Smo pridigo, da moramo misliti predvsem nase, vzeli čisto preresno? - NEJA DROZG
Ko sem epidemijo egoizma prvič občutila na lastni koži, sem zaključila, da je zaverovanost v samega sebe kakor orjaška železna srajca. Suvereno si upam trditi, da je ni mogoče sleči kar tako in da sebičneža ne bomo streznili niti spremenili, pa naj stane kar hoče. Je egocentričen prijatelj resnično lahko dober prijatelj? Niti pod razno.
V odnosih na žalost ne obstaja merska enota, ki bi imela moč ovrednotiti obzirnost, naklonjeno drug drugemu. Sinhronija slednje je nepisano pravilo stabilnih razmerij, katerih temelje pretrese že to, da nekdo našo težavo zapelje na svoj mlin, tarna, kako se njemu v resnici godi večja krivica, ali – še huje – našo tegobo brezbrižno ignorira.
Na piedestal merila uspešne interakcije danes ni postavljena zgolj sposobnost govorjenja, temveč tudi poslušanja in razumevanja.
Gojiti v sebi občutek afinitete do okolice včasih terja olimpijski napor, zato je sočutje postalo zlata vredna človekova vrlina – in Ahilova peta tistih, ki tega ne premorejo. Egocentrizem namreč predvsem popači človekovo sposobnost, da stopi v čevlje druge osebe, in premore naravni dar za pronicanje v podkožje odnosov, v katera se trmasto zažre in jih je zmožen tudi zadušiti. Zdi se, da vanje večina vstopa z namenom, da bi iz njih nekaj izcimili, zato je občasna prizemljitev neizogibna. Rek, da v zameno dobimo to, kar dajemo, več kot očitno stoji na trhlih tleh. Egoistične posameznike pretiran občutek lastne vrednosti namreč zaslepi do stopnje konja s plašnicami, ki pred seboj ne vidi dlje od svojega nosu. Ko v odnosu že skromno vprašanje, kot je Kako si?, postane matematična neznanka, pričakovanje, da bo oseba naš nesebični podporni steber pa utopično, je čas, da z nogo pritisnemo na zavoro.
Verjetno ni treba prilivati olja na ogenj dejstva, da egocentričnost velja za eno najbolj neprivlačnih osebnostnih lastnosti potencialnega partnerja.
V količini prizadejanega gorja prešuštnikom seveda ne seže do kolen, a sfižila je že nešteto razmerij, ki so sprva obetala tek na dolge proge. Če v romantičnem odnosu ni prostora za dodatni prisesek, ni prostora niti za ego. Malo v šali, malo zares, še najmanj med rjuhami. Seksologi so si namreč dolga desetletja belili glavo s tehnikami krotenja sebičnežev, ki se požvižgajo na vse razen na lastni užitek. Ključ do modrosti nam je strokovnjak Ian Kerner serviral kar s knjižno uspešnico She Comes First oziroma nadvse priročnim vodnikom (za moške), kako zadovoljiti svojo boljšo polovico. Optimizem ostaja – prodanih je bilo več sto tisoč izvodov. Če so se vanjo resnično poglobili vsi njeni bralci, se nam niti ne piše tako slabo. Ali pač?
Razmah egoizma je v 21. stoletju dosegel vrhunec in razdajanje do onemoglosti nas je iz zasede udarilo po betici. Nikoli prej nismo bili tako napredni in nikoli prej tako kolektivno sebični. Kakšno bodočnost družbe in okolja za potomce ustvarjamo, če si ju dovolimo prikrajšati za najosnovnejše antropološke vrednote? Če kot človeštvo (in posameznik) pogorimo že na preprosti preizkušnji empatije, nam pri nadaljnji evoluciji ne bo pomagal niti Muskov genialni načrt kolonizacije na Marsu. Pisati se nam bo prenehalo dobro v trenutku, ko bo solidarnost izpodrinil individualizem, brezbrižnost pa sočutje. Celo neustrašno levje srce brez zavetja svojega krdela ne bi preživelo v divjini. Je bilo pri ljudeh mar drugače? Že v paleolitiku se je bil človek prisiljen razviti v družbeno (in družabno) bitje, saj je le tako postal dirigent ode radosti svojega preživetja.
Dober in odgovoren človek je empatičen človek, in to drži kot pribito.
A ne gre nam zameriti. Neusmiljenost zahodnega sveta temelji na predpostavki, da ljudje drug drugega pravzaprav ne potrebujemo in da v življenjski borbi slavimo takrat, ko nam je mar samo za svojo zadnjico. Nemalokrat smo prisiljeni sami orati ledino in nekateri so zase pripravljeni narediti vse, za druge posledično malo manj ali skorajda nič. Mojo amatersko argumentacijo podpre članek v reviji New Scientist Magazine, ki se oklepa dokazanega stališča, da kulturam s poudarkom na individualizmu kategorično primanjkuje empatije. A egoizmu nismo podlegli čez noč. Je njegove zametke mogoče najti že v genetskem zapisu?
Vedenjsko grožnjo altruizmu filozofi in psihologi premlevajo že stoletja. Utemeljitelj moderne filozofije, Anglež Thomas Hobbes, je že v 17. stoletju trdil, da sebičnost pooseblja temeljno posameznikovo motivacijo. Sigmund Freud je najbolj izdatno količino egocentrizma izobesil kar na grbo dojenčkov, saj naj bi si ti zaradi intenzivnega doživljanja svojih potreb te neusmiljeno prizadevali zadovoljiti. Mati narava je v svoji knjigi zakonov zabičala preživeti samo najmočnejšim in tudi kralj živali si najverjetneje ne bi prislužil simpatičnega vzdevka, če ne bi v toku evolucije znal med drugim poskrbeti še zase.
Postaviti sebe na prvo mesto je v določenih aspektih življenja seveda samoumevno, sprejemljivo in celo krvavo potrebno. Marsikateri poslovnež ne bi imel okoli vratu obešenih toliko lovorik, če ne bi premogel kanček ubijalskega nagona. Postaviti sebe na prvo mesto pomeni tudi izoblikovati notranjo budilko, ki zacinglja vsakič, ko naše telo ne zmore dohajati ritma, ki ga od njega pričakujemo. Zdrava mera sebičnosti nam tudi pomaga zaščititi notranje ravnovesje, hkrati pa ne škoduje drugim in jih ne izključuje. Skrb zase je v nasprotju z zapriseženim individualizmom povezana tudi z določanjem prioritet, postavljanjem meja in iskanjem višjega namena. In še nikomur v zgodovini človeštva ni odpadla roka, če jo je mimogrede ponudil komu drugemu.
Trava pač ne bo na našem vrtičku nič bolj suha, če bomo zalili še sosedovo.
Fotografija: Profimedia
