Kdo sem?

Veš, kdo si? je vprašal indijski mistik Osho nekega otroka sredi vrtne zabave. Otrok je odvrnil: »To je zelo težko vprašanje.« »Kaj je v tem težkega? «, je vprašal mistik. »Težava je v tem, da sem, odkar pomnim, otrok svojih staršev. Kadar pride kdo na obisk, mi pravi: Tvoje oči so iste kot mamine, tvoj nos je tak kot stričev in tvoji lasje so kot očetovi. Zato ne vem, kdo sem, ker nihče v meni ne vidi – mene.«

Že od malih nog postajamo nekdo drug. Znanje o sebi zamenjujemo s skupkom prepoznavnih slik, vtisov, izkušenj, ki ustvarjajo zgolj lažen vtis, da poznamo sebe. Tako močno se istovetimo s tem, kar drugi rečejo o nas, da postane vprašanje Kdo sem? nepotrebno. Bi sploh morali podvomiti v nekaj, kar je dano samo po sebi?

Kaj moram še spoznati o sebi, sem se pogosto spraševala v preteklosti, saj o sebi vem celo več, kot bi si želela – stvari, ki bi jih najraje zakopala, samo da jih ne bi bilo treba nikoli razkriti drugim. Kako otročje in naivno sem razmišljala!

Takrat nisem vedela, da vse, kar vem o sebi, pravzaprav nisem jaz: babičini lasje, očetove oči in tuje mnenje o tem, kaj sem in kaj bi morala biti, pač nisem jaz. Celo takrat ko so ostale misli drugih neizrečene, je bilo sporočilo jasno, bodi nekdo (dobra, obzirna, mirna, delavna . . ) ali ne bodi kdo drug (slaba, žalostna, glasna, poredna . . ).

In tako se je počasi gradila moja osebnost. Rasla je na sprejemanju sporočil, kakšna bi morala biti, in tudi na zavračanju tistega, kar nikakor nisem želela biti. Nastala je kletka, zunanja lupina, ki je v sebi skrila neznanko, kdo sem v resnici.

Iskanje potrditve

Ko odraščamo, raste tudi naš občutek identitete oziroma naš ego. Ta je pozitiven, če imamo o sebi dobro mnenje, ali negativen, če o sebi mislimo slabo. S čimer koli se že ponašamo navzven, nekje globoko v sebi vsi občutimo negotovost. Zakaj? Ker vse slike, ki smo jih o sebi ustvarili, vse sodbe drugih o tem, kakšni smo in kakšni bi morali biti, potrebujejo nenehne zunanje potrditve, da so resnične.

Hoteli ali ne, vsak dan od drugih potrebujemo potrditev, da smo 'pravi', in trepečemo pred mislijo, da to nismo. Četudi se na prvo žogo zdi, da imajo ljudje s pozitivnim egom lagodnejše življenje in več zraka v pljučih, je to le navidezno. Vzdrževanje pozitivnih slik od njih namreč zahteva toliko več napora, s tem pa je manjša tudi njihova zmožnost, da bi izkusili resničnega sebe v vsakem trenutku.

Če je vaša slika o sebi trdna in močna, ali si lahko dopustite danes, v tem trenutku, da ste morda tudi malo poklapani, nemočni, žalostni, razočarani? Ste kritični do tovrstnih stanj, jih obsojate in poskušate spremeniti? Vas neka notranja sila v takšnih trenutkih usmerja, da ste močni, veliki in 'svoji', četudi ta 'svojina' sploh ni vaša?

Ena in druga

Desetletja so minila, preden sem začela zaznavati resnico, da sem prava, resnična, pristna jaz tista, ki se spreminja iz trenutka v trenutek. Sem srečna in hkrati nesrečna, šibka in močna, nežna in kruta, razpršena in osredotočena, prestrašena in pogumna, sovražna in ljubeča, zaprta in odprta, neodgovorna in odgovorna . . Sem spekter med vsemi temi skrajnostmi.

Dokler nisem prepoznala tega bogastva, je bil v moji predstavi prostor le za eno skrajnost. In kaj se je dogajalo? Ker sem dopuščala le en pol, sem vedno, ko se je pojavil drugi, padla v kaos, celotna slika o meni se je zamajala.

Če živim v prepričanju, da sem tukaj vedno za druge, da jih razumem, jim pomagam in se cenim na osnovi tega, kaj se potem zgodi, ko drugih v svoji bližini ne želim, ko želim zapreti svoja vrata in reči ne – prav na vsako vprašanje? – Rodi se občutek krivde in zatiranje same misli, da bi se ta druga še kdaj pojavila. 'Jaz' je v tem primeru, kot bi rekel duhovi učitelj Eckhart Tolle, le 'zgodba o meni', dobro utrjeno gradivo, ki ga nihče več ne proučuje. In prav zato prepreka k izpolnitvi.

Takrat se mi še sanjalo ni, da smem biti nekdo drug. Nisem imela pojma, da sem v resnici nekdo drug. Pravzaprav še danes ne vem natanko, kdo točno sem. Učim se in odkrivam dan za dnem, drobec za drobcem. Odkrivam, s katerimi tujimi zamislimi živim in katere branim do zadnje kaplje krvi, misleč, da so del moje biti.

A se zavedam, da so vse te zamisli del moje osebnosti. Oklep, stkan iz prepričanj, misli, znanja, verovanja o tem, kdo sem in kdo moram biti. Moj cilj pa seveda ni živeti v oklepu, temveč razviti krila, lastna krila.

Rojstvo svobode

Če me po vsem tem vprašate, kaj je intimnost, je to zame iskrenost do sebe, biti odprta in pripravljena odkrivati, kaj je v meni resnično in kaj ni, kaj je tuje in privzeto in kaj res moje, pogosto še nepoznano in neodkrito.

Ko se osvobajam negativnih okovov, kot je na primer koncept, da nisem zadostna, da nisem dovolj dobra in premalo sposobna, se moja pljuča širijo. Še večja intimnost je rušiti pozitivne mite o sebi, odkriti in si priznati na primer, da nisem tako odprta do drugih, kot sem bila pripravljena verjeti, da nisem samozadostna in vedno pogumna in da so prav te kvalitete pogosto le maska, ki si jo nadenem, da bi prikrila strah. Strah pred tem, da bi ostala brez potrditve.

Intimnost je zame ljubeče sprejeti to spoznanje in raziskovati, zakaj sem bila nekoč prepričana, da moram vedno ustrezati temu. Ta intimnost zahteva prebijanje skozi bolečino. Bolečino guljenja luske, zraščene z mojo kožo. Bolečino opuščanja mamine, očetove in kdo ve še čigave zamisli, da sem dobra, pametna, miroljubna (sami dopolnite lastni niz) in da sem SAMO IN EDINO takšna.

Prav to boleče zaznavanje sebe kot bitja, v katerem bivata tako svetloba kot tema, poraja občutek svobode. Svobode, da v vsakem trenutku počasi dopuščam, da je, kar je, da sem takšna, kakršna sem v tem trenutku.

Ja, namesto da se tolčem po prsih s tem, kdo sem in kakšna sem, dopuščam možnost, da ne vem, kdo se skriva izza zunanje slike. Ker ko odvržem vsa določila svojega ega, privzete slike o sebi, pod tem slojem ne ostane nič, bolje rečeno, ostane neznanje – kdo sem pravzaprav.

Le tako lahko dopustim, da se življenje dogaja. Ker s svojim 'vedenjem' o sebi in drugih pravzaprav določam stvari, da postanejo nepremakljive, in tako ne dopuščam spremembe.

Kar je podobno naporom, da zaustavite oblak na nebu, ki gre svojo pot, ne meneč se za ves vaš trud. Ko osredotočeno zrete v oblak, ne vidite, da se čas spreminja iz trenutka v trenutek in da je v tem vsa njegova lepota.

Razumevanje in bližina

Če vedno želim biti dobra, ustrezna, velikodušna, kaj je potem s trenutki, ko nisem takšna? Dopuščanje, da obstajajo tudi takšni trenutki, in njihovo sprejemanje je zame pot v pravo intimnost – sebe s seboj. Iz nje potem raste razumevanje za druge ljudi in njihova stanja, občutke, razpoloženje. Ker če sebi ne dopustim vpogleda v svoje 'negativne' lastnosti, ko se te pojavijo, zagotovo ne morem razumeti, ko se pojavijo v drugih.

Tuja sebi ne morem biti blizu drugemu. Zato je najprej potrebna lastna notranja intima, da jo lahko potem delim z drugim. V nasprotnem primeru gre za srečanje dveh lupin brez pravega koncepta.

Kljub prepričanju, da sem bila že do zdaj uspešna v odnosih z drugimi, moram priznati, da ni bilo tako. Med mano in drugimi je bil zid. Najprej sem morala z ljubeznijo sprejeti to spoznanje, šele potem se je začela odvijati sprememba.

Šele zdaj lahko zares razumem, kako močno se v resnici ljudje bojimo intimnosti. Seveda se večina tega niti ne zaveda. Intimnost pomeni izpostaviti se pred tujcem – tujci pa smo vsi, saj nihče nikogar v resnici ne pozna. Ljudje smo tujci celo sami sebi, če ne vemo, kdo smo. Intimnost nas zbližuje s tujcem.

Opustiti morate vse obrambe, samo tako se lahko zgodi intimnost. Vendar tukaj nastopi strah – če odstranite vse obrambne mehanizme, vse maske, kaj bo tujec naredil z vami? Vsi skrivamo tisoč stvari, ne le pred drugimi, temveč tudi pred seboj.

Vzgojeni smo namreč s številnimi prepovedmi, kaznimi in tabuji. Zaradi strahu se v odnosu z nekom, ki je tujec (z njim lahko živite tudi 30 let, pa še vedno ostaja tujec), počutimo varnejši, če ohranimo malo obrambe, distance, saj ta drugi lahko vedno izkoristi naše slabosti, ranljivost. No, vsi, brez izjeme, si intimnosti želimo.

Vsi si želimo odkriti nekomu svoje rane. Ker če jih najprej ne razkrijemo, se ne morejo zaceliti. Intimnost je osnovna potreba. Če torej ne opustite prepovedi in pritiskov, ki nam jih vsiljuje družba, nikoli ne boste mogli biti intimni z nekom. Zato morate prevzeti pobudo.

Tisti drugi

Vem, da pot razkrivanja, ki vodi v slast lastne intimnosti, ni preprosta. Z opominjanjem, da se vse nenehno spreminja, spoznavam in sprejemam, da se spreminjam tudi jaz, če dopustim. In ta nekakšna druga jaz, brez zunanjega zidu, naenkrat lahko izkusim pravo intimnost, popolno odprtost do drugih, predanost brez spraševanja, kaj se bo zgodilo, kako se bo končalo.

Tujka v meni je postala prijateljica. In naenkrat sta se namesto strahu rodila vznemirjenje in želja, da raziskujem, kdo sem, kdo smo pravzaprav vsi mi.

Iva Jerković, vir Sensa.si

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču