Dekle s podeželja

19. 12. 2013
Deli

Pripravite si domač zeliščni čaj, nadenite debele nogavice, zavijte se v kvačkan plet, posut z rožami, in berite ...

Tokrat se bomo odpravili na podeželje – v angleške dvorce, ob katerih se pasejo ovčice, vile nekje v Šampanji ali kamnite hiše, obdane z zelišči, globoko v Toskani, kjer nas bo prijazno sprejela nova modna muza. To je dekle dolgih svetlečih se las (gotovo jih umiva s kamiličnim šamponom), z umirjenim pogledom, polnim miline, in rdečih lic zaradi hladnega vetra, ki nosi s seboj nežen vonj melise.

Čeprav bi na prvi pogled lahko pomislili, da so edini konjiček te ženske konji, to nikakor ne drži. Že res, da odlično peče piškote, vzgaja dehteče vrtnice in seveda uspešno razjaha tudi konja, a njen glavni konjiček je moda. Moda, ki zrcali njeno ljubezen, njen življenjski slog in njen mir. Debel pulover, ki ga nosi, je napletla ob jesenskih večerih.

Pred sabo je imela odprto decembrsko Elle, iz katere se ji je nasmihala manekenka v puloverju, posutem z vrtnicami, iz najnovejše kolekcije Antonia Marrasa, in štela zanke. Pletenje in cvetje jo tako zelo pomirjata ...

Ker je njena drža ekološka, se do oblačil vede odgovorno. Zavrača instant modo in svoj denar veliko raje vlaga v kose visoke kakovosti, ki jo bodo še dolgo spremljali. Spoštuje preteklost, in zato vsako sezono znova na podstrešju najde kaj zanimivega in nadvse trendnega. Letos je od tam prinesla dedkov krzneni brezrokavnik, ki se tako lepo poda k dolgi svileni obleki. Iz podstrešne skrinje je potegnila mamino srajčno obleko z drobnim vzorcem, ki na las spominja na tiste, ki so se sprehajale po brvi Marca Jacobsa.

Tam je po naključju našla tudi zbirko gobelinov stare tete ... kaj ko bi dodala še nekaj usnja in ustvarila torbico, kakršno to sezono zapoveduje Ralph Lauren? Prezira hitre rešitve v smislu cenenega krašenja. To je ženska, ki je ne zaslepijo trenutne modne muhe. Dobro namreč ve, da se prava lepota skriva v kakovosti, ki kljubuje času. Pravi žamet v gozdnih odtenkih in barvi vina svojega leska ne izgubi kar tako. Lepo tajlirana oblika suknjiča, ki sledi ženski silhueti, pa je tako ali tako večna. Ve, da se bogastvo skriva v tradiciji in znanju, ki se prenašata iz roda v rod.

Dobro pozna zgodbe vseh rodbin, ki so ustvarjale svoj tartan. Vanj je preprosto zaljubljena in jeseni si nikakor ne predstavlja brez toplega volnenega karirastega krila. V rokah spretno suka pletilke in z veseljem prime za šivanko. Ve, da osebni pečat najlažje pustiš z ročnim delom. Ko cvetje, za katerega z vso ljubeznijo skrbi vse poletje, sklonjena nad gredice z drobno lopatko in ličnimi škarjami, odcveti, začne dehteti na njenih oblačilih. Po bluzah in oblekah se vijejo stilizirane lilije, tulipani in zvončnice, ki so videti, kot bi jih gojil sam Valentino.

Njeno življenje je umirjeno – stres ji nikoli ne pride do živega. Rada je obdana z lepim in vse, kar jo obkroža, ima svoj pomen in nosi svojo zgodbo. Narava ji ponuja mir in bogastvo, modni svet pa vedno ohranja na dosegu roke. Le nekaj klikov in nekaj dni in poštar pozvoni na vratih z novim klobukom Ralph Lauren (ki ga bodo z največ­jim veseljem čez nekaj let na podstrešju našli njeni vnuki). Modna muza podeželja gre svojo pot in moda ji pri tem sledi.

Njen odgovor na svet umetnega blišča, nenehnega hitenja in slepljenja je bil odmik v naravo. A tam nikakor ni sama in še manj osamljena. Zdi se, kot da se je kar nekaj oblikovalcev ustavilo pri njej na toplem čaju in domačih piškotih. Zdi se, kot da je z Ralphom Laurenom odjezdila v bližnji gozd.

Zdi se, da je Mario Grazia Chiuri in Pierpaola Picciolija popeljala po svojem vrtu, ki ju je tako prevzel, da sta cvetje preselila na kolekcijo za Valentino. Zdi se, da je Antonio Marras z njo brskal po podstrešju, iz skrinj vlekel obleke njene babice in nostalgično zrl v fotografije njene mame. To dekle ni nikakršna super karieristka, super mama ali super ljubimka – to ni nadženska. Je le dekle, ki živi v miru. Živi namreč pred časom ...

Tina Curk

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del