek zase, papir in svinčnik. Papir razdelite na dva stolpca.
Levi stolpec: Razmislite o lastnostih, ki ste jih morali razviti med odraščanjem, da bi ohranili starševsko ljubezen. Razmislite tudi, kaj danes počnete, da bi vas ljudje cenili in imeli radi. Zapišite te lastnosti (na primer: »Nikoli se ne jezim na druge«, »Vedno ugajam drugim«, »Preveč sem odgovorna«). Stolpec poimenujte »Moj lažni jaz«. Kako pogosto izražate te lastnosti? Kaj vam to pove o vas?
Desni stolpec: Zdaj razmislite, kakšni bi bili, če bi se osvobodili teh prilagoditvenih vzorcev. Zapišite lastnosti in vedenja, ki bi jih želeli živeti. Uporabite pozitivne opise, kot so: »Sproščena sem«, »Svobodno izražam svoje mnenje«, »Samozavestna sem«. Nad stolpec napišite naslov »Moj pravi jaz«. Nato ga preberite in opazujte, kako se ob tem počutite.
V desnem stolpcu se skriva vaš resnični potencial. Naredite si uslugo in ga preberite vsaj enkrat na teden. Predstavljajte si sebe v situacijah, v katerih vaš »pravi jaz« prevzame vodilno vlogo.
Od poslušnosti h koreniti integriteti
Izhod iz okvirjev pridnega otroka ni dejanje upora proti drugim, temveč dejanje zvestobe sebi. Gre za proces, v katerem se učite, da si vam ni treba nenehno zaslužiti nasmeha osebe na drugi strani.
Ko začnete poravnavati to metaforično hrbtenico, lahko pričakujete odpor okolice, ki je navajena vaše prilagodljivosti. Prav to je trenutek največjega izziva: sprejeti, da vas bodo nekateri morda začeli dojemati celo kot »slabe«, ker so bili vajeni imeti korist od vaše samopožrtvovalnosti.
Avtentičnost zahteva pogum, da vas ne bodo razumeli vsi. To je pot k svobodi, na kateri stavek »Ne strinjam se« ni več dejanje agresije, temveč zdrava meja, ki varuje vašo integriteto. Dovolite, da vaš notranji glas postane glasnejši od odmeva tujih zahtev. Ko odložite breme pričakovanj drugih, lahko končno zares hodite pokončno in svobodno.
