Iz revije: Kaj se zgodi, ko se po poletju vrneš v fitnes?

Mladež se je pognala nazaj v šolske klopi, dopustniki so se poklapano zvlekli nazaj v pisarne in rutina je ponovno postala najbolj uporabljena beseda v medijih. In če kaj, rutino zahteva tudi rekreacija. Naj vam opišem, kako sem se po ležernem poletju (in zelo lenobni abstinenci od rekreacije) vrnil na fitnes.

Priznam, projekt Plaža 2022 mi ni uspel. Saj ne da v mrzlih mesecih v začetku leta nisem bil kolikor toliko priden na fitnesu, le plaže potem vse poletje nisem videl od blizu. Ideja je bila torej dobra, izvedba malo manj. Ampak treba je gledati naprej. Če kaj, mi ekonomski indici, ki napovedujejo strašljivo denarno krizo, namigujejo, da bom kot samostojni podjetnik očitno kmalu imel zelo veliko časa za posvečanje samemu sebi. Prvi korak je bil torej jasen – vrnitev v izbrani fitnes, da vidim, če je v meni ostalo še kaj moči (in samozavesti).

Preberite še:

• Brigitte Macron nosila brezčasen komplet, s katerim ne moreš zgrešiti: Videti je neverjetno prefinjeno, a je tako preprost
• To je nenavadna obutev Nicole Kidman, ki je v Benetkah razdelila mnenja javnosti. Je primerna za na rdečo preprogo ali ne?

Najprej potrebujem navdih

Ker zdaj že razumem, kako se moji možgani z mojo šibko voljo hitro dogovorijo za čudovite izgovore, zakaj bi morda s fitnesom raje začel jutri, in ne danes, sem se zadeve lotil precej bolj premeteno. Za prvi korak sem potreboval navdih. Destiliran zagon, ki me bo izstrelil med prešvicane sotrpine v lovu na naslednji kalorični deficit. In kje sem začel iskati ta navdih? Jasno – na družbenih medijih, kjer se pase nešteto fitnes gurujev. Videti so, kot da so se ravnokar postrgali z naslovnice revije Men's Health, polni energije in nasvetov, s postavami, ki ob vsakem zasuku opominjajo preostanek sveta, da smo v resnici le od cukra odvisni požrešneži, ki si ne zaslužijo ljubezni. Odlična inspiracija, torej.

A za začetek sem se na družbene medije obrnil predvsem v iskanju kakšnega simpatičnega fitnes programa za najbolj običajnega rekreativca. Kaj sem našel? Družbeni mediji so nedvomno dobri za … nekaj. Verjetno. Za kakršnekoli koristne nasvete o fitnesu pa – niti ne tako zelo. Ker jih je preprosto preveč. In iz tega plevela je težko ločiti uporabne cvetke. Algoritem se sicer zdi preprost – sledi tistemu, ki je videti bolje kot ti. Najbrž ve, kaj dela, če uspeva vzdrževati devet odstotkov telesne maščobe in mu prsne mišice kar same poskočijo vsakič, ko omeni svojega sponzorja.

Kmalu se mi potem začnejo realizirati rezultati dolgoletnih psiholoških študij, ki pravijo, da dlje strmiš v lepše in bolj definirane ljudi, bolj se z njimi primerjaš in posledično je lahko edini tvoj cilj le še razvoj kronične depresije in prehranskih motenj. Zakaj? Ker če že samo 30 minut na dan strmimo v vizualno optimizirane Instagram lutke, razvijamo t. i. samoobjektifikacijo – sami sebe začnemo gledati kot stvar, in ne več kot osebo. Zelo jasen znak te motnje pa je, da se grozovito sekiramo, če izpustimo en dan vadbe, kot da smo s tem izničili vse svoje dobre poteze doslej. Znano?

Končno nazaj

Vrata se odpro, plesna glasba polni prostor, nastlan z raznolikimi fitnes napravami, nekje v nekem kotu nekdo renči v premagovanju napora. Naslednji stik opravi moj nos. Ah, ta prijetna dišavna mešanica postanega potu in skorajšnjega obupa. S pogledom ošvrknem nabor zariplih obrazov predanih telovadcev, ki poskušajo ohraniti trohico dostojanstva, medtem ko se njihov pregreti organizem na vse pretege poskuša ogniti srčnemu zastoju. Prav v tem prepoznam prvo napako vračanja v fitnes rutino – pretiravanje. In ja, spet lahko krivimo novodobno miselno naravnanost na vse ali nič.

Tega pristopa ni težko razumeti. Če že plačaš, boš seveda to izkoristil. Članarina poravnana, brisača pripravljena, športne copate zavezane, pametna ura odšteva sekunde do začetka vadbe in – akcija! Prej pa mesece pavza in jasno se vsaka vadba, ko se je lotimo preveč na silo, zdi nemudoma obupna. Totalna agresija do telesa. Kot če bi se po desetletjih sedenja nenadoma odločili, da bomo pretekli polovični maraton, ker nam je nekdo na YouTubu rekel, da je tek prav luštna stvar.

Lahko pametujem zdaj, ko sem to pretiravanje že doživel na lastni koži. Ker vem, da je treba zelo pozorno poslušati telo, si odmeriti zadosten počitek in poskrbeti, da se rekreiramo zase, in ne zato, ker bo fino videti na Instagramu ali v zgodbah, ki jih bomo pripovedovali prijateljem. Ko enkrat začnejo pokati mišice in sklepi čez noč postanejo tako velikanske vnetne gomile, da bi jim lahko dodelili lastne poštne številke, je že prepozno.

Nova rutina, nova pravila

Priznam, čez poletje sem idejo zdrave prehrane malce zapostavil. Okvirno 75 odstotkov mojega dnevnega jedilnika je namreč zadnja dva meseca sestavljal sladoled, mlečnih variant, kakopak, včasih z dodatkom smetane. Najbrž obstaja kakšna dieta, po kateri je to čisto sprejemljivo kosilo, ampak verjamem, da nima veliko navdušujočih prej-potem rezultatov.

Zdaj, ko izgovorov, zakaj je moj jedilnik videti, kot da bi ga sestavil šestletnik, več ni, je čas, da ponastavim svojo prehransko rutino na predpoletno obdobje. Vprašam pri bolj pridnih fitneserjih in kolegih, kaj predlagajo. Najprej me vprašajo, kakšno dieto sem imel doslej. Skomignem in rečem: »V bistvu sem na dveh dietah, ker se od ene nisem najedel.« Nikomur ni bilo smešno. So pa imeli veliko predlogov, večinoma sumljivo drastičnih – od rezanja celih prehranskih skupin za hitro izgubo maščob do nasičenosti s proteini za hitrejšo rast mišic. Vse z namenom, da se do želenih parametrov pride čim prej.

A s prehrano je podobno kot z vadbo. Ni pametno hiteti v neke divje spremembe kot ni pametno telesa šokirati s stradanjem ali prenažiranjem. Prav tako nimam kaj veliko motivacije, da pred vsakim grižljajem fanatično štejem kalorije. Bom za začetek le sledil zdravi pameti in počakal, da se sezona sladoleda tudi uradno konča. Takrat bom lahko bolj trezno razmišljal, kateri bolj smiselni vir proteina bi lahko umestil v tisti obrok, ki ga zaenkrat še zasedata dve kepici cheesecake sladoleda s smetano.

Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić