Pridno se udeležujete sestankov, s prijateljicami redno hodite na zmenke ob kavi in mamo pokličete vsaj enkrat na teden ... A koliko ste v teh pogovorih v resnici prisotni?
S prijateljico sva v kavarni. Opisujem situacijo v službi, ona je videti utrujena, za mizo poleg naju teče glasna debata, ena od žensk ima vrečasto torbo, kakršno smo prijateljici nameravali kupiti za 40. rojstni dan ... Govorim, medtem pa pomislim, kako je ženski prišlo na misel, da je torbo, ki stane okoli 250 evrov, zabrisala na tla kot navadno vrečko. Ne zasluži si je! No, kakorkoli že ... Kaj sem že govorila?! »Torej, ugotovila sem, da v preglednico niso bili vneseni pravi podatki ...« rečem neprepričljivo, saj nisem prepričana, koliko sem že povedala in kje sem ostala. »Ja,« reče ona, »to me je spomnilo, da se moram naročiti pri zdravniku, saj veš, še vedno imam glavobole, o katerih sem ti govorila, se spomniš?« Ups! Ne, ne spomnim se ... Kaj?!
Ne vem, o čem govori in kako je to povezano z mojim problemom v službi. Nisem je poslušala in tudi ona ni mene. Mogoče je bilo videti, kot da se pogovarjava, kot da druga drugo poslušava, celo gledali sva se s tistim toplim pogledom, kot se pač gledajo prijateljice, ampak ona je komaj ujela kakšno besedo moje 'napete' zgodbe o razkriti napaki v preglednici, jaz pa v glavi nimam nikjer zapisanega njenega omenjenega glavobola.
A ne smeva se počutiti krivi! Niti moj dolgi monolog niti njen tavajoči um nista kriva za slabo kakovost obojestranskega poslušanja. Glede na rezultate obsežnih raziskav, ki prihajajo z univerze v Minnesoti, ujamemo in dojamemo približno polovico tega, kar je bilo povedanega. Sliši se grozno, ne? Toda, zakaj se to dogaja? Psihologi pravijo, da je pozorno poslušanje nekaj, kar sploh ni naravno, zato moramo to veščino pri sebi vzgojiti in gojiti, kar v evolucijskem smislu za nas naj ne bi bilo preprosto. Bomo razložili v nadaljevanju.
Zunanji motilci
Predvsem zaradi množice ovir, ki preprečujejo dobro poslušanje oziroma motijo naše sprejemanje, pa naj bi bilo še celo presenetljivo, da si sploh kaj slišanega zapomnimo. Motnje iz okolja, na primer. Če pomislimo na jamskega človeka, obremenjenega z grožnjo smrti iz okolja, to ni ravno nov problem, pa vendar zdaj živimo v dobi nadležnega belega šuma (spekter zvočnih frekvenc, ki močno stimulira slušni korteks), stalne 'zvočne zavese' motornih vozil, računalnikov, televizorjev, klimatskih naprav ... Da ne govorimo o nenehnem brnenju telefonov, e-poštnih opozoril, oglasnih vsebin na televiziji in po radiu.
Pomislim: medtem ko sva se s prijateljico v kavarni 'pogovarjali', je vmes ropotal avtomat za kavo, iz radia je bučala glasba, mimo se je pripeljalo nešteto vozil, njen telefon je zapiskal dvakrat, moj dvakrat več, fantu za sosednjo mizo vsaki dve sekundi ... Če se naša koncentracija zaradi vsega tega zvočnega bombardiranja res tako drastično znižuje, kot trdijo nekateri strokovnjaki, je pozorno, osredotočeno poslušanje že skoraj misija nemogoče.
Notranji motilci
In če se iz okolja preselimo še 'v notranjost': v naših glavah se brez prestanka vrtijo misli! Misli o tem, kaj vse moramo postoriti, kaj se je že zgodilo, kaj se še bo ... Med pogovorom s prijateljico nisem mislila samo na vrečasto torbico, temveč me je vmes prešinilo, kdaj moram po otroka na trening in ali se je mož spomnil poklicati vodovodni servis. Pa jaz sem bila tista, ki sem večino časa govorila! Naše misli niso nikoli zares sposobne osredotočiti se na eno stvar za dlje časa – nekateri strokovnjaki pravijo, da je to ena ura, drugi, da je to manj kot 15 minut, glede na nove raziskave pa se strinjajo, da naj bi naš um v resnici odtaval na vsakih 15 do 20 sekund.
Ali je tako zdaj, v sodobnosti, se ne ve, vsekakor naš življenjski slog tega ne izboljšuje, kvečjemu zadevo poslabša. V eni sami sekundi morajo naši možgani namreč filtrirati milijone informacij, čeprav naj bi se bili sposobni ukvarjati z le sedmimi hkrati, kot trdi svetovno znani psiholog Mihaly Csikszentmihalyi, eden izmed prvih, ki so se obširno razpisali o tem, kako doseči srečo skozi aktivno sodelovanje z drugimi ljudmi. Če naj bi se informacija torej prebila skozi nepregledno množico drugih, mora biti grožnja za našo varnost, pomembna za nas, nenavadna ali vsaj duhovita.
Štiri postavke, ki govorijo proti moji zgodbi o napaki v službeni preglednici, ki sem jo želela deliti s prijateljico.Človekova osebnost ima prav tako vpliv na to, kakšni poslušalci smo. Čeprav so ekstravertirani ljudje lahko videti, kot da so močno vpeti v dialog, obstaja zelo velika verjetnost, da v resnici samo čakajo na vrsto, da spregovorijo, in se osredotočajo na to, kaj bodo povedali. Tako seveda tudi pogosto naredijo splošno priznano napako v komunikaciji – stalno prekinjajo sogovornika.
Tisti bolj introvertirani, ki so naravno bolj nagnjeni k manj govorjenja in ki naj bi tako več slišali, pa so bolj dovzetni za poslušanje z aktivnimi mislimi kot z razmišljujočo aktivnostjo. Kar pomeni, da, namesto da bi ostali odprti in radovedni, kaj bo povedal sogovornik, njihova podzavest ves čas vrednoti, ocenjuje, sodi in išče dokaze, da se govorjeno ne sklada z njihovimi prepričanji.
Odprti ali rezervirani – vsi smo globoko zavezani svojemu notranjemu pripovedovalcu. Opazujoči um, notranji kritik, kakorkoli že to imenujemo, gre za metapogovor s samim seboj, ki se začne na neki točki v otroštvu. Ta notranji pogovor seveda prav tako močno vpliva na našo sposobnost poslušanja, saj lahko mislimo veliko hitreje, kot sogovornik govori.
Večina naj bi nas govorila s hitrostjo približno 125 besed na minuto, z mislimi, ki jih podpira približno 13 milijard možganskih celic, pa besede potujejo z veliko večjo hitrostjo. Poslušalcu ni treba slišati vsake izgovorjene besede, saj lahko predvideva, v katero smer gre pogovor, in tako sledi rdeči niti.
A ker njegove misli vendarle ves čas prehitevajo govorjene besede, bo globoko osredotočenost na povedano težko obdržal. Zavestna upočasnitev razmišljanja je skoraj nemogoča, in če je razmišljanje toliko hitrejše od govorjenja, potem med pogovarjanjem z lahkoto naredimo kakšen mentalni ovinek. Prijateljica je med najino debato zagotovo še več kot jaz razmišljala o vrečasti torbi! In prav tu je tudi past. Dlje ko smo z mislimi pri povsem drugi temi, težje se vrnemo, dohitevanje pa je psihično bolj zahtevno kot notranje premlevanje teme pogovora.
Kriva je evolucija!
Pa vendar, še enkrat, to ni naša krivda! Kot smo že omenili, obstaja evolucijski namen polposlušanja. Glavna naloga našega uma je, da nas varuje, zato v primeru nevarnosti sproži mehanizem za boj ali pobeg. Tako, kot je nenehno na preži za nevarnimi zunanjimi dražljaji, je pozoren tudi na čustveno ogroženost. In zato nas med pogovorom varuje, da nas verbalno ne napadajo, napačno interpretirajo, žalijo, preobremenijo, grozijo ... V takem primeru se lahko aktivira limbični sistem (naša primitivna čustva), pademo v stanje visoke vznemirjenosti, zato se zapremo in umaknemo ali razjezimo in udarimo nazaj. V vsakem primeru pa smo ves čas v pripravljenosti, da se to ne bi zgodilo, zato poslušamo le napol.
Usodno slabo poslušanje
Na delovnem mestu je lahko posledica slabega poslušanja najmanj vsakodnevna frustracija, najslabši scenarij pa seveda izguba službe. Ko nismo dobro poslušali šefovih navodil in so rezultati temu primerna katastrofa ali pa smo napol slišali sodelavčeve dobronamerne nasvete in za nalogo porabili še enkrat več časa ter zamudili rok ... No, v končni fazi lahko uprava po nekaj takih spodrsljajih oceni, da ste odgovorni krivec za slabe rezultate, in vas odpusti.
V naših najpomembnejših odnosih (družinskih in prijateljskih) pa je lahko slabo poslušanje čustveno usodno. Vsakršen ljubeč odnos je namreč zgrajen na občutku, da smo resnično v sozvočju z drugo osebo, kar med drugim vsekakor pomeni, da nas ta oseba posluša in – najpomembneje – tudi sliši.
Le tako se lahko izmenjajo mnenja in se poišče najboljša rešitev za oba, želje in potrebe se lahko zadovoljujejo na obeh straneh. Prijateljica je obiskala zdravnika in njeni glavoboli so hvala bogu nedolžnega izvora. Pa vendar – si predstavljate, da ne bi bili nedolžni, jaz pa bi si lahko samo še očitala, da je nisem slišala, ko mi je (menda večkrat) tožila o njih?! In da je kot prijateljica nisem prisilila, da čim prej obišče zdravnika, namesto da je čakala nekaj mesecev. Na srečo sva se pogovorili, opravičila sem se ji za svojo nepozornost in ona meni, zato najino neposlušanje (za zdaj) za najino prijateljstvo še ni bilo usodno.
Pripravila Nina Pretnar
Fotografija Shutterstock.com
Preberi še: Poglejte, v kakšnem outfitu je volila Melania
Priporočamo tudi: Kako okrepiti svoje 'žensko središče' - medenično dno?
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?