Subverzivna in svobodna se je do zadnjega borila za pravice žensk in planeta.
V zadnjih 50 letih je imela Anglija ne eno, ampak dve kraljici. Za vlogo kraljice se je potegovala Vivienne Westwood, ki je včeraj v 81. letu starosti umrla zaradi bolezni, ki jo je prizadela že davno in o kateri ni želela nikoli govoriti. Kot uporniška in subverzivna boginja je na novo napisala kanone sodobne mode, dala identiteto mlademu glasbenemu gibanju, ki se je kasneje imenovalo pank, pa tudi tisočim mladim, ki so se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja naenkrat preselili po svetu, zahtevali pravice in pobarali najbolj konservativno javno mnenje. Feministka, pacifistka in okoljevarstvenica je v zadnjih letih svojo prepoznavnost izkoristila za boj za pravice žensk in za zaščito planeta. Drzna in provokativna je majice spremenila v libertarne plakate z ikoničnimi napisi: od patriotskega slogana God Save the Queen! do uporniškega vzklika FUCK!, predvsem pa v klimatsko revolucijo, obogateno z verigami in dodatki, novimi oklepi, ki jih je navdihnila zgodovina kostumov iz 18. in 19. stoletja.
Vivienne Isabel Swire se je rodila 8. aprila 1941 v Tintwistlu, majhni vasici v Derbyshiru v Angliji, kot hči Gordona, trgovca s sadjem in zelenjavo "z zlatimi rokami", kot je rada rekla, in Dore Swire, "pridne delavke", Vivienne je bila zaposlena v predilnici, odraščala pa je s sorojencema Olgo in Gordonom v topli in prijetni hiši blizu gozda, kamor se je zatekala po šoli in si predstavljala svoj začarani svet z vilami in škrati. Po koncu osnovne šole se je vpisala na gimnazijo Glossop, kjer je odkrila užitek v literaturi: "Začela sem z Vetrom v vrbah, Arturjevo smrtjo Thomasa Maloryja in nato s Chaucerjem, Shakespearom in Keatsom. Živela sem za ples. Šivala sem si oprijete večerne obleke, na odru sem igrala orkester, džezovsko žongliranje."
Leta 1958 se je družina preselila v London, kjer je na Harrow School of Art študirala zlatarstvo in modo. Po končanem študiju si je našla službo in se izobraževala za učiteljico. Hkrati je ustvarjala nakit, ki ga je prodajala na stojnicah na Portobello Road. Leta 1962, stara komaj 21 let, se je poročila z Derekom Westwoodom, po katerem je prevzela svoj priimek, obleko za obred pa je izdelala sama. Naslednje leto se jima je rodil sin Benjamin, vendar je kmalu zatem zakon propadel, saj je Vivienne spoznala Malcolma McLarena, ki je postal menedžer skupine Sex Pistols. Kozmopolitska, nadarjena bodoča oblikovalka je v njem videla veliko svojega in skupaj sta se podala v novo pustolovščino, ko sta leta 1971 odprla trgovino Let it Rock na King's Road 430 v Londonu. To je bila Viviennina prva trgovina, v kateri je ponujala črne usnjene obleke z zadrgami, čevlje, fluorescentne nogavice in usnjene kravate, navdihnjene s preteklostjo, ki so bile izraz mladostne, uporniške kulture. "Malcolm je bil prepričan, da bodo modni ljudje nori na slog rock'n'rolla," in v naslednjih nekaj mesecih se je majhna trgovina res napolnila z mladimi, navdušenimi nad tem preporodnim in hkrati revolucionarnim slogom.
Skozi leta je trgovina dobivala različna imena, ki so sledila Vivienninemu slogovnemu razvoju: leta 1972 Too fast to live too young to die, leta 1974 Sex za seksi fetišistični slog, pozneje Seditionaries s srajco Anarchy, ki je bila na pol poti med vezanjem in urbanim gverilskim bojevanjem, in nazadnje World's End, ki se je ohranil do danes in je povezan z znamenitim znakom z uro, ki se vrti nazaj. Primer občutka oblikovalca, ki ga sodobna moda nikoli ni zanimala, temveč je vedno potoval proti toku in po mili volji premikal roke zgodovine. John Fairchild, urednik revije Women's Wear Daily, jo je poimenoval "Alica iz modne dežele čudes s temi čudovito norimi oblačili" in ko so se njeni kolegi po sezoni punka, ki se je končala s smrtjo Sida Viciousa leta 1979, posvetili minimalizmu, je Vivienne s svojo prvo revijo izbrala romantično. "V naslednjih kolekcijah smo z združevanjem etničnega in zgodovinskega izrabili svet in National Geographic." Rezultat? Uspeh.
Ko se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja uveljavila podoba močne ženske s širokimi rameni in močno voljo, se je Westwoodova ponovno odločila za alternativni slog z oblekami z mehkimi oblinami in zaobljenimi rameni. "Želela sem ženstveno silhueto z naravnimi rameni - takrat so bila ramena strašljiva," je pozneje pojasnila ob predstavitvi kolekcije Mini-Crinos iz leta 1987, ki jo je navdihnila lutka iz ruskega baleta Petruška Stravinskega in fotografija Elizabete II. kot otroka, oblečenega v plašč. Ko so sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja sledili drugi oblikovalci in ponudili dekonstruirane obleke z raztrganimi robovi in zmečkanimi tkaninami, je Vivienne že napredovala. Z radikalno spremembo smeri se je vrnila k krojaštvu in oživitvi francoske visoke mode, ne da bi se odrekla svojemu okusu za grafiko, istemu okusu, zaradi katerega sta bila leta 1975 z McLarenom kaznovana s 50 funti kazni zaradi "javnega prikazovanja nespodobnih podob" na majici Naked Cowboys, na kateri sta bila od pasu navzdol razgaljena dva moška.
Leta 1991 je prejela britansko modno nagrado kot oblikovalka leta, leta 1992 pa se je poročila s študentom mode, ki ga je spoznala na Dunaju, Avstrijcem Andreasom Kronthalerjem, s katerim si je bila blizu vse do smrti. Skupaj sta odprla novo sezono britanske mode, katere glavno oblačilo je postal korzet, ki je skupaj s krinolino oblikoval telo in poudaril ženske boke. Smo v letih 1993-1994 in kolekcija se imenuje Anglomanija: pete so vrtoglave, v kombinaciji z mini kilti, škotskim tartanom in tvidom, medtem ko modrčka - čudo - ne nosimo več pod oblačili, temveč čez njih! Po škandalu se je s kolekcijo Café Society iz leta 1994, razstavljeno v Grand Hotelu v Parizu, ponovno vzpostavil red, a še vedno s pridihom ekstravagance. Tu obleke postanejo voluminozne, platforma čevljev pa je zelo visoka. Navdih je iz 18. stoletja in izhaja iz dam, ki jih je slikar Jean-Antoine Watteau upodobil v oblekah iz svilenega tafta brez naramnic. Tako kot poročna obleka Carrie Bradshaw oziroma Sarah Jessice Parker v filmu Seks v mestu, ki jo je Vivienne oblikovala posebej za zvezdnico filma iz leta 2008, nadaljevanja slavne televizijske serije iz 90. let. Obsežna, dramatična in pompozna, se takoj zapiše med ikonične obleke.
Leta 2005 ji je bil podeljen naziv častnik Britanskega imperija, leta 2006 pa je postala dama z odlikovanjem Britanskega imperija. Vendar se še naprej neutrudno zavzema za modo in državljanske pravice. Med njenimi zadnjimi bitkami sta bitka proti sodobni obsedenosti z resničnostno televizijo in družbenimi mediji, ki jih ima za "kulturno sterilne", ter bitka za okolje. Rada je ponavljala: "Kupuj manj, izbiraj dobro, poskrbi, da bo trajalo". Na videz nezdružljiva filozofija v industriji, kot je modna, v katero je Vivienne resnično verjela: "Moda ni trajnostna, prodajati jo je treba po lastni ceni.
Fotografije: Profimedia
