Naša modna urednica se lahko odpove modi, ne pa tudi želji po topli zimi.
Če bi mi kdo pred leti rekel, da bom nosila krzno, bi mu prisegla na vse svetnike, da se moti (še dobro, da sem navado priseganja že zdavnaj opustila). Razen dejstva, da je bila moja mati v krznenem plašču videti zaskrbljujoče velika (davek osemdesetih), me pri krznu v otroških letih ni motilo nič, pravzaprav sem se k tisti kosmati stvari vedno rada stisnila z obrazom, bila je tako mehka.
Veliko o mehkobi krzna pove tudi to, da je moja hči prednost pred plišastimi igračami dala prav dvema ovratnikoma iz kune, ki ju je 'podedovala' od prababice. Kako nerodno mi je bilo, ko ju je povsod vlekla s sabo, najbrž mi ni treba razlagati. Nato se je zgodila PETA, krvavi filmi in protesti na modnih brveh. Krzna pa že ne! Morilci!
To, da nosim(o) usnjene torbice in čevlje in da v restavraciji namesto solate naročim(o) teletino, me ni preveč obremenjevalo. Krzno, to pa je bilo nekaj povsem drugega. Še danes se spomnim, kako zelo krivo sem se počutila, ker je bila moja bunda 'okrašena' s kapuco z obrobo iz pravega krzna. Opravičilo sem našla v razlagi, da je bila to pač edina bunda, ki mi je pristajala. Istega večera, ko sem jo kupila, sem kot žirantka sedela v prvi vrsti festivalne dvorane in ocenjevala slovenske modne znamke (nagrajenka je odšla na predstavitev v Pariz).
Čeprav je bila daleč najboljša, Muri nisem dodelila vseh točk prav zaradi pretirane uporabe krzna. Na koncu je vseeno stopila na zmagovalno stopničko, jaz pa sem se s tisto kapuco počutila tako dvolično. Tudi na uredništvu Elle smo ob krznu vedno skladno pogledale stran. Nič krznenega, kosmata 'zadeva' je lahko prišla le izpod tovarniških strojev. Koliko smeti je ob tem nastalo? Ah, koga to briga, v svojem prepričanju sem bila neomajna.
Krzno sem prvič zares pomerila nekega zimskega dneva, ko smo v zamrznjenem okolju Cerkniškega jezera snemali modno zgodbo. Nič me ni moglo pogreti, izneverili so se vsi tradicionalni recepti, ki zagovarjajo slojenje, niti občasno posedanje v ogretem avtu ni odtajalo mojega podhlajenega telesa. Krzneni plašč smo imeli na fotografiranju (pravzaprav je bil usnjen, podložen z ovčjo dlako) – je že tako, da sem z leti postala malce manj pazljiva pri izbiranju nekrznenih oblačil za modne zgodbe. Eureka!
Občutek je bil nepopisen. Z mrazom je na zelo eleganten način opravil en sam plašč. Počutila sem se tako dobro in hkrati tako krivo. Krznena leta so letela mimo in krzno je na uredništvo prihajalo vedno pogosteje. Nekateri plašči so bili res izjemni, a da bi jih čisto zares posvojila, nisem imela poguma. Nekako se še nisem bila pripravljena soočiti z izjavami, kot je: »O, danes si pa tako šik!« (beri: »Moj bog, krzno nosiš!«). Prvič so me zares zasrbeli prsti, ko je Nataša Peršuh v svoji kolekciji za jesen in zimo 2012 predstavila plašče iz recikliranega krzna. Pomerila sem kar dva in se skoraj že predala, a ker so v omari doma viseli že trije (dva mamina in en babičin), sem si vzela čas za premislek, ki je očitno trajal vse do danes.
Letos je zima udarila že decembra, zato je običajno kljubovanje s plašči in bundami odpadlo. Časa za temperaturno prilagajanje pač ni bilo. Iz omare sem ob moralni podpori sodelavk in mame zvlekla star babičin plašč, ki me še danes spominja na plišastega medvedka. Sicer so krzneni 'medvedki' letos največji hit v svetu modnega krznarstva. Mogoče prav zato, ker ne spominjajo na pravo krzno.
Babičin plašč se je izkazal za super izbiro, in to v vseh mogočih oblačilnih kombinacijah. Najraje ga nosim ob oprijetih hlačah in gležnjarjih s peto. Z njim še danes vztrajam na kolesu in spodaj včasih nosim res samo obleko. Plašč je star več kot 60 let, narejen je bil po meri in videti je veliko bolje kot PES, PA, PU bunda, ki sem jo kupila pred leti in že čaka na svoj konec v škatli za recikliranje oblačil. Seveda še čakam na kakšen komentar in takrat bom s sklonjeno glavo priznala, da krzna ne nosim zaradi statusnega in modnega prepričanja, ampak le zato, ker me samo to tako pogreje, da zimo preživim brez nepotrebnega hudovanja zaradi nizkih temperatur in podhlajene garderobne omare.
Petra Windschnurer
