Značilnost, o kateri govorimo, je sklepna hipermobilnost. Gre za lastnost, pri kateri se sklepi zaradi bolj popustljivega vezivnega tkiva premikajo čez običajni obseg gibljivosti. Prepoznamo jo denimo po tem, da lahko s palcem dosežemo podlaht, da se komolci in kolena upognejo nazaj čez ravno linijo ali da se ob iztegnjenih nogah z dlanmi dotaknemo tal. Zdravniki jo ocenjujejo z Beightonovo lestvico, na kateri pri odraslih pet ali več točk od devetih kaže na splošno sklepno hipermobilnost.
Hipermobilnost je pri ženskah pogostejša kot pri moških, ocene njene razširjenosti pa se glede na uporabljena merila in proučevano populacijo gibljejo približno med desetimi in tridesetimi odstotki.
Najprej pomembna ločnica
Večina raziskav o porodu ne obravnava žensk, ki so zgolj gibčne in nimajo zdravstvenih težav. Osredotoča se na ženske s hipermobilnim Ehlers-Danlosovim sindromom ali motnjami iz hipermobilnega spektra, torej z diagnozami, pri katerih popustljivo vezivno tkivo povzroča bolečine, izpahe, utrujenost in druge simptome. Ti stanji sta bistveno redkejši od same hipermobilnosti.
Ugotovitev, ki sledijo, zato ni mogoče samodejno prenesti na vsako gibčno žensko. Veljajo predvsem za ženske s simptomatsko obliko hipermobilnosti.
Od kod izvira ideja, da je porod lažji
Razmišljanje se na prvi pogled zdi logično: če je vezivno tkivo bolj raztegljivo, bo otrok lažje prešel skozi porodni kanal. Nekaj podpore za to domnevo v podatkih res obstaja. Raziskave kažejo, da pri teh ženskah redkeje uporabijo vakuum ali porodne klešče, faza iztisa pa je pogosto zelo hitra.
Kaj v resnici kažejo raziskave
Največja anketna raziskava te populacije, ki so jo izvedli na Univerzi Coventry v Veliki Britaniji, je pokazala precej bolj zapleteno sliko. Med sodelujočimi je 34 odstotkov žensk doživelo prehiter porod, kar pomeni, da se je otrok rodil v manj kot treh urah od začetka popadkov. V splošni populaciji se ta delež glede na državo in uporabljena merila giblje med 0,07 in 14 odstotki.
Hkrati je 12 odstotkov žensk poročalo o latentni fazi poroda, daljši od 24 ur. Vzorec je bil torej dvofazen: dolgo in počasno uvajanje, ki daje vtis, da se ne dogaja nič, nato pa zelo hiter zaključek. Avtorji raziskave posebej opozarjajo na tveganje, da ženska zaradi tega ne prispe pravočasno v porodnišnico.
Zakaj hitreje ne pomeni nujno lažje
V isti raziskavi so bili nekateri zapleti pogostejši, kot bi pričakovali. Med vaginalnimi porodi je bilo raztrganin tretje stopnje 8,5 odstotka, raztrganin četrte stopnje pa 2 odstotka. Poporodna krvavitev se je pojavila pri 20,6 odstotka nosečnosti, kar je približno trikrat več od splošne pojavnosti, ocenjene na približno 6,4 odstotka. Zdrs medeničnih organov je navedlo 12,3 odstotka sodelujočih.
Hiter porod sam po sebi ni nujno prednost. Tkivo ima manj časa za postopno raztezanje, spremljanje poroda je zahtevnejše, zdravstveno osebje pa ima manj manevrskega prostora, če pride do zapletov.
Anestezija je posebno poglavje
V kliničnih smernicah Ehlers-Danlosovega društva je navedeno, da so lahko osebe s to diagnozo manj občutljive na lokalne anestetike, zato lahko potrebujejo večji odmerek in več časa, da zdravilo začne učinkovati. To je pomembno pri epiduralni analgeziji, še posebej pa pri šivanju po porodu. V britanskih vodnikih za babice je zato posebej priporočeno, da je ta podatek znan še pred začetkom šivanja.
Pri ženskah s hipermobilnostjo je med nosečnostjo pogostejša tudi bolečina v medeničnem obroču.
Podatek, ki ga je vredno poznati
Slika ni enoznačna. Švedska registrska raziskava, ki je primerjala 314 porodov žensk s temi diagnozami z več kot 1,2 milijona drugih porodov, ni pokazala povečanega tveganja za prezgodnji porod, carski rez, nizko oceno po Apgarjevi lestvici ali prenizko porodno težo. Pri najresnejših izidih so bili rezultati torej pomirjujoči.
Zakaj se rezultati raziskav razlikujejo
Razlog se skriva predvsem v načinu zbiranja podatkov. V anketnih raziskavah sodelujejo ženske prostovoljno, med njimi pa je lahko več takih s težjimi izkušnjami, saj imajo večji razlog za sodelovanje. Registrske raziskave se po drugi strani opirajo na uradno postavljene diagnoze. Ker hipermobilnost pogosto ostane neprepoznana, je verjetno tudi v primerjalni skupini precej nediagnosticiranih primerov. Vsak pristop lahko zato rezultate nekoliko izkrivi v svojo smer.
Avtorji britanske raziskave tudi sami opozarjajo na njene omejitve. Podatki so bili zbrani retrospektivno in so temeljili na spominu sodelujočih. Te so bile poleg tega večinoma belke z visoko izobrazbo, zato vzorec ni reprezentativen za celotno populacijo.
Kaj to pomeni v praksi
V smernicah in vodnikih za babice so kot koristne navedene informacije, ki jih je smiselno zdravstvenemu osebju sporočiti vnaprej:
-
podatek o hipermobilnosti ali postavljeni diagnozi, saj lahko vpliva na načrtovanje spremljanja poroda;
-
morebitna slabša odzivnost na lokalne anestetike, opažena pri zobozdravstvenih ali drugih posegih;
-
oddaljenost od porodnišnice, saj je pri nagnjenosti k prehitrim porodom to pomembno praktično vprašanje;
-
zgodovina izpahov ali nestabilnosti sklepov, ki lahko vpliva na izbiro položaja med porodom.
Velja pa tudi nasprotno: veliko žensk s hipermobilnostjo nosečnost in porod prestane brez zapletov, kar poudarjajo tudi avtorji omenjenih raziskav.
