In zaradi tega je izjemno vesel. Jeseni smo ga obiskale v Parizu med tednom mode, kjer je predstavil novo kolekcijo znamke AZ Factory, ki jo je sooblikoval z Normanom Renéjem Devero, v spodnjem pogovoru pa z njim skačemo tudi v zgodnjo pomlad. To, da je izjemno nadarjen in sposoben oblikovalec, vedo vsi, zato ga raje opišemo tako, kot smo ga osebno doživele: je srčen, prijazen, poseben in strasten. Zato je včasih tudi brutalen, pravi sam. A to si težko predstavljamo.
Vaše odraščanje je pomemben element vašega ustvarjanja. Pri njem se pogosto omenjajo družinska mesnica, vera in Kočevje. Kaj je še tisto, kar je takrat vplivalo na vas, pa morebiti v medijih ostane spregledano?
Glede na to, da sem bil obkrožen s tako različnimi estetikami in vesolji, je bilo moje odraščanje zaznamovano z nekakšnimi kontrasti. Mesarija na eni strani, moja soseda, ki je šivala, in drugi sosedje, ki so imeli proizvodnjo otroške konfekcije, na drugi strani, nato še tretja soseda, ki je pletla in imela pletilne stroje na podstrešju. Pogosto poudarim, da so imeli moji starši spoštovanje do mesa, naj se to še tako bizarno sliši, ampak ja, priučil sem se te grobosti v smislu estetike krvavega, po drugi strani pa estetike tekstila in različnih tekstur. Mislim, da ni nič ostalo skrito, nekako sta me ta dva svetova skupaj gnala v to, da bi čim prej rad izkusil več in šel naprej. Kočevje se mi je zdelo premajhno, da bi se lahko videl v njem ustvarjati, vedel pa sem, da bo to nekako moja pot, se pravi tekstilni jezik, ki se je potem razvil v modno oblikovanje.
"Pogosto poudarim, da so imeli moji starši spoštovanje do mesa, naj se to še tako bizarno sliši, ampak ja, priučil sem se te grobosti v smislu estetike krvavega, po drugi strani pa estetike tekstila in različnih tekstur."
So se vaše zgodnje predstave o poklicu modnega oblikovalca kakorkoli potrdile, ko vam jih je kot odraslemu uspelo uresničiti?
Definitivno so se potrdile, modna industrija postaja z leti vse bolj intenziven posel, s štirih kolekcij smo prešli na šest kolekcij in potem še na vmesne. To je kar noro, ampak obožujem modo in vse, kar je z njo povezano. Med ustvarjanjem sem bil pogosto eksperimentalen, tako da sem izkusil silhuete na različnih področjih in v različnih dimenzijah, za kar so mi ljudje včasih očitali, da je nenosljivo. Meni se to ni zdelo pomembno, le to, da sem se izrazil, kolikor sem se pač lahko. Tudi študij na NTF je bil zame super, popil sem vse mogoče znanje profesorjev in se nato razvil naprej. Skoraj vsak, ki se želi ukvarjati z modo, si želi spoznati Anno Wintour, biti del največjih tekmovanj, na njih morda tudi zmagati in spoznati svoje ikone. Meni se je vse to zgodilo, spoznal sem namreč Anno, Alberja Elbaza, Louise Wilson in Natašo Čagalj, skratka vse ljudi, ki so mi bili velik navdih. Zelo sem zadovoljen, ko pogledam nazaj.
Vaše kreacije med drugim odlikuje sanjavost kot kontrast surovosti. Najdete ta kontrast tudi v svoji osebnosti ali nasploh v svojem življenju danes?
S kontrasti se še vedno veliko srečujem, ker delam v modni industriji, ki narekuje določena pravila. Še vedno poskušam pokazati svoj ego, bodisi s silhueto, draperijo ali surovim šivom, ki je seveda lepo zaključen, ampak gre vendarle za neko surovost. Dobro razmislim o tem, kako svojo estetiko projicirati na komercialen kos, ki ga lahko potem uporabnik nosi. Če govoriva o moji osebnosti, pa se mi zdi, da sem včasih brutalen do samega sebe, tudi do okolice, do svojih zaposlenih, ampak gre le za to, da nikomur ne želim nič slabega, le stvari potiskam naprej, da iz tega, kar imamo, naredimo čim boljše.
Poleg vašega imena se pogosto postavi beseda talent. Kako ga sami definirate in prepoznate?
Sam ga prepoznam z dejstvom, da so mi ga pripisali veliki ljudje iz sveta mode in me sprejeli pod svoje okrilje. V svojem poklicu sem nekaj dosegel in zdi se mi, da to potrjuje moj talent, ni pa talent vse. Mislim, da je talent tudi, da znaš upravljati svojo ekipo in svoj čas, in veliko je takšnih talentov v meni, veliko talenta pa je tudi v ljudeh, ki delajo z mano. Brez njih ne bi mogel izražati svojega tako, kot ga izražam danes."S kontrasti se še vedno veliko srečujem, ker delam v modni industriji, ki narekuje določena pravila. Še vedno poskušam pokazati svoj ego, bodisi s silhueto, draperijo ali surovim šivom, ki je seveda lepo zaključen, ampak gre vendarle za neko surovost. Dobro razmislim o tem, kako svojo estetiko projicirati na komercialen kos, ki ga lahko potem uporabnik nosi.
"S kontrasti se še vedno veliko srečujem, ker delam v modni industriji, ki narekuje določena pravila. Še vedno poskušam pokazati svoj ego, bodisi s silhueto, draperijo ali surovim šivom, ki je seveda lepo zaključen, ampak gre vendarle za neko surovost. Dobro razmislim o tem, kako svojo estetiko projicirati na komercialen kos, ki ga lahko potem uporabnik nosi."
"V uspešen rezultat je treba vložiti čas in biti potrpežljiv. Včasih pa se zdi, da se uspeh zgodi čez noč. Vi ste sicer precej kmalu dobili potrditev modne stroke, a zdi se, da bi vseeno enako vztrajali, tudi če je ne bi. Že od otroštva ste namreč navajeni trdega dela. Drži?
Drži, sem se pa naučil, da lahko tudi nekdo, ki ni trdo delal, ubere odlično pot. Več je različnih poti do cilja, moja je bila seveda delo, ker sem doma iz majhnega kraja, kjer sta bili moda in tekstilna industrija nekako ukradeni ljudem, ki bi želeli delati – bodisi s slabimi marketinškimi bodisi slabimi menedžerskimi posegi, če pogledamo, da je imela Slovenija odlično tekstilno industrijo, ne toliko modno. Imeli smo velike tovarne, šivali smo za priznana podjetja, ampak tega žal ni več. Slišim pa, da je veliko manjših podjetij, ki delajo za tujino in tudi za Slovenijo ploskovne tekstilije in dizajn, kar me res veseli. Ampak seveda trdo delo, veliko bolj se moramo izkazati, če prihajamo iz manjših krajev, kar je po eni strani tudi prednost.
Vemo, da tujina, ko govorimo o delu v modni industriji, ponuja veliko tistega, česar Slovenija ne more, pa vendar – kaj vam je specifičnega dala Slovenija, kar vam je pozneje prišlo prav v tujini?
To, da se moraš znajti. Včasih moraš nekaj ustvariti iz smeti, v narekovajih, seveda. Ker si bil omejen z materiali, si jih moral včasih narediti sam, da si lahko oblikoval želeno oblačilo. Taka omejenost je včasih prednost.
Se je težje prebiti na vrh modne industrije ali ostati na njem?
Meni se je moja pot zdela zelo naravna, je pa moda danes zelo hitra in atraktivna za veliko ljudi, sama industrija te lahko tako hitro izpljune. Danes talent ni več vse, mora se ujeti kar veliko stvari, med drugim morajo biti tudi zvezde prav naravnane. Talent in biti na pravem mestu ob pravem času – to je že veliko.
Nekoč ste dejali, da bi moral vsak oblikovalec eno leto delati v trgovini, saj lahko tako vidi, kaj ljudi moti in kaj imajo radi. Kaj menite, da je še tisto, kar bi moral oblikovalec storiti, če želi zares razumeti svoj poklic?
Delal sem pri nas doma v mesariji, potem v Emporiumu in pozneje pri Almiri Sadar. Ona je bila ena izmed prvih, ki je meni in Ani Rus dala možnost, da sva pod njenim okriljem oblikovala kolekcijo majic. Že to, da sem lahko delal v njeni trgovini, se mi je kot študentu zdelo super, to sodelovanje pa je bilo le še bombonček. V trgovini spoznaš veliko ljudi različnih postav in osebnosti ter tako počasi usvajaš, kaj ljudi moti na tekstilu ali v dizajnu, tako da zelo priporočam, da gredo študenti delati v trgovino, da imajo stik s končnim kupcem.
Kako se je zgodil vaš premik k hiši AZ Factory? Po kakšnem ključu izbirate modne hiše, za katere želite delati, kateri so vaši kriteriji?
Moji kriteriji so predvsem, da se imam v službi lepo in da imam super ekipo, ne gre mi več za to, da bi šel na primer delati k Bottega Veneti le zato, ker je to eno od zvenečih imen. Tudi kadar me pokliče kakšen agent in prosi, da bi šel le na razgovor, zelo premislim, kam grem. Ko so me poklicali na razgovor za delo pri hiši AZ Factory, sem bil v Londonu, kjer sem delal za Burberry in kjer smo imeli ravno 'fittinge' z Marino Abramović ter Ricardom Tiscijem za njeno knjigo 7 Deaths of Maria Callas. Tako sem predčasno zapustil 'fittinge', za kar sem bil naslednji dan zelo okregan, a bilo mi je vseeno, ker sem spoznal Alberja in bil res vesel za to izkušnjo. Vprašal me je, ali bi se preselil v Pariz, jaz pa sem mu odvrnil, da lahko že naslednji dan, kar ga je nasmejalo, in res sem se tri mesece pozneje preselil tja. Res lepa zgodba.
Kaj pomeni delati za tako veliko znamko, kot je AZ Factory ali Alexander McQueen, v primerjavi z delom za lastno znamko?
Povsem drugače je, čeprav so bili moji kosi predstavljeni tudi svetovno, vendar so se večinoma prodajali v Ameriki in nekdanji Jugoslaviji. Kar dobro sem poznal svoje stranke in razmišljal, kaj bi lahko kdo nosil, ter potem v razstavnem salonu naredil 'blago' različico tega, kar je bilo predstavljeno na reviji. Pri omenjenima znamka pa je treba spoštovati njune standarde, sodelovati s trgovci in vsemi drugimi, vključenimi v kolekcijo. Ko ustvarjaš kolekcijo zase, si za vse sam – poleg ljudi, ki ti pomagajo, večinoma gre za šivanja in krojenja. Po eni strani je lažje eno in po drugi strani je lažje drugo."Moji kriteriji so predvsem, da se imam v službi lepo in da imam super ekipo, ne gre mi več za to, da bi šel na primer delati k Bottega Veneti le zato, ker je to eno od zvenečih imen.
Ko nekaj zaključite, to radi pustite za sabo ter se premaknete naprej. Kakšno prihodnost si skicirate v mislih te dni, če sploh?
Ne delam večjih skic. Sem zelo odprte glave, kar pomeni, da grem lahko jutri na primer delat v Kanado ali na Poljsko, odvisno, kje se pokažejo dobra priložnost in prijazni ljudje.
Peter, hvala za navdih brez meja!
Pripravila Ajda Gregorc, fotografije osebni arhiv Petra Movrina