Znana nam je njegova izjava, da glasbenik ne postaneš, ampak je to nekaj, kar že imaš v sebi. In prav on sam to dokazuje. Glasba Dominika Bagole z umetniškim imenom Balladero nam v ušesih zveni kot edinstveni klavirski melos, za katerega bi rekli, da se ga je skorajda nemogoče priučiti. Tako zelo intuitivno, poglobljeno, čustveno. In o besedilih še niti začeli nismo …
Skladbe našega kantavtorja, tudi letošnjega dobitnika nagrade MMS Bodočnost na 43. festivalu Melodije morja in sonca, izdane na treh albumih (poleg Club Deuce, njegovega samostojnega prvenca, še Perfect you in lanski Neon srce), ter seveda vsi njegovi zadnji singli, nosijo ''zgodbe s težo'', odlikujejo pa jih tudi osebnoizpovedna in družbenokritična besedila, ob poslušanju katerih veliko mislimo in tudi čutimo.
Nekje smo prebrali, da Balladerov avtorski slog, s katerim nas osvaja že desetletje, združuje klavirski indie pop, udarne rokovske rife in prefinjene klavirske balade. Dodajamo, da tudi če se ne znamo opredeliti, v kateri žanr spada katera od njegovih stvaritev, je včasih prav v tem čar – gre za njegovo unikatnost. To pa je tudi tista njegova lastnost, zaradi katere je zasluženo osvojil kategorijo Elle moški.
Njegova prisotnost v prostoru, pa najsi stoji na odru med katerim od svojih nastopov ali pa je tam navzoč kar tako, vzbuja vtis, da si lahko, kar si, čeprav med popolnimi tujci. In da lahko ustvarjaš, kar čutiš, brez strahu, da to ne bo sprejeto. In prav zato – prav zaradi te pristnosti in iskrenosti – je vse, kar naredi, ljudem v hipu pri srcu.
Ko ga poslušamo in gledamo na odru, se zdi, da je vse tako preprosto in resnično. Balladero je moški, ki z ustvarjalnostjo premaguje vse, kar je v življenju težkega in neprijetnega, ter navdušuje z dostopnostjo, prizemljenostjo, srčnostjo.
