Bliža se tisti vznemirljivi čas v letu, ki je na našem uredništvu še najbližje prazničnemu, saj bomo konec novembra že dvanajstič zaporedoma podelili nagrade Elle Style Awards.
Tako kot vznemirljivo med prazniki pod svojo glazuro zajema številne emocije in trenutke, ki privedejo do njihovega vrha, pa ni nič drugače pri tem velikem dogodku na našem koledarju, zato vas tokrat popeljemo nanj z druge strani. Včasih je namreč ta še bolj zanimiva kot dogodek sam, čeprav tudi ta ni od muh.
Domača edicija tega projekta, ki živi in diha za stil v vseh slojih te besede, se že od leta 2013 začne preprosto – s kavo. Lani z dvema podaljšanima, enim kapučinom, tremi planinskimi čaji in radensko, če smo natančni, vendar nihče ne šteje. Ta oznani zasedanje skupščine vseh 'ellovk', posedenih v krogu najdaljše mize v kavarni tik pod našo pisarno, da naredimo izbor zmagovalcev ESA. Preden pa začnemo po vrsti nizati imena vseh tistih osebnosti, ki so nas v zadnjem letu najprej opozorile nase, nato pa tudi prepričale s svojo karizmo, dosežki in vsesplošnim nastopom, mine skoraj uro dolga uvertura, kjer si izmenjamo vse sprotne novice iz naših življenj. Del uredništva namreč v večji meri dela od doma, zato je tovrstni zbor vedno poslovni sestanek, ki v roku le nekaj sekund preraste v družabni dogodek. Ko se dokopljemo do famoznega "Kaj boš oblekla?", se začne počasi svetlikati obrobje cilja našega snidenja. P. S. Omenjeni stavek od takrat pa vse do velikega dne, ko je izgovorjen že z višjimi toni zadrege, valovi po pisarnah naše medijske hiše in orisuje samo bistvo tistega otroškega pričakovanja.
Naši seznami s predlogi v določenih kategorijah kar pokajo od raznolikosti, včasih rišejo vzporednice, to je tista imena, ki so izglasovana skoraj simultano, prav vsi pa razkrijejo področja naših ekspertiz. Tako se pokaže, da je Mojca, ki je sicer redaktorica in lektorica, prava športna poznavalka, art direktorica Petra pa pristavi izvrstno ime v kategoriji elle zeleno. Pri kategorijah, kjer ostane več možnosti, nam pridejo tako prav urice, preživete na debatnih krožkih v osnovni šoli, vsi argumenti pa se prej ali slej zlijejo v strinjanje.
To pomeni zeleno luč za dober mesec sledečih priprav, ki jim poveljujejo organizacija, logistika, birokracija in dolgi seznami opravil, ki jih skupaj drži velika kepa komunikacije. Ta namreč zapečati vse tisto, kar se nato v eni uri odvrti na velikem ESA-odru. Obenem pomeni tudi predajo štafete s samega uredništva meni, Ajdi Kolar in Neji Drozg, ki združimo moči pri hišnih dogodkih. Sama prevzamem taktirko nad dogodki Elle, Neja nad dogodki Cosmo, vseskozi pa si pomagamo. Roko nam pri tem podajo še preostali sodelavci, kar sproži snežno kepo prispevanega. Je že res, da se Elle Style Awards začnejo na samem uredništvu, vendar zares zaživijo s kopico ljudi, med katerimi vsak prispeva levji delež, vendar tokrat v pravem pomenu besede.
V emocionalni spremljavi zadnjih dni, preden se položi preproga (lani modra), resda najvišje kotira stres, ki pa ga še kako blažijo nepričakovani izbruhi smeha v času nadur, pogašeni požari, ki so se še pred nekaj minutami zdeli brezizhodni, ter sladki izgovori za dostavo hrane na službeni naslov, ker pač 'situacija to zahteva'. Lepo nam je, čeprav nam je težko.
Marsikoga preseneti informacija, da je dan podelitve za nas tri še najmanj naporen. "Takrat namreč le spremljaš, kar si zložil do takrat, in upaš, da se vse sestavi," lepo povzame moja soimenjakinja. Telefonska linija resda pregori, vendar o tem niti nimaš časa razmišljati. Medtem ko so gosti tam ob 19. uri, smo mi že ob šestih zjutraj. Hvala bogu za vizažistko in rogljičke. A tudi ta paket ur mine, kot bi mignil, in kaj kmalu se preoblačiš v izbrano toaleto, ki se je potihoma najbolj veseliš, v zaodrju iščeš drugi uhan in še zadnjič bereš del scenarija, da ne izgovoriš napačno priimka tistega, ki mu nagrado podeljuješ.
Ko se konča uradni del, sledi druženje in zabava, celoten večer pa se v spomin naseli kot lep oblak adrenalina, s tem pa motnih trenutkov sreče, vtisov toplih obrazov in zadovoljstva. Tehnično lahko prej postoriš vse, ali vse steče, pa je nato odvisno od sreče. Na ESA 2022 je bila ta recimo tako prisotna, da so celo tisti gostje, ki se imajo za popolne racionaliste, omenjali čarobnost v prostoru tisti večer, lani pa smo jo v Cukrarni ohranjali skoraj do jutranjih ur.
Ko gredo še zadnji gostje domov, adrenalin popusti in zakruli želodec. Šele z ESA sem prvič doumela stavek, da lahko pozabiš jesti. Po tradiciji že tako sledi najslajši skok v trenirko in superge in nočni postanek ob okencu verige s hitro prehrano z Nejo, kar prija bolj kot vse na tem svetu in po katerem mi izjemoma ni slabo. A spanec je za lenobe, čez nekaj ur se že vrnemo na prazno prizorišče, s katerim pride tudi malce praznine, ko projekt postane skoraj tvoj otrok. Tako kot po poroki se tolažimo s tem, da nam ostanejo še fotografije, pošiljanje zahval in ena tretjina birokracije. Slednja je vse prej kot to, a vse je lažje s svežimi vtisi in zadovoljnimi nagrajenci.
Fotografija Aleksandra Saša Prelesnik/Aml
