Bile so dolge, volnene in dolgočasne, postale so razkrivajoče, versatilne in zabavne.
Čeprav je preteklost večen modni navdih, se je način, na katerega se ženske oblačijo za na plažo, v zadnjih stoletjih korenito spremenil. V modernem času so se razvili mnogoteri trendi bikink in enodelnih kopalk, ki pa si vseeno delijo vsaj eno podobnost: gole noge. Sami začetki kopalk, ki segajo že v antični Rim in Grčijo, ta instinkt delijo. Ženske so se takrat kopale gole in, po ohranjenih risbah sodeč, v nečem zelo podobnem današnjim bikinkam. Ta podobnost se je popolnoma izgubila v viktorijanskih časih, ko so ekvivalenca kopalkam postale dolge halje in kombinezoni ter celo volneni seti dolgih hlač in majice.
V začetku 20. stoletja se je vzporedno z žensko emancipacijo oblikoval tudi njihov individualen slog in odprtost do manj tradicionalnih oblačil. Šele takrat so začele pridobivati politične pravice, šele takrat jih policija ni več aretirala zaradi razkazovanja nog in ramen na plaži in šele takrat se je začela razvijati ženska moda kot jo poznamo danes. Vizualna moderna zasnova ženskih kopalk izhaja iz enodelne športne opreme na debele naramnice za profesionalne plavalke, ki je segala do stegen in končno dovoljevala dejansko premikanje v vodi. A za pravo predhodnico sodobnih kopalk veljajo v tridesetih ustvarjeni manjši, telo objemajoči kosi tkanine, primerne za plavanje, ki so razgalili vse, razen trupa. Kopalke so končno postale del mode, videne so bile kot nekaj glamuroznega, pojavili pa so se tudi zametki zakrivajočih dvodelnih kopalk z visokim pasom, ki so nujno prekrivale popek.
Na polovici stoletja se je zgodila revolucija, ki je odgovorna za današnji pogled na kopalke. Louis Réard je leta 1946 v Parizu predstavil škandalozne bikinke, ki so razkrivale del trebuha pod popkom, prej razumljenega kot tabu cona ženskega telesa. Njegova kreacija na začetku ni požela navdušenja, ampak nasprotno. Evropejke so šele v letih po modni reviji sprejele kroj modernih kopalk, Američanke pa so v petdesetih naredile celo korak nazaj. V skladu z idealom polnih oblin so dizajnerji začeli oblikovati strukturirane enodelne kopalke z všitim steznikom, ki je sploščil trebuh, poudaril prsi in ženske stisnil v pasu. Medtem se je v Evropi večal vpliv bikink brez naramnic z naborki za vizualno oblikovanje silhuete, ki je v šestdesetih preko popularne kulture prodrl tudi v Ameriko. Leta 1962 je Playboy objavil prvo naslovnico manekenke v dvodelnih kopalkah, dve leti kasneje pa je sledil še Sports Illustrated. Na sprejem drugačnega, bolj elegantnega in seksi videza kopalk so vplivali tudi novi materiali, kot sta najlon in lajkra, ki so zaradi svoje funkcionalnosti zamenjali volno. Moderen model bikink se je takrat zasidral med stalnice poletne mode in v zastavljenih ter preverjeno delujočih okvirjih postajal vse bolj drzen, zabaven in eksperimentalen.
Sedemdeseta so s seboj prinesla odprt seksapil, mini bikinke, kopalke z visokimi izrezi in celo prosojne kopalke. Leta 1974 so luč sveta ugledale tangice, ki so še do danes najbolj razkrivajoč model spodnjega dela bikink. Pojavil se je tudi trend zapeljivih enodelnih kopalk z globokim izrezom, ki ga je javnosti približala igralka Farrah Fawcett. V osemdesetih in devetdesetih so kopalke v svoji zasnovi postajale bolj raznolike in pisane, ženske so začele kombinirati dele različnih setov in se poigravati s stoterimi načini za zakrivanje svojega telesa. Ti so segali od ikoničnih rdečih Baywatch kopalk in majhnih bikink do tankinijev (kopalnih majic) in kopalnih kratkih hlač.
V 21. stoletju gradimo na vsem, kar smo se naučili v preteklosti. V svobodnem zahodnem svetu ni več družbenih omejitev glede razkrivanja telesa na plaži ali materiala, uporabljenega za to, temveč se novi modeli razvijajo zgolj iz estetskih namenov. Danes so popularne tako enodelne kopalke z dolgimi rokavi in retro modeli z visokim pasom kot tudi na glavo obrnjene miniaturne bikinke v obliki trikotnika. Prevladuje sentiment, da lahko vsak obleče takšne kopalke, kakršne si sam želi in v kakršnih se najbolje počuti.
Fotografije: Profimedia
