Med rekreacijo in meditacijo: Zaplešite po Bollywoodsko

Sylvia je Slovenka z britansko-armenskimi koreninami in čisto odštekano družinsko zgodbo o tem, kako so se spoznali njeni stari starši in nato še starši, vredno dokumentarnega filma. A tudi sama ne zaostaja, kar zadeva posebnost, saj je s svojimi vzhodnjaški potezami in porcelanasto poltjo prava lepotica, nad katero so povsem očarani številni Indijci.

Zanje je Sylvia ideal lepote, čeprav sama tega ne mara niti izgovoriti, očara pa jih tudi s prefinjeno izvedbo plesov, naj gre za bollywoodski ali orientalski ples, ki ju odlično obvlada. Pa vendar – zanjo je učenje nikoli dokončana pot, še dolgo bo učenka in hkrati učiteljica, njena pot pa ima že zdaj vse lastnosti fantastične zgodbe, kot se za njeno družino spodobi.

Kako ste se sploh začeli ukvarjati z bollywoodskim plesom?

Pravzaprav sem se v osnovni šoli začela ukvarjati z orientalskimi plesi, mogoče delno tudi zato, ker imam armenske korenine, lahko bi rekla tudi, da me ti ritmi in glasba privlačijo že od malega. Z mamo sem prišla na orientalske klase, potem pa me je učiteljica povabila, naj pridem še na klasični indijski ples in bollywoodski ples.

Prvič ko sem videla klasični indijski ples, to njihovo klasiko, se mi je zdela zelo ... vesoljska, če lahko tako rečem, v bollywoodskem plesu pa sem se počutila res doma. No, na koncu sem poleg tega vseeno vadila tudi klasiko. Spomnim se, da sem kot otrok plesala v dvorani in si ob tem zamislila, da bi mi kdo ponudil izbiro, da sem tisti trenutek nekje na plaži, na morju, na Bahamih, ali pa v plesni dvorani, in – izbrala bi plesno dvorano.

Tako srečno sem se počutila že takrat, ko sem plesala. Seveda, z leti pridejo vzponi in padci ter preizkušnje. Ni vedno le sreča, tudi v plesu ne. A moram reči, da mene osrečuje. Pa mislim, da tudi marsikoga drugega, bodisi kot konjiček ali profesionalno.

Kje ste izpopolnjevali svoje plesno znanje?

Na akademiji sem bila leto in pol, v prihodnje si želim še bolj izpopolniti svoje znanje, se naučiti še malo klasike.

Se lahko v Sloveniji preživljate kot bollywoodska plesalka in učiteljica?

Tukaj bi lahko imela status umetnice čisto iz birokratskih razlogov, vendar mi ne znese. Morala bi imeti vsaj tri predstave na leto, a že zato, da si lahko privoščim plesati, delam vse mogoče – tako tudi pridem do denarja, da se lahko vrnem v Indijo. Bolj kot ta status mi je pomembno, da si naberem financ in se odpravim v tujino po novo znanje. Trenutno strežem v restavraciji, sicer pa delam malo tega in malo onega.

Kakšne cilje imate glede plesa?

Zelo sem vedoželjna, leto 2015 bi rada izkoristila za določene stvari, ki jih moram še narediti, pa privarčevati za klase v Indiji ... Nakupila sem si že nekaj kostumov, ki so dragi kot žafran. V končni fazi se še najbolj vidim v Londonu, tudi ker je moj oče od tam.

Zdaj imam mogoče še tisto energijo, počutim se mlado in sem še mlada, da lahko pridobivam še več znanja, da lahko več nastopam in malo zaživim to bollywoodsko zvezdništvo – tam (v Indiji, op. p.) res hodijo za tabo, prosijo za podpis in podobno, pa še nastopi so zelo dobro plačani. Vsekakor več kot tukaj. (smeh)

Kakšna je razlika med klasičnim indijskim plesom in bollywoodskim plesom?

Klasičnih plesov je več različic, ki se jih učenci učijo pri gurujih ali učiteljih na akademijah, in so kar veliko garanje. Bollywoodski ples črpa iz klasike in folklore – vsaka regija v Indiji ima svojo folkloro, zato je stvar res zelo pestra.

Prav tako bollywodski ples vsebuje elemente zahodnih stilov: džez balet, hip hop, latino, salsa ... vse se meša med seboj.

Ni tako zelo zahteven, čeprav je pravzaprav lahko tudi takšen, vseeno pa je telesno manj naporen kot klasični ples in potrebuje manj poglabljanja, vendar se zelo pili obrazna mimika. Seveda pa je potrebnega zelo veliko znanja, da se bollywood dobro pleše, tudi bollywoodski plesalci ali znani igralci so v Indiji zelo cenjeni. Sama sem imela srečo, da sem začela s klasiko, ki goji tehniko lepote giba ali pa pripovedništva.

Ni treba, da si Hindujec, če hočeš plesati klasiko ali bollywodski ples, je pa dobro, da nekaj veš – da se na primer naučiš malo jezika ali da vsaj veš, katero pokrajino predstavlja. Pri bollywoodu je pogosto odpiranje ust na besedilo oziroma sledenje besedilu, česar na zahodu ne počnejo, v Indiji pa je to obvezno in obstajajo celo tekmovanja, kdo to bolje zna.

Ta obrazna mimika je res nekaj posebnega. Smo zahodnjaki bolj zadržani od Indijcev, se težje sprostimo?

Ja, zahodnjaki smo bolj zadržani, vendar meni to ni bilo nikoli težko, morda imam prirojeno; vedno sem opazovala učitelja in ga poskušala oponašati ali pa igralce v filmih ... Tudi v Indiji sem dobila pohvale na račun mimike – bolj kot za tehniko. Učenje obrazne mimike je zelo zahtevno, skoraj mučijo te.

Svoje učence poskušam na urah vedno malo nasmejati, da se lažje sprostijo, potem jim pomagam še pri besedilu, da razumejo, za kaj gre, in tako stvari stečejo. In, da ne bo pomote, tudi v Indiji niso vsi sproščeni, ne pojejo in ne plešejo vsi, to je daleč od resnice.

Kako gre hindijščina vam?

Govorim vedno bolje, počasi se učim pisati. Ko sem bila v Indiji na akademiji, smo imeli tudi predmete v sanskrtu, ki je zelo podoben hindijščini, tudi pisava, a sem bila bolj navdušena nad tem jezikom kot nad sanskrtom – ker je živ. Če nekoga zelo dobro poznam, se trudim govoriti samo hindujsko, sicer sem bolj zadržana. So pa Indijci zelo veseli, ko vidijo, da znam nekaj jezika.

Tako kot z obrazno mimiko si pri plesu pomagate tudi z mudrami. Kaj so mudre?

Mudre izvirajo iz klasičnega indijskega plesa in so položaji rok, ki predstavljajo določene stvari, ki jih pripovedujemo. To je lahko čisti ples, kot lepota giba. Lahko naredim en gib, pa gre le za lepoto giba, če z rolkami pokažem, da jem maslo, pa to že nekaj predstavlja.

Za vse mudre obstajajo pomeni v sanskrtu, ena ima lahko več pomenov, zato je dobro, da jih poznaš in veš, kdaj, kako in za koga jih boš uporabil. Pri bollywoodskem plesu so določene stalne mudre, na primer za poudarjanje oči, nekatere izumijo na novo, veliko stvari ponazarjajo tako, da lahko te gibe zelo igrivo izpelješ.

Se med plesom lahko gledate v ogledalu?

V Evropi so ogledala kar razširjena, sploh ne vem, ali je kakšen klub, ki jih noče. Skoraj obvezno je – zvočniki, ogledala ... zelo smo razvajeni glede tega, treba je imeti tudi parket, ker se sicer ne da plesati.

Ogledala v Indiji imajo svoje pluse in minuse, zato na akademijah skoraj nikoli ni bilo ogledal, mogoče kakšno manjše. Mi smo imeli eno samo dvorano z enim večjim ogledalom, kamor si se lahko šel pogledat in popravit, lahko te je gledal tudi kolega in ti svetoval, enkrat na mesec pa smo imeli celo tečaj z ogledalom.

Načelno se priporoča, da se vadi brez ogledala, pod nadzorom učitelja ali, kot sem rekla, te popravljajo kolegi, da lahko pozo zares začutiš v telesu. Pri klasičnih plesih v Indiji pa se uporabe ogledal sploh ne spodbuja, menijo, da so slaba, ker te zavedejo in se potem samo še gledaš, kar ni dobro. V Sloveniji so večinoma povsod ogledala, nekateri učitelji učence obrnejo stran, a večina ljudi se rada gleda, zato tudi jaz majčkeno razvajam svoje učence in jim to dovolim.

Vem, da jih večina hodi ljubiteljsko in se radi pogledajo in uživajo v tem občutku. Če bi koga trenirala bolj profesionalno, pa bi ogledalo prepovedala. Kar zadeva mojo vadbo, zdaj, ko sem v Sloveniji in nimam indijskega učitelja, po navadi vadim ali v dvorani ali doma. Doma v bistvu nimam ogledala, v dvoranah pa se raje posnamem in se niti ne gledam, tudi če je tam ogledalo.

Kaj ti lahko prinese redna vadba bollywoodskega plesa?

Odvisno od učitelja in tega, čemu daje poudarek. Tudi jaz sem morda začela bolj strogo, potem pa malo omilila, saj se moram zavedati, kdo hodi na tečaj. Če so to ljudje, ki si želijo le malo rekreacije, plešejo pa prvič v življenju, jih ne morem prisiliti, da delajo špago; poskušam jih le motivirati, da bi mogoče poskusili tudi to.

Rečem: »Glejte, kaj ste že naredile, poskusite se raztegovati, mogoče pa vam nekoč uspe tudi špaga.«

Ni treba verjeti, da je vsega konec, če nisi začel pri treh letih, čeprav ti to vcepljajo v glavo. Seveda, starejši ko si, telesno nisi več najhitrejši, tudi pri sebi vidim, da sem bila prej drugače gibčna kot zdaj.

Kot sem rekla, vse je zelo odvisno od učitelja, mislim pa, da nihče ne izpusti ogrevanja in zaključnega raztezanja, temveč imajo zahodni pristop, tako da se absolutno izboljša koordinacija; neka učenka mi je rekla, da si je z vajami za obrazno mimiko celo zmanjšala dioptrijo.

Kaj pa lepa postava?

Če vadiš samo enkrat na teden, je ne bo. Veliko ljudi pa bollywoodski ples motivira, da se začnejo ukvarjati še s čim drugim, in tako se počutijo še bolje. Če plešeš večkrat na teden, pa ta ples pripomore tudi k lepši postavi, sploh v kombinaciji s pravilno prehrano. To ljudi dodatno spodbuja, bolj zadovoljni so, ker veliko migajo, postanejo bolj vitalni, koordinacija, ravnotežje in samopodoba se izboljšajo. Tudi zavest, da si nekaj dosegel in izboljšal svoj ples, je psihofizično odlična.

Ali bollywodski ples zahteva posebno opremo za vadbo?

Na začetku, nekaj let, so skoraj vsi v uniformah, tako kot je treba, potem pa so raje v širokih hlačah ali pajkicah, da se lahko bolje raztegnejo, naredijo počep ... Pa tudi jaz jih imam zelo rada in skoraj vedno hodim v njih okrog, ker so raztegljive in lahko delaš, kar hočeš.

Razvadila sem se, staram se, priznam, včasih sem zmeraj pazila, kako se oblačim za vadbo. To 'razvajenost' pa opažam tudi pri vseh svojih učiteljih. (smeh) Majica je lahko čisto športna, oprema je lahko športna, čeprav bi po pravilih plesalka res morala imeti bombažni plesni sari za klasičen ples. Gre za široke bombažne hlače, zgoraj pa sari, ki je sicer krajši kot običajno, ker je za vajo. Ne bom rekla, da je to najbolj priročna zadeva, saj bombaž ni raztegljiv, zato se nam na tečajih pogosto zgodi, da se komu razparajo hlače, čeprav so zelo široke. (smeh)

Lepo pa je, tudi za vzdušje in vsaj za začetnike, da res začnejo – če trenirajo klasiko – v indijski opravi, v tem bombažnem sariju, ki ga je treba najeti. Če plešejo kakšen drug stil plesa, imajo lahko tuniko, široke hlače, tudi bombažne ...

Ko ljudje plešejo lepo urejeni, je to zanje spodbuda, za gibčnost samo pa to seveda ni pomembno. Ko sem začela vaditi sama, sem si vedno nadela sari in narisala piko, ker sem se tako počutila in ker drugače ni moglo biti, zdaj pa sem, kot rečeno, že nekaj let v pajkicah in majici.

Če želite poskusiti in občutiti učinke bollywoodskega plesa na lastni koži, je Sylvia Valentine dosegljiva na sylvia.bnatya@gmail.com, lahko pa jo poiščete tudi na Facebooku.

Pripravila: Katja Golob

Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji