Cirkus ulične mode

Modna scena se je v zadnjih nekaj letih močno spremenila. Ulična moda, ki jo spremljamo v času tednov mode, se je izrodila v cirkus.

V prvih vrstah na modnih revijah ob veteranih modne industrije sedijo blogerji, tisto, kar se zgodi na pisti, pa je postalo skoraj drugotnega pomena. Bolj ko nove kolekcije in prihajajoči trendi je pomembno dogajanje pred začetkom modnih revij. Vrvež pred prizoriščem je postal odlična odskočna deska za vsakogar, ki želi v svetu mode svojih 15 minut slave.

Tisti, ki se pridejo nastavljat objektivom, in fotografi, ki iščejo najbolj nenavadne kombinacije oblačil, poskrbijo za pravi cirkus. Na tednih mode se pred vsako revijo zbere gruča ljudi, ki jih nove kolekcije ne zanimajo preveč, ampak želijo le s svojim videzom pritegniti pozornost številnih fotografov, ki bi jih ujeli v objektiv in jim tako pomagali do prepoznavnosti.

Po letu 2000 je ulična moda s svojimi kričečimi barvami in potiski privabila pozornost blogerjev in tako v rekordnem času doživela renesanso. V le nekaj letih je močno vplivala na dinamiko v modnem svetu, velik vpliv pa ima tudi na prodajo oblačil, celo bolj kot modne revije. Ko na blogih zakroži fotografija, na kateri neka 'fashionista' s stilom nosi določeni kos, ta takoj postane dostopnejši, predvsem pa kos poželenja ...

Cirkus ulične mode je torej postal odlično področje za doseganje modne slave, kar so med drugim dobro izkoristile Rusinje, čeprav marsikdo kritizira njihov stil. Skupina bogatih Rusinj, ki sta jih odkrila predvsem blogerja Scott Schuman in Tommy Ton, je dober primer, kako lahko prek blogov z ulično modo postaneš prava modna ikona. Ulyana Sergeenko, poročena z enim izmed najbogatejših Rusov, je bila ena od najboljših strank modnih hiš in nekdanja manekenka, po novem pa je fotografinja, blogerka, stilistka in oblikovalka visoke mode.

Na modni zemljevid se je zasidrala z moderno interpretacijo Ane Karenine, z velikimi krili, nenavadnimi klobuki, dolgimi rokavicami in visokimi ovratniki. Legendarna britanska modna kritičarka Suzy Menkes z uredništva International Herald Tribune je februarja objavila članek z naslovom Modni cirkus, v katerem kritizira žanr ulične mode. Prepričana je, da so modni blogerji in fotografi ulične mode skupaj ustvarili novo, nezdravo podobo mode, kjer sta ažurnost objavljanja fotografij in individualni stil zamenjala kritično in premišljeno analizo stila.

Nove ikone stila opisuje kot cirkus znanih ljudi, ki so znani po tem, da so znani. Suzy Menkes se spominja časov, ko so bili na modne revije povabljeni predvsem uredniki in modni novinarji, ki so imeli pol leta časa, da so prepoznali trende in o njih razmislili, preden so jih predstavili bralcem.

Danes so kolekcije na spletu še isti dan na voljo vsem, da jih ocenjujejo. Tako strokovnjakom kot laikom. Doba digitalnega razvoja pač omogoča, da že med modnimi revijami fotografije z brvi zaokrožijo na Instagramu in Twitterju. Podobno razmišlja modni strokovnjak Uffe Buchard, februarja je v svoji kolumni prav tako zapisal, da je teden mode, ki je bil nekoč potreben dogodek modne industrije, kjer so si lahko kupci ogledali prihajajoče kolekcije, zdaj le platforma za izpostavljenost, pridobivanje darilnih vrečk in druženje z zvezdami modnega sveta.

Pojav modnih blogov je bil dobrodošla novost v svetu mode. Uspešni blogerji so spodbujali ljudi, naj se več poigravajo s svojimi oblačili, jih kombinirajo na nove načine in se pri tem zabavajo. Sčasoma so začeli vplivati tudi na to, kako revije predstavljajo modo. Preden so se pojavili blogi, smo oblačila lahko videli le v revijah na prečudovitih modelih, zdaj pa so postala dostopnejša. Svet mode se je odprl.

Najuspešnejši blogerji so svoje delo nadgradili s članki za revije in sodelovanji z oblikovalci. Nekateri so postali celo obrazi blagovnih znamk ali lastnih projektov. Sussane Lau, ki ima blog Style Bubble, na primer piše tako za Elle kot za ID Online, Elin Kling je blogersko skupnost NowManifest prodala Condé Nastu in ustanovila svojo revijo StyleBy, ki jo je poimenovala po svojem blogu Style by Kling. Najuspešnejši blogerji so med plezanjem po modni lestvici ostali zvesti svojemu stilu, to pa na žalost ne velja za številne mlade blogerje. Ob spoznanju, da se lahko z blogom daleč pride, so začeli ustvarjati iz napačnih razlogov. Blogov ne pišejo zato, ker bi radi povedali nekaj pametnega in novega, temveč zato, ker želijo pritegniti pozornost. V poplavi številnih blogov tako težko ločimo zrno od plevela, da bi se ognili modnemu cirkusu.

Dejstvo je, da je ulični stil postal nespregledljiv del mode. A ko te navdihuje nekaj tako sprejemljivega, kot je ulična moda, in ko se tako blogerji kot drugi z modo povezani ljudje oblačijo po njenih pravilih (s katerimi lahko tukaj in zdaj dosežejo status modne ikone), se trendi nenehno in vedno hitreje spreminjajo. Hitra moda tako postane neke vrste uniforma, s katero si pomagajo, da pripadajo 'street style' skupini, namesto da bi zavestno razvijali svoj, kakovosten in z dušo prežet stil, in si tako izborili zaupanja vreden prostor v modnem svetu.

Mnenja modnih poznavalcev

Ekoas, bloger

»Ulično modo bi razlikoval kot tisto v kontekstu same industrije (ki jo vidimo na modnih tednih) in kot ulično modo, katere del smo vsi, jaz, bralci revije. Ulična moda na modnih tednih je nekako naravno nadaljevanje modnih revij. Je pravzaprav modni šov pod milnim nebom.

Vsi so lepi, suhi, visoki, oblečeni (najbolje) kar v celotne oziroma delne 'looke' z revij. Iz vidika blogerja, ki fotografira ulično modo, je to odličnmo, saj lahko s primerno ulično kuliso narediš odlične fotografije, skoraj editoralne. S tem je seveda ulična moda postala tudi to, kar danes je, zelo pomembni del industrije. Ulična moda je potemtakem torej dobra fotografija ulične mode.

Ozadje, gibanje, vse je pomembno. Sam sem bil na modnih revijah prisoten šest sezon, kar ni neko dolgo obdobje, pa se je že v tem času veliko spremenilo. V bistvu se je vse skupaj že malo izrodilo. Na koncu sem se že naveličal fotografirati vedno iste osebke ... (In potem pač najdeš nove ljudi, ki so manj znani, a vseeno akterji v industriji in prav tako super.)

Spomnim se na primer Anne Dello Russo, ki se je pred neko Chanelovo revijo približno pol ure sprehajala gor in dol pred Grand Palais in pozirala. Pa v avto, iz avta, pa spet okoli avta, in preverjat, ali so fotografije v redu. Sploh s Sartorialistom. To je kar malo odbijajoče. Klovnov, ki iščejo le pozornost, pa se tudi večina fotografov izogiba, saj so res videti smešno in žalostno.

Tista druga ulična moda, izven konteksta modne industrije, pa je pač najbolj realna, eden izmed številnih družbenih izrazov. To je tisto, ko rečemo, da se ljudje v Parizu oblačijo tako, v Ljubljani tako, v Stockholmu tako, v New Yorku tako. Včasih sem bil zelo kritičen do tega, zdaj pa pač dojemam to kot stanje. Je, kakršno je. Ulične mode res ne moreš opredeliti, gre za duh ulice, ki vpliva na ljudi in njihovo dojemanje oblačenja.«

Almira Sadar, modna oblikovalka

»Modne revije so predvsem družabni dogodek, zato so tudi tako privlačne za širšo javnost. Prisotnost na modni reviji ne pomeni le spremljanja kolekcij in ocenjevanja oblačil, ampak gre predvsem za dojemanje in uživanje v celotnem dogodku: prihajanju gostov, njihovem spogledovanju, iskanju, fotografiranju, pričakovanju, večkrat nerazumljivem čakanju na začetek, ustvarjanju napete atmosfere pred in med dogodkom ...

Pravzaprav predstavlja dogodek tudi vse, kar se dogaja pred in po modni reviji. Nekateri oblikovalci prav zato do zadnjega trenutka skrivajo kraj in ure svojih modnih revij, vabila pošiljajo samo izbrancem, ki jih želijo na svojih revijah, pogosto pa je to le še ena od marketinških potez, kako biti bolj zanimiv za medije. Kogar zanimajo zgolj kolekcije oblačil, si jih lahko preprosteje in udobneje ogleda iz svojega fotelja na internetu, kdor želi doživeti tudi vzdušje dogodka, pa si bo moral priskrbeti vabilo. Glede tega sta si modna revija in nogometna tekma zelo blizu.«

Petra Windschnurer, urednica mode in lepote pri reviji Elle

»Že dolgo menim, da ulična moda v izvirniku nima nič skupnega s stjalingi, ki jih blogerji oziroma fotografi ulične mode tako radi ovekovečijo in izpostavljajo na tednih mode. Celotna zadeva se je toliko izrodila, da je ulična moda izgubila svoj pomen in kredibilnost.

Ni resnična in ni pristna, kar je v osnovi njeno bistvo. Videti dekleta, kako se nekaj sto metrov pred prizoriščem preobuvajo v sandale, v katerih jim ne uspe stati več kot pol ure, nima nobene zveze z ulično modo. Verjamem, da bi večina v svoj zagovor hitela povedati, da je takšna podoba del njihovega vsakodnevnega videza, a žal ne morem mimo dejstva, da je pred leti ikona fotografov ulične mode, Anna Dello Russo, prišla na intervju v trenirki, nenaličena in z lasmi, spetimi v čop.

Govorimo o intervjuju, ne o vadbi joge. Prav ta razkorak med realnostjo in cirkusom, ki ga vidimo na tednih mode, je razlog, da se zadnjih nekaj let ulične mode drži negativen prizvok. Seveda to ne pomeni, da ulična moda umira, verjamem, da se bo kmalu očistila 'nastavljačev' in zaživela novo življenje.

K temu vedno bolj intenzivno stremi tudi del modne industrije, ki ji tovrstna reklama preprosto ne ustreza. Kot pravi Tommy Ton: ' Vedno zaključim, da so ljudje, ki se ne želijo fotografirati, najbolj zanimivi. Vse več ljudi prihaja na modne revije samo zato, da jih nekdo posname, in ne zato, da bi videli modno revijo. 'Street style' je kot golob, ki mu mečete hrano. Vsi želijo ujeti najbolj znana imena, sam raje iščem nepoznane osebe, ki so del tistega resničnega uličnega stila.'«

Lorella Flego, novinarka in modna poznavalka

»Ulična moda je po mojem mnenju povsem drugačna od mode, ki jo vidimo na ulicah takrat, ko so modne revije. Ulično modo namreč predstavljajo tisti, ki se s preprostimi idejami, svojstvenim stilom in občutkom za trende oblačijo izvirno in hkrati normalno. Ko so na sporedu tedni mode, pa na ulicah vidimo prave karikature, žal je teh vedno več.

Menim, da je ta cirkus okoli mode in modnih revij vsekakor zelo zanimiv, predvsem kot fenomen sodobnega časa, vendar v zadnjih letih nekateri pošteno pretiravajo, saj s svojim poročanjem, ki največkrat temelji le na izpostavljanju lastne podobe, modi odvzamejo profesionalnost in konec koncev tudi misijo.

Nikakor ne smemo pozabiti, da je modna revija, ki načelno traja 12 minut, plod šestmesečnega dela, zahteva ogromno denarja, odlično organizacijo, vabila, varnost, manekenke in, jasno, za seboj potegne tudi trumo radovednežev, ki želijo biti opaženi ali celo pomembni, če ne zaradi drugega, zaradi svojega videza. Če se vedno bolj osredotočimo le nanj, pa moda izgubi pomembnost in čar. Sama pridem na revijo zato, ker me zanimajo obleke, vse drugo je zanimivo, vendar ne nujno potrebno.«

Ikone ulične mode

Bill Cunningham

je veteran fotografiranja ulične mode. Nekdanji klobučar je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v kolumni časopisa Women's Wear Daily objavljal fotografije, ki jih je posnel na ulicah New Yorka. Pri 84. letih še vedno kolesari po mestu in fotografira ulično modo za New York Times. Leta 2001 so o njem posneli dokumentarec z naslovom Bill Cunningham New York.

Blog The Sartorialist

že od leta 2005 ustvarja Scott Schumann, eden izmed najbolj prepoznavnih modnih blogerjev, ki je izdal že dve knjigi o ulični modi. Prek bloga je spoznal tudi svoje dekle, Parižanko, blogerko in ilustratorko, Garance Doré.

Skupino ruskih modnih ikon

in muz sestavljajo Ulyana Sergeenko, Miroslava Duma, Natalia Vodianova, Anya Ziourova in Vika Gazinskaya.

Ozadje modnih blogov

Tommy Ton

je začel pisati blog Jak & Jill leta 2005 in je znan predvsem po fotografijah, na katerih ljudje ne pozirajo, ampak so osredotočene na oblačila. Na njegovih fotografijah vidimo lepo oblečeno kolesarko, naključne mimoidoče, ali pa le zanimiv detajl.

Prvi modni blogi so se pojavili okoli leta 2002, v le nekaj letih pa je njihovo število močno narastlo. Danes veljajo za priznano obliko komunikacije.

Pripravila: Meta Kač