Si poletje sploh še zasluži biti najlepši del leta?

Nihče se ne razveseli poletja bolj kot instagramski vplivneži. Končno je tu sezona čudovitih sončnih zahodov, eksotičnih fotografskih kulis in nešteto priložnosti, da fotografirajo svoje sloke nožice, na pol zakopane v izbrano peščeno plažo, medtem ko imajo na glavo povez­njene gigantske slamnate klobuke. A če bi bilo poletje dejansko sestavljeno samo iz teh, Instagramu prijaznih trenutkov, bi bila to brez težav najboljša sezona v letu.

Obstaja pa statistična verjetnost, da v luksuzni marini nimate zasidrane prostorne jahte in da vaš dopustniški budžet ne podpira zavijanja v posteljnino iz egipčanskega bombaža v tem ali onem hotelu s petimi zvezdicami. V tem primeru pa se kaj hitro najde nekaj precej neljubih segmentov poletja, ki vsekakor ne pristajajo tako priljubljenemu letnemu času, da se o njem že od nekdaj pišejo pesmi in snemajo filmi. In čeprav te vrstice najbrž prebirate v prijetni senci usločene palme, s sončnimi očali, poveznjenimi na obraz, in telefonom, izklop­ljenim, že odkar ste zapustili domačo občino, bom vseeno poskusil argumentirati tri stvari, ki bi jih poleti brez težav pogrešal.

Prevroče za dostojanstvo

Odkar je postalo jasno, da bomo vsako poletje postavljali nove rekorde v višini temperatur in dolžini vročinskih valov, mi je istočasno postalo še bolj jasno, da imamo ljudje zelo različno toleranco za vročino. Nekaterim je obupno vroče že pri 22 stopinjah Celzija, drugi si pri 30 stopinjah Celzija šele snamejo nogavice. Ne glede na to, v katerem kampu ste, je poletje tisti čas, ko marsikdo rad reče, da je prav, da je vroče. Saj je vendarle poletje. In da poleti vročina prija. »Imaš raje zimo, ko te ves čas zebe?« je vprašanje, ki običajno sledi, kadar si kdo upa pritoževati nad divjimi poletnimi temperaturami. In pomislim – je to res vse, med čemer lahko izbiram? Med enim in drugim ekstremnim neudobjem? »Telo ima rajši vročino,« mi je zadnjič med jadikovanjem nad vročinskim valom učeno pojasnila kolegica. Zanimivo, glede na to, da mi je med tem naukom telo iz vsake pore na telesu vneto pumpalo galone znoja v želji, da prepreči zelo verjetno vročinsko kap.

Izredno visoke temperature še narekujejo, da se mora ustrezno prilagoditi tudi garderoba. Kaj naj oblečem v času vročinskega vala, da ne kolapsiram pred vhodom v Hofer? Menda imam na voljo dve možnosti, nobena pa mi ne omogoča ohranjati kaj veliko dostojanstva. Prva možnost je, da se zavijem v ohlapnost lanenih oblačil in si glavo pred sončarico zaščitim s kakšnim fedora klobučkom, a kaj ko sem potem videti kot ostareli soustanovitelj Jurskega parka. V najboljšem primeru me zamenjajo za presenetljivo miroljubnega italijanskega mafijskega dona. Kar pa niti ni tako privlačna podoba, kot se morda sliši tistim, ki verjamejo, da se film 365 dni res lahko zgodi.

Druga stilska možnost je, da količino oblačil zmanjšam na absolutni, družbeno še sprejemljivi minimum, kar seveda pomeni kratke hlače in majice s kratkimi rokavi, sicer standardna oprema za šestletnike. Ta kombinacija je videti relativno sprejemljivo, če so rjavi riž, piščančji fileji in superživila vse, kar jeste med dnevnimi obiski fitnesa, za vse preostale odrasle moške, ki nad pasom nosijo kakšne dodatne grehe, pa je to le priložnost, da so videti kot človeška različica medvedka Puja.

Sentiment poletja naše mladosti

Razlog, zakaj ljudje poletje tako zelo obožujemo, je v veliki meri zasidran tudi v naših spominih na čas, ko smo bili otroci in mladostniki. Disproporcionalna ljubezen do tega letnega časa je preprosto asociacija, da poleti ni domačih nalog in da je naslednja dva meseca vsak dan zapolnjen s prostočasnimi dejavnostmi, igro, druženjem in potovanji, za kar plača nekdo drug.

Realnost poletja v odraslem življenju je sicer precej manj idilična, ker je večino časa poleti še vedno treba delati. Tisto nekaj slave, ki jo poletje uspe ohraniti na podlagi omenjenih spominov na otroške počitnice, pa potem nudi dejstvo, da je poletje vendarle čas, ko praviloma koristimo največ dopusta. Kar pa ima manj povezave s tem, pod kakšnim kotom se Zem­lja nastavlja Soncu, in precej več s tem, da se v tem obdobju preprosto obeta konkreten premor od realnosti. Kar pa še ne izniči dejstva, da je treba večino poletja vseeno živeti povsem običajno realnost, le da smo ob tem ves čas potni in razdraženi.

Koža in sonce

V Sloveniji malce počasneje opuščamo idejo, da je ekstremna ožganost od sonca najboljši indikator uspelega dopusta. Med poletjem sonce poskuša na vsak način uničiti naše kožne celice, zato je pravilni pristop do preživljanja časa na prostem v najbolj vročem delu leta predvsem rutinsko nanašanje debelih plasti sončne kreme, sicer se lahko že po hitrem obisku plaže čez dva dni olupimo kot zrela mandarina. V najslabšem primeru se lahko sicer tole poletno žganje zaključi celo pri dermatologu, ki mora potem izkopati kakšno neljubo spremembo z našega telesa, da sploh preživimo. Le kateri drugi letni čas se tako vneto trudi, da bi nas pokončal? Zato se, sploh ljudje s svetlejšo poltjo, večino dopusta sprehajajo naokoli, kot da so sveže marinirani v majonezi, v upanju, da po nesreči ne zaspijo pod senčnikom, z eno nogo nerodno izpostavljeno neusmiljenim sončnim žarkom. Premislimo torej mogoče še enkrat, ali je poletje res najboljši letni čas – ker morda je čas, da trofejo podarimo kateremu od manj nevarnih letnih časov. Recimo pomladi, ki zadnja leta sicer traja le kak poldrugi teden, zagozdena tja med 'nepričakovano aprilsko ohladitev' in 'zgodnji vročinski val'.