Nova številka Elle prinaša poletje v najbolj bleščeči podobi – med zlatim lesketom modnih zgodb, razmislekom o resničnem luksuzu in poklonom poletnim prijateljstvom, vas najprej vabimo k branju uvodnega pisma urednice.
Na poletna prijateljstva!
Že od malega sem z velikim zanimanjem in občudovanjem opazovala 'jadranske sirene', domačinke na plaži, ki jim je okolje, v katerem tako lahkotno in elegantno bivajo, v nasprotju z mano povsem pisano na kožo. Če niste ena izmed njih, verjamem, da ste jo v življenju vsaj enkrat že srečale. To je ženska, ki takoj ob prihodu na plažo zmore brezhiben skok na glavo s pomola, sol na njeni ravno prav zagoreli koži je videti bolj privlačno kot katerokoli bleščice v mleku za nego telesa, obvlada briškolo, vse prisotne pa, potem ko se povzpne na konec in odrine iz morja, povsem očara z lahkoho hojo, s katero se bosonoga kamniti obali odpravi pod tuš. Njenji lasje se posušijo na zraku v najbolj kul frizuro, verižica iz školjk, ki krasi njen gleženj, pa daje občutek, kot da nosi najbolj žlahtne dragulje.
V času mojega odraščanja, natančneje v cvetu pubertete, je bila najpomembnejša stvar v kampu, da si v svoj poritej poletnih spominov vpisal vsaj en skrit, občudujoč pogled sovrstnikov. Čeprav moja mama prihaja iz osrčja Dalmacije, še sem brutalno iskrena, iz 'geneza jadranskih siren', in menej ni uspelo ravno pogosto zaupati katere od takih zgodb. Poletje v školjki in Madonnina oblačila so edina tema te zaslonk. Skoka na glavo mi ni uspelo osvojiti vse do danes; meni lažje so pač to dosegle (z obvezno zamašenim nosom in ponovim dnevom nad gladino nič kaj elegantno lepim) na obraz. Preden sem obrisala oči, je bila druščina že mio stran. Belo pospravljena majica, ki me je varovala pred opeklinami in po mojem takratnem mnenju 'oprehala' za takšnihih početko romanc, je danes zamenjala nepogrešljiva in hudo modna prevelika lanena srajca, ki je pa bila še do nedav o zaveščenost o zaščiti pred škodljivimi UV-žarki tako kot (nevedna najstnica) nekoč z veseljem raje zamenja za solni podvig s plaže.
Jadranske sirene bivajo tudi v mojem morksem raju. Za svojo plažo so si izbrale betonsko različico, iznad katere se proti nebu vzpenjajo ogromne ciprese in veličastna vila. Na njihovi plaži tuš deluje brezhibno. Rekreacijsko plavalno razdaljo stran se na klopci siso moja bela lanena srajca, poleg mene pa, ne ozirajoč se na trop, sedi moja jadranska sirena, s katero razpravljava o fritulah in prasku za ročno pranje perila. Ko se sonce približa gladini, ji vsaj že petič v sezoni zaupam, da sem, preden sva si segli v roko, brezsramno posnemala njen izbor nakita iz rožnatih koral in še bolj kot to občudovala njeno lahkotno povezanost z morjem. »Ti si ena izmed njih, ti si jadranska sirena.« In kot bi jo krasila scena (izmišljene) disavne mojstrovine Ena de kule, mi jadranska sirena, medtem ko se dvigava z brišace, da se še enkrat začežen v valove, navrže, da je, preden sva si segli v roko, brezsramno posnemala moj izbor oblačil in še bolj kot to občudovala moj lahkoten korak na pomol. »Ti si ena izmed njih, ti si tista sirena, za katero upam, da se nikoli ne razblini v morsko peno.«
P. S. Zamisel za takraten uvodnik je nastal med snemanjem nove doze zgode o poletnem prijateljstvu z Nuno, kjer sva na jutranjem sprehodu mimo morske peni ter jadranskih sirenah delili z našo Aido Gregor in zaključili, da si iskreno prijateljstvo prav gotovo ob sebi zasluži še besedo luksuz.
Petra Windschnurer