Preprosta resnica je, da ne moremo zdraviti žalosti s slikami luštkanih muck ali odpraviti srčnega utripa zgolj z idejo o "dobrih vibracijah” (osebne izpovedi).
Predstavili vam bodo zgodbe ljudi, ki so se v težkih razmerah soočali z lažnim pozitivizmom.
"Sem zelo zaskrbljena oseba, moji možgani spremenijo vsako manjšo težavo v popolno katastrofo. Z leti sem se navadila, da prijatelji ob vseh mojih skrbeh preprosto zavijejo z očmi. Toda, ko so mami pri 58 letih diagnosticirali raka, so jo bližnji obravnavali kot še eno mojo "neumno" težavo. Namesto prave podpore so me zasuli s sporočili: "Misli pozitivno!"
Ko sem poskušala govoriti o mamini prognozi, sem vedno naletela na enako reakcijo, moja čustva so bila nepomembna, zasuli pa so me z izjavami, kot so: "Vse bo v redu!" in mi pošiljali "dobre vibracije". Vem, da nihče v resnici ne ve, kaj naj reče v takih trenutkih, toda počutila sem se, kot da me ne jemljejo resno in jezno sem se čudila, kako je možno, da ne zaznavajo resnosti celotne situacije. Slabše kot so postajale stvari v mojem življenju, bolj nesramne floskule so mi pošiljali na pot. Prijatelji so zagotovo mislili dobronamerno, vendar mi svoje bolečine, z izjavami polnimi optimizma, ni uspelo zatreti".
Kadar ljudje uporabljajo ali zahtevajo pozitivna čustva in optimizem na način, da se ljudje počutijo zatirane ali zanemarjene, je to strupena pozitivnost, pojasnjujejo strokovnjaki. Vseeno pa ni vse tako enoznačno, gotovo obstajajo ljudje, ki iskreno verjamejo, da lahko s svojo pozitivnostjo pomagajo ljudem in jim tudi iskreno želijo pomagati. Potem pa je tukaj še tisti ostali procent ljudi, ki ranjene posameznike dobesedno vlečejo v pozitivo in zatirajo vsa njihova pristna čustva, sicer z vero, da je to edina prava pot. Taki ljudje nimajo občutka za ljudi, niso empatični, razumevajoči, ne poglobijo se v stiske ljudi in jih niti ne razumejo. Za njih nobena situacija ni tako huda, če se le zgodi ostalim ljudem, če pa bi se ista zgodba pripetila njim, pa znajo biti največje žrtve tega sveta. Takšni ljudje stiskam ne znajo prisluhniti, so mnenja, da se jih preprosto ne tičejo, tako pa od sebe niso niti zmožni dati ustrezne tolažbe in podpore. Nikoli zares ne vemo kaj se dogaja v življenju ljudi, tudi če poznamo njihove zgodbe, morda ne poznamo vsakdana, morda ne poznamo pravih občutkov in stisk, ki jih oseba doživlja in nikakršne pravice nimamo, da ljudi obsojamo, jim govorimo kako bi mogli živeti ali pa zgolj zamahniti z roko, ko se znajdemo v stiski. Takšna pozitivnost je lažna, je strupena, v določenih trenutkih nepotrebna in še manj zaželena. Ljudje potrebujemo slišati, da nismo sami, da smo razumljeni, včasih potrebujemo tudi, da se naši “žalostni zgodbi” pripiše določena vrednost in ne zgolj zamah z roko, češ, vse bo ok.
V letu z globalno pandemijo, ekonomsko negotovostjo in razširjenimi družbenimi nemiri se toksična pozitivnost, kjer se negativna čustva, kot so žalost, tesnoba, zaskrbljenost in razočaranje, štejejo za samo po sebi napačna in ne le kot običajni del človeške izkušnje, močno širi. Med pandemijo se vsi trudimo, da bi se z dvignjeno glavo spopadli s situacijo, ki je še nismo doživeli, in čeprav jo preživljamo vsi hkrati, se z njo ne soočamo vsi na enak način.
"Pri svojih 34 letnih, sem bila odpuščena iz službe, kjer sem bila zaposlena kar 10 let in znašla sem se v začaranem krogu lažne pozitivnosti. Bila sem prestrašena, skrbela me je prihodnost, skrbelo me je kako bom preživela. Moji prijatelji pa so ostajali hladni ter skrajno pozitivni. Da bi mi namenili kakšno tolažilno besedo, ne, s tolažbo z njihove strani, sem se lahko samo obrisala pod nosom. Zatrjevali so mi, da bi morala ostati hvaležna, sem zdrava, prav tako pa še nihče od mojih bližnjih ni zbolel za covidom. To je vse res, za svoje zdravje sem neizmerno hvaležna, vendar pa tudi izguba službe ni kar tako. Izgubljen je bil moj redni dohodek, ne predstavljam pa si niti kakšen je postopek iskanja nove službe, v razmerah covida. Postopek je morda že podoben, slišala pa sem, da je covid vse zadeve dobro upočasnil. Nič več se ne odvija tako hitro kot se je. Sama pa potrebujem rešitev zdaj, v tem trenutku. Hkrati se mi je zdelo, da izgubljam svoje prijatelje. Pomanjkanje podpore prijateljev je zagotovo vplivalo na moje duševno zdravje. Bila sem v depresiji in se od ljudi zavestno umikala, saj se mi je zdelo, da z njimi ne morem govoriti. Bila sem samska, brez službe, brez družinske podpore in če sem si še tako želela, mi pozitivne vibracije ne bodo plačale računov. Zdelo se mi je, da res ne zahtevam veliko, samo krik prijatelja, "tukaj sem zate, kako ti lahko pomagam".
V času stiske se zagotovo zanašamo na vse, kar je v naši moči. Toda "pogled iz svetle plati" na tragedijo ali grozljive situacije, kot so bolezen, brezposelnost, smrt, je privilegij, ki ga ne moremo imeti vsi, hkrati pa je tudi skrajno neokusen v takšnih situacijah. Širjenje pozitivnih sporočil zanika njihov resnični občutek obupa in brezupa, osebe, ki se borijo s trenutno situacijo pa se lahko še bolj odtujijo in izolirajo.
37-letna Ariel je živela v Rimu, ki je spomladi postal epicenter koronavirusa. Sprva se ji je zdelo, da je iskanje trenutkov veselja v tej izkušnji ključnega pomena za ohranjanje zdrave pameti med tem strogim zaprtjem. Toda kmalu se je zaradi prisilne pozitivnosti počutila izgorelo in utrujeno. 24. septembra je nenadoma umrl njen oče. "Situacija je bila kot v najhujši nočni mori, to pa je ljudem povzročilo še dodatno nelagodje, saj človek res ne ve več kako reagirati. Tolažba in sporočila, ki sem jih prejela so bila nekatera res obzirna, polna ljubezni in podpore, spet druga popolnoma neprimerna, neosebna, z niti kančkom empatije ali pa polna neke prisilne pozitivnosti. Nekateri so celo menili, da se bo moje stanje čudežno izboljšalo, z žalovanjem pa bom v hipu prenehala, ko mi bo telefon pokazal sliko majhnih muck. Slišala sem tudi, naj nikar ne bom žalostna, saj tega moj oče res ne bi želel in naj raje ostanem močna. Človek potrebuje obdobje, da žaluje, v času žalovanja se mora spopasti z žalostjo, besom, jezo ob izgubi, ne pravijo zastonj, da je eno leto tisto ključno obdobje, ki ga človek potrebuje, da se izkoplje iz najhujšega.
"Pravzaprav sem slutila, da bi moj oče spodbujal ravno nasprotno. Moj oče je rad govoril o svojih občutkih in čustvih, nikoli ni nič skrival v sebi. Bil je mnenja, da se morajo težave reševati sproti, po koncu pogovora se je vedno počutil boljše. Z očetom nisva nikoli bila pretirana optimista, bolj realista, prisegala sva na konkreten pogovor, razumevanje, poslušanje, vse to pa je vodilo k boljšemu počutju."
Psihologi trdijo, da je pritisk na to kaj vse moramo biti, kaj moramo početi, kako produktivni moramo ostati, da o našem razpoloženju, ki niti za trenutek ne sme zanihati, v času pandemije še toliko večji. Ravno to pa je še ena oblika toksične pozitivnosti. Pomembno je, da se ne obremenjujete z novimi nalogami, za katere okolica verjame, da bi se jih morali lotiti, ker naj bi se po njih počutili lažno pozitivni. V času stresa naši možgani nimajo vedno mentalne sposobnosti, da bi se lotili česa novega. Tudi če nas okolica spodbuja naj se lotimo česa preprostega, bodo naši možgani v času svoje umske preobremenjenosti nalogo zaznali kot izredno težko. Namesto da bi se obremenjevali z učenjem nove veščine, psihologi predlagajo, da se držite tega, kar veste in znate. Če se radi ukvarjate z jogo, poskusite z drugo vrsto joge. Če radi berete, izberite drugo zvrst žanra, vendar ostanite pri istih stvareh.
Raziskave so pokazale, da je sprejemanje negativnih čustev, namesto da bi jih zavrgli, dolgoročno bolj koristno za duševno zdravje. Svoja čustva moramo občutiti, jih začutiti, se z njimi soočiti in se jim ne izogibati. Izogibanje nelagodju samo podaljšuje njegov obstoj.
Namesto da bi tudi sami širili toksično pozitivnost, za katero smo zdaj že ugotovili, da ne deluje, lahko poskusimo s prijaznosti in upanja. Hude situacije, ko so ljudje resnično v stisku nam gotovo lahko “zaprejo usta”, iz sebe ne moremo spraviti nič spodbudnega in namesto, da takrat iz rokava vlečemo neke standardne, klišejske mite, raje le bodimo prisotni ob človeku. Prisluhnimo mu, naj posameznik občuti, da smo tam, dovolimo mu pokazati pristne občutke in čustva. Lahko ga zgolj objamemo in z objemom povemo več kot tisoč besed. Preprosta resnica je, da ne moremo zdraviti žalosti s slikami majhnih, sicer luštnih domačih živali ali pomiriti srčnega utripa zgolj z "vse bo v redu". Saj bo vse v redu, ampak bodimo prisotni in človeku prisluhnimo, ko ni vse v redu. Včasih je največ kar lahko naredite, da osebi iskreno poveste, da nekaj res ni dobro, "ampak hej, tukaj sem zate, kaj lahko naredim".
Prevedeno po članku Elle US.
Fotografije: Profimedia