Želim si bolj prijaznih odnosov med ljudmi
Zadnja dva meseca v letu sta bila do letos rezervirana predvsem za veseljačenje, druženje in nakupovanje daril, malo manj za individualne izzive, ki so nas nagovarjali, da sedemo, se umirimo in poberemo sadove, ki smo jih sejali čez leto. Letošnje je bilo posebno v vseh pogledih in številni med nami bi si želeli, da bi dvajsetico zamenjali z enaindvajsetico veliko pred 31. decembrom. In če bi z novim letom res lahko opravili z vsemi neugodnostmi, ki bodo za vedno ostale v opisu leta 2020, verjamem, da bi se tudi tistim najbolj zagrizenim nasprotnikom uspelo dogovoriti, da prihod novega leta praznujemo kar danes zvečer.
Pustimo času čas.
Brez prehitevanj, še zlasti ker smo zaradi prisilne zaustavitve tokrat res dobili priložnost za podrobno analizo, kako in s čim smo pripomogli k boljšemu zaključku in novemu začetku. Se še spomnite mojega uvodnika, ko sem se ob prvem valu naivno spraševala, ali je bil virus 'dar' z neba, ki nas bo naučil živeti, kot se spodobi, v sožitju z naravo, z ljubeznijo do bližnjih? Da bomo morda končno znali prisluhniti sočloveku in bo narobe obrnjen tekst vse prej kot razlog za spor? V odrekanjih, ki so nas doletela, sem romantično zrla k povezovanju in zbliževanju.
In res kot feniks iz pepela se je naša želja po boljšem jutri dvignila v nebo na začetku poletja, potem pa kar naenkrat vse po starem. Nič novega v tem novem. Bojim se, da smo ljudje ostali takšni, kot smo bili, in če nas virus zlovešče ne bi držal v šah poziciji, si mislim, da bi brez zadrege želi lanskoletne pridelke, pa čeprav postane.
Nekaj novosti vendarle ne gre spregledati, boste rekli.
Seveda, znova smo obudili že pozabljeno nedeljsko žehto. Oprane bombažne maske pa nas skupaj z nogavicami, bingljajoče na svežem zraku, opominjajo, da na vidiku še nekaj časa ne bo tako želene vrnitve v stare tirnice. Najmlajše smo naučili, da se poleg rok 'umivajo' tudi zasloni pametnih telefonov in tablic, ter tiste malce večje, da je izguba možnosti kakršnekoli socializacije zunaj okvirov ožje družine pač v imenu kolektivne odgovornosti. Nekateri so se (ne po lastni želji) naučili, kako rezati tanjše rezine kruha, drugi pa, da je človeški strah lahko odlična tržna niša.
Spremenili smo le nekaj navad, ki so našemu materialnemu, plehkemu in egoističnemu slogu življenja zadale zelo boleč rez.
Medtem ko od lastne biti, narave in sočloveka ostajamo enako odtujeni kot desetletje prej.
Še zlasti pereč se mi zdi odnos do soljudi, ki ga nova situacija ni spremenila na bolje! Še vedno ne znamo prisluhniti sočloveku, niti mu brez evforičnih in krčevitih parol, ki opredeljujejo naše prepričanje, ne znamo odgovoriti. Vkopani v svoje rove, ne razumemo in ne želimo razumeti vseh tistih, ki z nami ne delijo istega mnenja, verjamejo v druge nazore in obožujejo drugačen stil življenja.
Podpora, ki jo namenjamo zgolj enakomislečim, postaja vedno bolj agresivna in ljudi deli na naš in vaš tabor že zaradi malenkosti, kot je, ali obdržati zimski čas ali je bolje poleti dlje posedati ob dnevni svetlobi. In tako razdeljeni dalje spretno manevriramo med zadovoljevanjem lastnih potreb in želja ter namišljenim odrekanjem v imenu višjega cilja.
Ste za kolektivni popravni izpit?
Je utopično, če zapišem, da nam zadnji mesec v letu nudi idealno priložnost za premislek in akcijo, ki nam bosta pomagala, da naslednje leto končamo brez njega? Zaprem oči in si domišljam, da vidim nekaj takšnih, ki kimajo, in nekaj takšnih, ki ne. In, glej ga zlomka, vsi se dobro razumemo.
Urednica mode in lepote, Petra Windschnurer
