Trajnost, zgodbe z druge strani: kako o trajnosti razmišljajo dekleta z uredništva

O trajnostnih začetkih, projektih, vzgibih in utrinkih tokrat razmišlja uredništvo Elle.

Moda, 15. 5. 2021
Stella McCartney - Foto: Courtesy Of Press Office

Petra Windschnurer, modna urednica

Od nekdaj sem bila malce vraževerna. Pljunem čez ramo, ko srečam črno mačko, verjamem v karmo, ki se kot bumerang vrača z enako hitrostjo, kot poleti, trkam ob les in sprejemam izzive odrekanja na enem področju, da bo bolje na drugem. In tako sem tistega junija pred tremi leti sklenila, da si vsaj pol leta ne bom kupila niti enega oblačila in tisti izvid ultrazvoka, na katerega moram čez teden dni, bo gotovo brez posebnosti. Moj trajnostni projekt na področju mode je dobil zalet. Sicer povsem nenačrtovano, a zato na zelo dolgi rok. Izziv ne kupiti ničesar lepega, modnega in trendnega, je bil zame peklensko naporen. Nakupovanje oblačil in modnih dodatkov se je namreč z mojega stališča z leti prelevilo v pravo poklicno deformacijo. Ko sem izbirala oblačila za modne stajlinge, sem za vmesni oddih vedno v garderobo odnesla tudi nekaj zase. V trgovinah sem kot doma. Zaznam vsako spremembo, kar pomeni, da nikoli ne spregledam novih oblek, novih sandal, novega plašča ... in teh novosti nikoli ne zmanjka. Verjamem, da sem bila sprva v trgovinah videti kot strastna oboževalka čokolade pred najlepšo izložbo slaščičarne, v katero ji je prepovedan vstop. Pocedila sem marsikatero slino, dokler se nakupovalna strast, ki se je v meni prebudila vsakič, ko mi je pred očmi zaplesala nova obleka, ni začela počasi umirjati. Odrekanje in z njim povezana stiska sta dobila nov pomen, s katerim je v paketu prišlo tudi zavedanje, da počnem nekaj koristnega za planet Zemljo. Polletno nakupovalno abstinenco sem brez težav razpotegnila na leto, leto in pol, dve leti. Razbremenjena omara, razbremenjeno smetišče. Oblačil sicer nisem nikoli metala v koš za smeti. Ker sem po izobrazbi diplomirana modna oblikovalka, se mi zdi takšno dejanje še danes bogokletno. Če star kruh porabim za drobtine, čeprav bi te lahko kupila v trgovini, potem tudi pozabljeno oblačilo lahko porabim za kaj drugega, v najslabšem primeru se bo čiščenje kopalnice prelevilo v modni dogodek. Oblačila najpogosteje podarim ali prodam naslednjemu uporabniku. Kaj počno oni z njimi, pa mi žal največkrat ni dano vedeti. Danes imam znova zeleno luč za nakup oblačil, a večletna prazna nakupovalna košarica je postala navada, ki se je spremenila v železno srajco. Zaradi premišljeno izbranega kosa ali dveh na sezono je mati Zemlja lahko bolj vesela, trgovska središča pa malo manj.

Katja Kozlevčar, izvršna urednica

Kdaj ste nazadnje naredili nekaj, kar si pred desetimi leti ne bi niti mislili, kaj šele da bi na podlagi ene same izkušnje popolnoma spremenili svoj življenjski stil? Tako nekako se začne moja zgodba o posvojitvi trajnostne ideologije. Seveda sem že prej vestno ločevala odpadke, vozila električni avto po sistemu souporabe avtomobila, v zadnjem letu skorajda nisem kupila oblačilnega kosa in doma si nikoli nisem kuhala mesa. Pa ne zato, ker bi bila strašno odgovorna do okolja, ampak ker je bilo vse to zame bolj praktično. Ko sem poslušala zgodbe o življenjskem stilu brez odpadkov, veganstvu ali ekoloških skupnostih, se mi je vse skupaj zdelo kanček preveč ekstremno za moj okus. Udobju se je le težko odpovedati pa siru in brezžični povezavi tudi, zato nikoli nisem razmišljala, da bi se pridružila objemalcem dreves. Vse dokler me življenje ni brcnilo v rit in sem nepričakovano pristala v središču trajnostne skupnosti. Dreves sicer ne objemamo, jih pa pridno sadimo, tako kot tudi sadje, zelenjavo in zelišča. Čez dan namenimo nekaj ur dela za rast in izboljšavo skupnosti, vsak pa je zadolžen za točno določeno nalogo. Medtem ko nekdo gradi hišico iz kamna in gline, drugi z deževnico zaliva vrt in tretji brska po smetnjakih za zavrženo hrano, ki jo vsak dan trikrat serviramo na mizo. Poleg tega, da se na vse pretege trudimo izogibati se nepotrebnemu potrošništvu in so vse dobrine bodisi vzgojene, podarjene ali najdene v smetnjaku, za svetlobo in toploto uporabljamo le naravne vire – veter, sončno svetlobo, les in konjski gnoj. Živimo zelo preprosto, skromno, a še vedno udobno. Pravzaprav se v svoji naravni sobici ob poboč­ju hribčka počutim zelo domače. V dveh mesecih ekstremno trajnostnega življenja sem večkrat razmišljala, zakaj bi, če ti je to omogočeno, v življenju sploh še karkoli kupil? Neverjetne so količine zavrženih gradbenih materialov, pohištva, oblačil in še zlasti hrane. Z nekoliko iznajdljivosti in kreativnosti ti seveda ni treba, če preslišiš tisti družbeno pogojeni glas, ki ti govori, da to sezono potrebuješ novo torbico, novo sedežno ali celo avto. Obstajajo alternative, ki niso tako bleščeče, so pa prijaznejše do vseh okoli nas. In naj vas opomnim, za srečno življenje ne potrebuješ veliko, predvsem pa te 'stvari' nikoli niso materialne.

Mojca Zemljak, redaktorica

Po naravi sem precej ležerna in rada imam udobje, zato sem v trajnostnem načinu življenja sprva videla napore in ovire. Kadar zjutraj nimam časa doma popiti kave, je spotoma potem naj ne bi kupila, če jo ponujajo v plastičnem lončku. To sicer res zahteva zanemarljivo odrekanje ali prilagoditev, veliko bolj trmasto pa sem se navajala na uporabo vrečk iz blaga za nakup sadja in zelenjave. (In se še navajam, občasno še 'goljufam' z biorazgradljivimi za bioodpadke.) Recimo, da je bila poleg ločevanja odpadkov, (skoraj) nič zavržene hrane in manj nakupovanja oblačil odpoved večini izdelkom za enkratno uporabo moj največji korak v zeleno življenje. Že pred njim pa sem nosila oblačila iz druge roke (večinoma od bližnjih ljudi) in se še kot študentka ob pomanjkanju denarja navadila, da jih delim s sestro in prijateljicami, danes tudi s hčerkama. Trajnostni vrt in sadovnjak, ki ju bom gojila v harmoniji z naravo in njenimi zakonitostmi brez negativnih posledic za okolje, sta – čeprav trenutno živim v bloku – moja želja in cilj (ta čas pa me zadovolji vrt pri starših). Vseeno pa še vedno ob marsikateri odločitvi za trajnostno občutim zmedo zaradi pomanjkanja lastnega znanja oziroma ne vem, komu ali čemu zaupati, kje in od koga naj določena pomembna dejstva pridobim. Ob odločanju za nakup električnega avtomobila, katerih ogljični odtis naj bi bil minimalen, zmede mnenje, da taka izbira sploh ni okolju prijazna, saj ima negativne vplive nanj proizvodnja baterij. Proces izdelave naj bi slabše vplival na okolje kot proizvodnja vozil na fosilna goriva; ob množični proizvodnji električnih vozil naj bi se močno povečala količina toplogrednih plinov v ozračju. In še ta primer. V veri, da velike količine odpadne plastične embalaže onesnažujejo kopno in morja, sem kupovala donat v steklenici, potem pa me presenetijo z oznanitvijo, da so prešli na reciklirane plastenke, češ da se bo tako na leto prihranilo okoli milijon litrov pitne vode in okoli 98 tisoč kilovatnih ur električne energije. Moja težava je torej, komu in kaj verjeti, kje poiskati verodostojne podatke. Zaradi današnjih ideologij z različnimi (skritimi) motivi je zeleni način življenja večno raziskovanje, sledenje in ozaveščanje. Kar pa ne pomeni, da se moja tehtnica ni že pred časom nagnila na to stran, da je kljub vsemu vredno. Konec koncev nam planet kriči, da ne zmore več, jaz pa si želim, da bi ostal enako čudovit dom za naše otroke in vse druge zanamce.

Neja Krampl Mastnak, pripravnica na uredništvu

Kot ljubiteljica mode sem že od nekdaj rada sledila modnim trendom. Kot najstnica sem zato najraje nakupovala v trgovinah, kot so Zara, Mango, Stradivarius in podobno, kamor so vedno znova prihajale nove kolekcije oblačil. Ob tem sem bila seveda kar najbolj vesela, če sem jih dobila po čim bolj ugodni ceni ter s tem privarčevala nekaj štipendije. Šele ob začetku študija pa sem se začela zavedati, kaj dejansko stoji za celotno hiperprodukcijo oblačil, kdo jih izdeluje in v kakšnih pogojih. Pri izbirnem predmetu smo namreč morali prebrati članek Majica za ves svet, ki je bil objavljen v uglednem nemškem časopisu Die Zeit. Članek na sedmih straneh se me je izredno dotaknil, še danes pa sem mnenja, da bi ga moral prebrati prav vsak izmed nas. Ravno tako menim, da bi se o fenomenu hitre mode moralo več govoriti in o njem ozaveščati že mlade, ki šele postajajo potrošniki. Ljudem bi bilo treba približati trajnostno modo, ki ni nujno vedno cenovno nedostopna ali nezanimiva, kot sta pogosti predpostavki številnih ljudi. Določeni brezčasni kosi, kot sta črna torbica in bela srajca, bodo namreč vedno v modi. Morda je lahko zato prvi korak vsakega od nas, da vložimo denar v trajnostne kose oblačil, ki so že od nekdaj elegantni in bodo to tudi ostali. Prav tako zadnje čase opažam, da nekateri vplivneži na družbenih omrežjih promovirajo trajnostni način življenja, k temu pa spodbujajo tudi svoje sledilce. To nadvse podpiram, saj so s tem vzor množici ljudi. Rešitev se tako skriva v vseh nas – če se bodo spremenile zahteve trga in se bo povečalo povpraševanje po ekološko etičnih oblačilih in produktih z daljšim življenjskim ciklom, nas bodo ti čakali na dosegu roke.

Manca Pogačar, urednica spletne strani

Na začetku pandemije koronavirusa sem na Instagramu zasledila meme, kjer je pisalo: "Podnebne spremembe potrebujejo publicista koronavirusa". Prepričana sem, da so nekateri izjavo razumeli kot nenavaden odziv na svetovno zdravstveno krizo, vendar ima grozljivo sporočilo, ki presega njeno nominalno vrednost. Medtem ko je koronavirus našo vsakodnevno resničnost spremenil v nočno moro, nam pandemija kaže tudi naše neuspešno odzivanje na podnebno krizo. V našem poskusu 'izravnave krivulje' ene krize lahko najdemo nauke za 'upogibanje krivulje' druge. Vendar cepiva za učinke podnebnih sprememb ni in približujemo se točki, ko bo zdravljenje nemogoče. Morda nas je virus v zadnjem letu malce umiril, prisiljeni smo bili upočasniti svoj tempo, tako pa več svojega časa nameniti dragoceni naravi, ki nas obdaja. Videti je, da smo v upočasnjenem kaosu končno uzrli lepote gozda na sosednjem hribu, modrino neba, žvrgolenje ptičkov in pa mir v svojem duhu. Morda smo se končno zavedeli, sicer malce prisiljeno, kako lep je naš svet, ki nas obdaja, in kakšna tolažba je lahko tišina gozda. Si ne bi želeli to spoznanje ohraniti in ga negovati? V tem času smo z vsako reciklirano plastenko posebej spoznali, da je lažje sprejemati okolju prijazne odločitve, kot smo si pred časom lahko predstavljali, čeprav je pritiskov družbe na nas posameznike ogromno in se v poplavi vseh nasvetov in edinega pravega, pravičnega ravnanja za Zemljo zlahka izgubiš. Težko se je odločati trajnostno, če ne veš, komu zaupati ali kje poiskati prave informacije. Ne nazadnje se trendi trajnostnega življenja spreminjajo skoraj enako pogosto kot v modi. Podnebne spremembe potrebujejo publicista koronavirusa, pa vendar, šalo na stran, resnično se zdi, da podnebne spremembe potrebujejo žaromet in občutek nujnosti, da nas premaknejo. Do podnebnih sprememb imamo morda fizično, čustveno in psihološko oddaljenost in ta razdalja ovira spremembe našega vedenja. Začnemo lahko z majhnimi, drobnimi spremembami, ki bodo pozitivno spodbujale velike spremembe na globalni ravni. Znebiti se moramo pritiskov, povezanih s trajnostno naravnanostjo, pozabimo na misel, da smo sami kot posamezniki premajhni, da bi lahko prispevali k boljšemu jutri, in se začnimo zavedati, da smo resnično pomembni za premike, torej začnimo pri sebi. Kot je nekoč dejal Mahatma Gandhi: "To, kar počnemo z gozdovi sveta, je le zrcalni odsev tega, kar počnemo sebi in drug drugemu."

Katarina Mljač, urednica Elle Instagrama

Ste že slišali za oznako #ootd ali, drugače, stajling dneva? Kot urednica Instagrama se s to oznako srečujem dnevno, zato mi je dala misliti. Drži, da družbeni mediji spodbujajo nakupovanje in s tem zagon modne industrije, kot tudi drži, da so ti slaba novica za modni trajnostni pristop. Razlog za to so trenutni trendi, ki jim večina zgolj slepo sledi. Želimo si, da bi bili videti modni ta hip, zato večkrat kupujemo oblačila, ki niso naš stil in jih verjetno nikoli več ne bomo oblekli. Ta vzorec je mogoče zaznati predvsem pri modnih vplivnežih, ki so tu in zdaj zgolj z namenom, da nas z novimi oblačilnimi kombinacijami dnevno navdihujejo. Oblačila 'kupujejo' samo zato, da posnamejo fotografijo stajlinga dneva za Instagram, ki se sklada z aktualnim trendom. Lahko bi rekli, da so Instagram oznako stajling dneva spremenili v njen dobesedni pomen, saj tega stajlinga verjetno ne bodo več nosili. Po vsej verjetnosti ga bodo slej ko prej vrnili v trgovino ali ga zakopali nekam globoko v omaro. Priznam, da sem to v preteklosti večkrat storila tudi sama. Nakup oblačil samo za fotografijo za Instagram spodbuja delovanje zelo hitre mode. Spodbuja nakupe v trgovinah, kjer je poreklo oblačil in materialov vprašljivo, cene pa izjemno dostopne. Tem nepotrebnim nakupom bi se lahko izognili, če bi si priznali, da ni nič narobe, če večkrat v tednu nosimo ista oblačila v isti kombinaciji. Želja, da bi bili videti sedemkrat različno modni v enem tednu, ni le virtualnega značaja, ampak težava, s katero se ženske soočajo tudi v resničnem življenju. Ste vedeli, da je po raziskavah vsakemu desetemu nerodno, če ga vidijo dvakrat obleči isto oblačilo? Ko boste naslednjič videli prijateljičin 'ootd', obleke pa ne boste več zasledili v njeni omari, boste vedeli, kaj se je v resnici zgodilo in kako se je modna zgodba končala. To bi nas v imenu trajnostnega modnega pristopa moralo spodbuditi, da razmislimo, komu pravzaprav sledimo na družbenih omrežjih. Odvajanje od pretiranih potrošniških navad, predvsem ko gre za modo, ni preprosto, še zlasti če nas k nakupu novih oblačil spodbujajo tako vplivneži kot mediji. Poiščimo raje vsebine, ki spodbujajo kreativni pristop, kako isto oblačilo nositi večkrat. Svojo omaro napolnite s ključnimi kosi, sledite nasvetom in trikom za stiliranje ter svoji obstoječi garderobi vdihnite novo življenje, ki bo pomagalo tudi planetu.

Fotografije: Lea Klier Photography, Taja Glavič, Egidij Rodica, Gregor Mljač in osebni arhiv

Preberite še: Horoskop: Ženske s temi lastnostmi v svoji natalni karti so neustavljivo privlačne

Priporočamo tudi: Hailey Bieber je nosila eno izmed najlepšjih oblek do sedaj

Najbolj brano