Ne veste več, kdo ste? Morda potrebujete le objem.

Ko sem bila nazadnje na jogi, smo v zadnjih petih minutah ure počivali v položaju otroka. Ležali smo zviti, mišice so bile povsem sproščene, naša vaditeljica pa se je tiho premikala po studiu in se za kratek čas ustavila pri vsakem izmed nas. Najprej mi je z roko nežno potisnila hrbtenico navzdol, nato se je s prsti sprehodila navzgor po hrbtu, na koncu pa s pestmi rahlo pritiskajoč spolzela navzdol po podplatih. To sta bili najboljši dve sekundi v mojem tednu.

Vse, kar sem dosegla v tisti uri joge v različnih dobrodejnih položajih, ni bilo nič v primerjavi s tem, kako dobro je delo teh nekaj trenutkov fizičnega stika z drugo osebo. Prav to je bilo tisto, kar je v meni prebudilo zavest o lastnem obstoju ter vzbudilo občutek zaupanja v življenje, ljudi ... počutila sem se mirno, prizemljeno, neverjetno.

»Ali ni masaža na koncu prijala?« sem vprašala kolegico, ko sva odhajali iz studia. »Ni me ravno obnorela, če sem čisto iskrena,« je odvrnila. »Zdelo se mi je malce neprimerno.« Da sva se tako različno odzvali na isti dotik, se mi je zdelo čudno, začela sem se spraševati, ali je kolegica 'frigidna zakompleksanka', ki kot dojenček ni dobivala dovolj dotikov, ali sem le jaz uboga osamljenka, ki hrepeni po kakršnemkoli človeškem stiku.

Po objektiven odgovor sem se hitro zatekla v znanost o dotiku oziroma haptiko in se tudi potolažila: dotik je kralj vseh človeških čutov! Kako pogosto se dotikamo in kako se na to odzivamo, ima neposreden vpliv na naše duševno in telesno zdravje, na naše odnose in na naš živčni sistem. Danes obstaja že veliko dokazov, da je telesni stik z drugimi celo nekakšen temelj posameznikovega čustvenega, fizičnega in kognitivnega zdravja.

Če dotikanje vzamemo kot način komuniciranja, je naš odziv na telesni stik močnejši, hitrejši in bolj intuitiven kot na tisto, kar vidimo ali slišimo (pomislite na sluzastega šefa, ki se kot po naključju dotakne vaših stegen – odzovete se takoj in burno ter povsem intuitivno). In medtem ko so čutila za vid, sluh in okus v neposredni bližini možganov, so naši 'sprejemniki' za dotik razpršeni po celotnem telesu, zaradi česar smo v bistvu kot nekakšni velikanski senzorični procesorji. Ne morete ne čutiti! Psihologi trdijo, da je to najbolj prirojena lastnost človeškega bitja. V imenu evolucije smo se drug drugega dotikali, še preden smo se pogovarjali, zato fizična povezava z drugimi ljudmi ostaja ključnega pomena v našem življenju. Od rojstva oziroma še od prej, že v maternici, je dotik naš prvi občutek in običajno tudi zadnji, ki ga izgubimo s starostjo.

A čeprav vsi ljudje potrebujemo telesni stik z drugimi, nam niso vsem všeč enaki odmerki dotikanja. Če vprašamo psihologe, je to precej odvisno od naše narave, genetike, osebnosti, vendar tudi od tega, kako smo telesno navezo doživljali od rojstva, skozi otroštvo, mladost ... V kakšni kulturi dotikanja smo odraščali, kakšen odnos do dotikanja neguje družba, katere del smo, in predvsem naša družina.

Po epizodi na jogi sem začela dotikanju namenjati posebno pozornost, aktivno sem opazovala fizične stike v vseh oblikah, od tesnih objemov do prijateljskega trepljanja po rami. Čeprav sebe prej nisem imela za eno izmed tistih, ki se drugih ves čas dotikajo, pa se je izkazalo, da sem prava obsedenka z dotiki, kot sta Lady Gaga ('objemalka' oboževalcev) in Michelle Obama (kršiteljica protokola, kar zadeva dotike, kraljica dotikanja). Ne morem zadržati svoje roke ob sebi v bližini partnerja, otrok, prijateljev, niti v frizerskem salonu ali v restavraciji ... Dotikam se celo popolnih tujcev.

Prijateljica, ki je prejšnji teden dopolnila 35 let, pravi enako, čeprav se je njen odnos do dotika dokončno razvil šele z zrelostjo. »Bila sem zelo sramež­ljiva najstnica in precej zadržana,« pravi. »Nikoli nisem kar tako objela nikogar razen svojih najbližjih, čeprav prihajam iz ljubeče in povezane družine in smo se med sabo veliko dotikali, na otroštvo imam le prijetne spomine. Bolj samozavestna glede dotikanja drugih pa sem postala z leti, ko sem samo sebe sprejela takšno, kot sem, in zdaj se mi zdi dotik zelo pomemben, v bistvu najbolj pomirjujoč med vsemi poskusi tolažbe. Če se počutim malce na tleh ali celo tesnobno, je objem tisto, kar potrebujem, kar mi pomaga.«

Z možem imata domačo pisarno, saj sta zaposlena v družinskem podjetju, in pravi, da je njun delovni dan poln objemov in drobnih dotikov, ki ju držijo na površju tudi, ko bi lahko podlegla velikim poslovnim pritiskom. Zdi se ji, da je prav njuno sproščeno telesno razmerje zelo pomembno za uspešno poslovanje in uspeh nasploh. In kot ena izmed petih bratov in sester, ki so si čustveno blizu, vendar živijo vsak na drugem koncu države in celo sveta, meni, da je fizična razdalja velika težava. »Ko se zgodi kaj slabega komu od njih ali meni, je vse, kar si želim, da bi se lahko objeli. Kadar se končno dobimo na kupu, pa na srečo med nami ni nobenih ovir in zadržanosti – objemamo in poljubljamo se, da vse nadoknadimo,« pove v smehu. Njen mož po drugi strani prihaja iz bolj zadržane družine, v kateri si ljubezen izražajo na druge načine. »Ko smo se prvič srečali, vedenja njegove družine nisem razumela,« pravi. »Drug do drugega so bili tako formalni, čeprav vem, da se imajo strašno radi ... Na srečo sem ga sama kmalu omehčala in ga dobesedno navadila na dotikanje.«

Božanje dojenčka stimulira sproščanje hormona oksitocina, zato ima velik vpliv na otrokovo telesno rast (dojenčki, ki niso deležni dovolj dotikov, naj bi se fizično slabše razvijali) in tudi na splošno dobro počutje v lastni koži, ki je posledica povezanosti in navezanosti na mamo. Psihologi pravijo, da lahko pomanjkanje telesnega stika v otroštvu privede do motenj v dojemanju lastne telesne podobe pozneje v življenju ter tako nekakšne zavrtosti, zadržanosti do fizičnih odnosov z drugimi.

Na srečo pa se strinjajo tudi, da naš odnos do dotika ni zabetoniran; gre za nekaj, kar ima lahko svoje plime in oseke, naraste in spet upade, nanašajoč se na določeno obdobje v življenju in trenutne odnose z ljudmi. Naši možgani naj bi bili glede tega zelo 'elastični' – tudi če med odraščanjem niste nikoli doživeli toplega, ljubečega dotika, se lahko zgodi, da se škoda popravi bodisi z zdravim partnerskim razmerjem bodisi s terapijo. Lahko bi rekli, da imajo koristi dotika instant učinek.

A tudi odpor do telesnega stika morda ne pomeni vedno nezdravega duševnega stanja oziroma ne gre nujno za posledice otroštva, oropanega prave ljubezni. Je včasih preprosto kriva osebnost? Patricija, 26, samo sebe opisuje kot rezervirano, ko gre za telesni stik. »Nisem odraščala brez maminih dotikov, objemov, poljubov, prav nasprotno, in ne motijo me poljubi ob pozdravu, a vsakič ko koga objamem iz kakršnegakoli razloga, se počutim neprijetno ... tudi če gre za tolažbo nekoga, ki ga ljubim,« pravi.

Pozneje v pogovoru s Patricijo odkrijemo, da je bila njena mati super zaščitniška in da je hkrati sama potrebovala ogromno pozornosti. »Lahko rečem, da je pretiravala z objemi in dotiki samo zato, da bi ves čas srkala naklonjenost. Vsekakor bi jaz potrebovala veliko več prostora za odraščanje,« razlaga. »Kot najstnica sem se pogosto počutila hladno, če svoje evforične mame nisem objela nazaj, vendar to preprosto ni bilo v moji naravi.« Morda pa je šlo le za odpor in upor proti preveč 'vampirski' materi?

Patricija zaključi, da se je pri njej veliko spremenilo, ko je rodila svojega prvega otroka. »Ob otroku sem začutila priložnost, da dotik zaznam na novo – ob njem sem prvič v življenju povsem sproščena, kar zadeva dotikanje, z njim se počutim veliko bolj naravno in udobno. Ne vem, od kod ta občutek nelagodja, ko nekdo fizično prodre v moj osebni pas, ne vem, ali bi to povezovala s svojo prvotno družino; pa vendar zdaj resnično uživam v telesnem stiku s svojim otrokom.«

Glede na raziskavo, ki jo je opravilo podjetje Durex UK, se večina parov ne objame več kot enkrat na dan. Ena tretjina jih celo preživi več dni, ne da bi se drug drugega dotikali, en par od 20 pa se nikoli ne poljubi. Neka druga študija je pokazala, da so matere po navadi res telesno zelo naklonjene svojim majhnim otrokom, a ko otroci dopolnijo 11 let, se jih večina fizično odmakne od njih. Vsi ti podatki skupaj kažejo, da smo – danes pogosto virtualno povezani, ne pa tudi fizično – postali zmedeni glede tega, kdaj, kje, kako in s kom se dotikati. Če to ni več naravno med partnerji ter starši in otroki, kako naj bo potem naravno med kolegi, znanci, skorajšnjimi tujci? Je sodelavčevo objemanje prek ramen spolno nadlegovanje? Je poljub ob pozdravu, ki ga namenite bivšemu, napačno sporočilo?

Bistveno je, da se naš splošni odnos do dotikanja spremeni, saj veliko zamujamo, če se ne zavedamo njegovih dokazanih koristi: fizični dotik odpravlja posledice stresnega hormona kortizola, lajša občutke tesnobe in spodbuja zaupanje v medsebojnih odnosih, predvsem pa nam pomaga zgraditi in negovati občutek lastnega fizičnega jaza.

No, jaz sem ugotovila, da nimam teh težav – objemala bi se lahko ves čas, kjerkoli in skoraj s komerkoli. Ker preprosto tako dobro dene!

Prevedla in priredila: Nina Pretnar

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc