"Tako sem vesela, da končno lahko berem nekaj, kar si napisala v slovenščini. Ponosna sem nate," je nedavno dejala moja babica. Njena izjava me je globoko ganila. Kolikokrat smo kot otroci slišali te besede? In koliko nas še vedno čaka, da nam kdo reče "Ponosna sem nate"?
Vprašala sem se, ali danes na družbenih omrežjih iščemo prav to – občutek potrditve, ki nam je morda v preteklosti manjkala? Če bi dobili dovolj ljubezni in pohval, ko smo jih potrebovali, bi še vedno tako hrepeneli po všečkih in hitrih komentarjih na Instagramu?
Preberite še:
- Ta trend čevljev je bil moden, ko so bile naše babice mlade. Zdaj se vača bolj eleganten kot kdajkoli!
- Znebite se napihnjenosti po obroku: Zdravnik razkriva enostaven trik, ki vam bo v pomoč
Zasvojenost z všečki in sledilci je postala skoraj norma. Se kdaj zalotite, kako neskončno drsite po družbenih omrežjih, kot da iščete nekaj globljega? To ni naključje. Naša generacija se vse bolj sooča s čustveno odvisnostjo od družbenih medijev. A kaj v resnici poganja to nedolžno drsenje? Neizpolnjene čustvene potrebe, skrbno oblikovani dopaminski zadetki in hrepenenje po povezavi.
V ozadju je pogosto skrito hrepenenje po trenutnem olajšanju – želimo ubežati stresu, nelagodnim čustvom ali osamljenosti, ki si je pogosto ne upamo priznati. Družbeni mediji obljubljajo hitro zadovoljstvo, a v resnici prinašajo praznino. Ko se primerjamo z drugimi, namesto da bi bili zadovoljni z lastnim življenjem, se na koncu počutimo še bolj osamljene, celo ko zberemo nekaj srčkov.
In zavist? Oh, ta srhljivi stranski učinek nenehnega primerjanja. Kaj če bi raje prepoznali lastno vrednost? Kaj če bi verjeli, da smo dovolj dobri točno takšni, kot smo? Bi sploh še bili ljubosumni na druge? Ko zavist zamenjamo za samozavest in svojo energijo usmerimo vase, se začne proces osvoboditve.
To je trenutek, ko lahko zavestno izberemo: namesto da tekmujemo z drugimi, cenimo lastne dosežke. Zavist namreč ni nikoli o drugi osebi – govori o tem, kaj sami mislimo, da nam manjka. Ko prepoznamo svoje vrednote, dosežke in hrepenenja, prenehamo tekmovati.
Vendar pot iz te odvisnosti od virtualnega aplavza ne pomeni brisanja računov na družbenih omrežjih. Gre za globlji proces – tisti, ki se začne znotraj nas. Rešitev ni v zunanjem svetu, ampak v nas samih – v naši nezavedni miselnosti, vzorcih in travmah. Psihoanaliza nam lahko pomaga razumeti, od kod izvira ta potreba po potrditvi. Katere naše čustvene potrebe so bile nekoč prezrte, da danes iščemo všečke – priznanje od popolnih tujcev? Ko prepoznamo te vzorce, lahko naredimo zavestno izbiro. Izberemo resnično povezavo namesto praznega primerjanja, skupnost namesto tekmovanja.
In zanimivo je, da se naši travmatski odzivi, kot so boj, beg ali zamrznitev, pogosto odražajo v odnosih kot tudi na družbenih omrežjih. Ste se se kdaj znašli v konfliktu z nekom, a namesto da bi se s tem soočili, raje objavili popoln selfi, kot da želite potrditi svojo vrednost? Naša vedenja v digitalnem svetu so pogosto ogledalo naših globljih čustvenih stanj. Če se naučimo prepoznati te vzorce, lahko začnemo delovati drugače – bolj zavestno in manj reaktivno. Vsak odnos, naj bo virtualen ali resničen, je priložnost za rast in razumevanje naših najglobljih potreb.
Ne pozabite na odnos s samo seboj – in s svojim telesom. Ali poslušate, ko vaše telo govori? Kaj sploh pravi? Po večji operaciji letos sem morala ponovno spoznati svoje telo, razumeti, kako se premika in kako se zdravi. Okrevanje je bilo razodetje, ki je spremenilo moj odnos do telesa. Začela sem opazovati, kako ga uporabljam in kako drugi uporabljajo svoja telesa – roke, ki lahko pomagajo ali ranijo, stopala, ki nas nosijo k nekomu ali proč.
Tudi način, kako uporabljamo svoje telo, je odraz naše notranjosti – vsak gib nosi svojo zgodbo. V svetu, ki je obseden z ideali in ponarejanjem pozitivnosti, bi lahko svoja telesa začeli uporabljati za nekaj bolj avtentičnega – za ustvarjanje resničnih trenutkov. Namesto da se pretvarjamo, da smo dobro ali da smo zgolj videti dobro, bi lahko začeli delati dobro – najprej zase.
Pot nazaj k samozavedanju in resnični povezanosti, naj bo to prek telesa, misli ali srca, zahteva vsakodnevno prakso. Ko smo v stiku s samim seboj, se lahko zares povežemo tudi z drugimi. Prav v realnosti lahko najdemo tisto, kar smo ves čas iskali.
Imejmo sami sebe rajši,
Zoya
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem