Pred vami je naša najbolj modna številka revije Elle v letu 2023. Posvečena je modnim in lepotnim trendom, ki vas bodo, če jim boste le dovolili, navduševali v prihajajoči sezoni. Poiščite motivacijo in voljo za nov, svež začetek, ki ga prinaša september, potopite se v dobre zgodbe in se izgubite med modnimi fotografijami. Nova Elle vas že čaka v vaši najljubši trafiki.
Rada imam poletje ... Seveda, le kdo ga nima? Rada imam poletje, ko gre h koncu. Bolj se njegova esenca preveša v jesen, raje ga imam. Od nekdaj. Čudakinja, bi rekla moja otroka, ki letni čas, zaznamovan z najbolj toplimi barvami v paleti, očitno povezujeta izključno z novim šolskim letom. Čudaka. Sama sem namreč v klop po dvomesečnih počitnicah sedla z največjim veseljem, tako kot danes s polnimi pljuči zagona rada odpiram vrata od poletja pregrete pisarne. Kaos na delovni mizi, ki me opominja, da sem najbolj zaželenemu letnemu času v objem stekla na vrat na nos, in med njim lično zložena pošta, ki naznanja novo delovno poglavje, mi vsakič znova zadišita po prvem septembru, ko sem še v poletni garderobi in skuštranih misli v šolo prišla pokazat novo peresnico in s sošolci podoživet vse poletne dogodivščine. Delovna vnema in energija, ki ju občutim v tem delu leta, s starostjo ne pojenja, pravzaprav je enako vznemirljiva kot prvi dan mojega poslanstva na Elle (s čim vse smo si na uredništvu pred delom za največjo modno revijo na svetu služile denar, odkrijte v rubriki Elle delo, na strani 112). Svoj pozitivni odnos do dela, tudi ko se vračam v pisarno po končani epizodi poletja, pripisujem dejstvu, da svoj poklic resnično obožujem, predvsem pa temu, da ga lahko opravljam s sodelavkami, ki si zaslužijo, da jim vsakič znova povem, kako jih cenim, in jim s popotovanja prinesem vsaj sladka darila.
Tako kot se rada vračam v delovno okolje, tako se vedno znova po počitnicah rada vračam tudi domov. Konca dopusta in potovanj nikoli ne obžalujem. Bilo je čudovito, a dom je le dom, čeprav me v kotih stanovanja pozdravijo od časa pozabljeni padli komarji in ves mrčes, ki je v moji odsotnosti zavetje poiskal v mansardi na robu gozda, ter gora perila, za katero bom najbrž potrebovala vsaj teden dni, da jo presortiram, kaj šele operem. Ljubezen do domačega ognjišča želim s potovanji po svetu privzgojiti tudi otrokoma. Ne glede na to, kako bleščeča je bila prestolnica, ki smo jo obiskali, in ne glede na to, kako sinje modro je bilo morje, v katerem smo še pred enim dnevom ležerno lebdeli, je trenutek, ko obrneš ključ v ključavnici okolja, ki ti je znano in ljubo, neprecenljiv. Življenje v kovčku, kot je nenehna potovanja slikovito opisala chefinja Ana Roš Stojan (mimogrede, intervju z njo lahko preberete na strani 96), nam sicer odpira življenjske razglede, a je po drugi strani, vsaj zame, tako naporno, da si naslednje poletje znova želim preživeti doma. Verjamem, da bosta ležernost in počasen ritem poletja prav tako blagodejno vplivala na delovno vnemo, ko bom zalivalnik za rože zamenjala za miško in tipkovnico na svojem računalniku.
Zapisala Petra Windschnurer
