Nas je bližina začela bolj strašiti kot samota? Zakaj se nam danes zdi, da ni več "dobrih partnerjev" [iz revije]

IMEJMO SAMI SEBE RAJŠI

Poleti postane samota glasnejša. Sedi med pari na terasah, med zagorelo kožo, letališkimi objemi in fotografijami ljudi, ki izgledajo, kot da živijo natanko takšno življenje, kot so si ga nekoč želeli. Poletje ima poseben talent, da človeka sooči z vprašanji, ki jih med letom uspešno utišamo z delom, rutino in gibanjem.

In mislim, da veliko žensk danes tiho nosi podobno vprašanje: Ali sem res srečna sama — ali sem se samo naučila preživeti sama?

Zanimivo je, kako pogosto v zadnjem času poslušam pogovore žensk o odnosih. “Zakaj bi sploh imela partnerja?” mi rečejo. “Z moškim imam samo še več dela.” “Mirnejša sem sama.” “Vsaj nisem pod stresom.”

In razumem, od kod prihajajo ti stavki.

Veliko žensk je utrujenih. Od čustveno nedostopnih odnosov. Od nezrelosti. Od občutka, da morajo v odnosih ves čas nekaj nositi, popravljati ali reševati.

Veliko žensk se je moralo naučiti postati zelo močnih. In to je dobra stvar.

Dobro je, da ženske danes lažje odidejo iz odnosov, v katerih morajo nenehno preživeti. Dobro je, da si dovolimo govoriti o manipulaciji, travmah, mejah in psihoterapiji bolj odkrito kot generacije pred nami. Dobro je, da ne romantiziramo več trpljenja samo zato, ker se ga lahko poimenuje ljubezen.

Toda včasih imam občutek, da smo začeli romantizirati nekaj drugega: čustveno nedostopnost.

Kot da je popolna neodvisnost postala novi ideal. Kot da je potreba po bližini nekaj sramotnega. Nekaj, kar mora moderna ženska skriti za potovanji, self-care rutino, delom na sebi in stavkom: “Nikogar ne potrebujem.”

Mogoče smo res prva generacija žensk, ki zna sama ustvariti varnost, mir in svobodo. A to še ne pomeni, da nismo osamljene.

Mislim, da danes veliko ljudi govori jezik “healinga”, ne da bi se zares srečali sami s sabo. Govorimo o travmah, mejah, navezanosti, miru. Vse razumemo. Vse analiziramo. A včasih imam občutek, da smo postali boljši v razlaganju sebe kot v dejanskem soočenju s sabo.

Ker obstaja razlika med tem, da si sam — in tem, da se skrivaš za samostojnostjo. In tukaj postane pogovor manj prijeten.

Ker ni vedno problem samo v tem, da “ni več dobrih moških” ali “ni več dobrih žensk”. Včasih je problem tudi v tem, da nezavedno izbiramo ljudi, ki potrjujejo naše stare rane. Da se zapiramo ravno pred tistim, kar si najbolj želimo. Da nas je bližina začela bolj strašiti kot samota.

Ne bojimo se vedno napačnih ljudi. Včasih se bojimo tudi tistih, ob katerih bi se morali končno nehati boriti.

Psihoterapija ni pomembna samo zato, da nas nauči zapustiti toksične odnose. Včasih nas prvič prisili tudi v vprašanje, koliko pri lastni samoti sodelujemo same.

To ni obtoževanje žensk. Ravno nasprotno. Mislim, da smo mnoge preprosto utrujene. Vsak dan delamo. Komuniciramo. Smo dosegljive. Prisotne. Funkcionalne.

In potem pride večer. Telefon utihne. Stanovanje je mirno. Preveč mirno. In takrat se včasih pokaže nekaj, česar čez dan ne čutimo: da nimamo več energije, da bi nekoga zares spustile blizu.

Včasih se človek vpraša, ali je z leti postal modrejši — ali samo bolj zaprt. Morda smo bile nekoč bolj odprte. Danes pa, čeprav se razumemo bolje kot kadarkoli prej, težje nekoga resnično spustimo blizu.

Ne zato, ker ne bi želele bližine. Ampak zato, ker sodoben človek pogosto ne živi več samo svojega življenja. Živi še svoje delo, odgovornosti, stare rane in vse verzije sebe, ki jih mora držati skupaj.

In mislim, da se o tem premalo govori.

O tem, da ženska zna biti sama, pa jo to še vedno boli. Da ima lahko uspeh, družino, prijatelje ali svobodo — pa si še vedno želi nekoga, ob katerem ji ni treba ves čas biti močna.

Ne katerekoli bližine. Ne odnosa za vsako ceno. Ampak takšne bližine, v kateri ji ni treba ves čas paziti, popravljati ali preživeti.

Mogoče vprašanje danes zato ni več, ali ženske znamo biti same. Znamo.

Mnoge smo se naučile zdržati razočaranja. Biti funkcionalne. Mirne. Samostojne. Oditi, ko nas nekaj uničuje.

A včasih se sprašujem, koliko naše “mirnosti” je v resnici samo utrujenost. Koliko naše neodvisnosti je res svoboda — in koliko obramba pred tem, da bi bile še enkrat prizadete.

Ker človek lahko postane zelo funkcionalen. In še vedno globoko osamljen.

Morda zato zrelost ni samo v tem, da znamo oditi. Morda je zrelost tudi v tem, da prepoznamo razliko med mirom in umikom.

Ker mir ni dolgočasje. Včasih je samo občutek, ki ga naše telo še ne pozna.

Imejmo sami sebe rajši,

Zoya Mesaric, Mag. a. pth.