Modni kos za 220 evrov je sprožil burno razpravo.
Pred dnevi na ustanovni seji Državnega zbora Republike Slovenije je Urška Klakočar Zupančič še zadnjič stopila pred poslance v vlogi predsednice DZ – in s tem simbolično zaključila pomembno politično poglavje. A čeprav je bil trenutek pomemben, je pozornost javnosti nepričakovano ukradel modni kos: črno-beli suknjič znamke Joseph Ribkoff.
Kos, ki po poročanju nekaterih medijev stane približno 220 evrov, je sprožil burno razpravo o tem, kaj v resnici pomeni “luksuz” v modi. Medtem ko so ga nekateri hitro označili za luksuznega, je sama Klakočar Zupančič na Facebooku pojasnila, da gre za kos, ki ga ima v omari že več kot dve leti in ga je že večkrat nosila – le da takrat ni pritegnil tolikšne pozornosti.
"Evo ga ... famozni suknjič znamke Joseph Ribkoff, ki je v moji omari že več kot dve leti in sem ga pred kamerami že nosila, le da ga takrat ni nihče opazil. Ni luksuz (nobeno moje oblačilo ni). Kupila sem ga v Nami. In gotovo bo še dolgo ostal del moje garderobe," se je odzvala na očitke, da nosi luksuzna oblačila.
V bran Urški Klakočar Zupančič je stopila priznana slovenska modna oblikovalka Matea Benedetti, ki je opozorila na pogosto zmedo pri razumevanju cenovnih razredov v modi. Po njenem mnenju suknjič za 220 evrov nikakor ne sodi v kategorijo luksuza, temveč v t. i. drugi cenovni razred oziroma "high street" (Visoka ulica). Gre za boljšo kakovost, a še vedno množično dostopno modo.
"220 evrov suknjič ni luksuz. Pogovorimo se o tem. V slovenskih medijih pogosto beremo, kako nekdo nosi "luksuzne kose" ali "dostopnejši luksuz." Resnica? Večina teh kosov spada med navaden fast fashion ali v najboljšem primeru masovni trg," je uvodoma na Facebooku zapisala Benedettijeva, ki je v nadaljevanju podrobno pojasnila in predstavila cenovne razrede v modi:
"Suknjič za 220 evra ni luksuz. Niti blizu. Da bi razumeli zakaj, moramo razčleniti, kaj moda dejansko pomeni na vsaki ravni cenovnega spektra:
- Razred 1: Fast Fashion (5 – 80 evra)
Fast fashion je industrija, ki temelji na hitrosti in volumnu. Oblačila se producirajo v ogromnih količinah, pogosto v tovarnah z vprašljivimi delovnimi pogoji , iz toksičnih materialov najslabše kakovosti – poliestrske mešanice, rayon, akril. Kos bo zdržal nekaj pranj, nato pa se bo raztegnil, pobledel ali razpadel.
To je namerno: model temelji na tem, da kupujete znova in znova. (Shein, Primark, H&M basics.) - Razred 2: Visoka ulica / High Street (80 – 400 evra)
Tu živijo kosi, ki jih slovenski mediji največkrat napačno imenujejo "dostopnejši luksuz." Suknjič za 220 evra iz Zare ali Massima Duttija ni luksuz – je visoka ulica. Boljša kakovost kot fast fashion, a še vedno množična produkcija. Materiali so nekoliko boljši, kroj je bolj skrben, a kos je narejen v seriji več tisočih identičnih kosov, brez kakršnega koli obrtniškega elementa. - Razred 3: Premijski segment (400 – 1500 evra)
Tukaj se začnejo resni materiali: merino volna, kašmir, svilene podloge, ekološki tekstili, ... Kroj postane natančnejši, šivi so čistejši, oblačilo je konstruirano za trajnost. To je segment, ki ga marsikdo zamenja za luksuz – a ni. Je premijski masovni trg. Kos bo zdržal leta, ne bo pa nikoli imel aure in craftmanshipa pravih luksuznih hiš. - Razred 4: Luksuzni prêt-à-porter (1500 – 8000 evra)
Tu se resna luksuzna moda šele začne. Suknjič iz Guccija, Saint Laurenta, Celineja ali Alexanderja McQueena. Materiali so vrhunski – dvoplastna volna, cashmere, ročno šite podloge. Produkcija poteka v ateljejih v Italiji ali Franciji, pogosto z mojstri, ki so se učili pri starih majstrih. Cena odraža ure ročnega dela, izvor materialov in dediščino znamke. - Razred 5: Ultra-premium prêt-à-porter (8000 – 35.000 evra)
V tem razredu so kosi, ki so pogosto ročno izdelani od začetka do konca. En suknjič zahteva 60, 80, včasih 120 ur ročnega dela. Materiali prihajajo od najboljših tkalcev na svetu. Na tej ravni najdemo Hermès, Chanel, Dior, Brunello Cucinelli. Kos ni samo oblačilo – je investicija, ki pri ustrezni negi ohrani vrednost desetletja. - Razred 6: Haute Couture (35.000 evra – brez meje)
Haute couture ni moda – je umetnost. Vsak kos je narejen izključno po meri za eno osebo, pogosto z ročno vezenim okrasjem, dragimi ali poldragimi kamni, redkimi tkaninami. Po pravilih Chambre Syndicale de la Haute Couture v Parizu se za naziv "haute couture" sme imeti le peščica ateljejev na svetu. Posamezni kosi dosegajo cene hiš."
Svoj daljši zapis je sklenila z besedami: "Zakaj je razlika tako velika? Razlog ni le v materialu ali znamki – je v vsem, kar stoji za kosom. Kdo ga je naredil, kako dolgo, kje, iz česa točno. Luksuzna hiša plača mojstru obrtne spretnosti, ki jih ni mogoče nadomestiti s strojem. Fast fashion kos za 30 evrov stane toliko, ker nekdo drugje plača razliko – delavec v Bangladešu, planet s poceni sintetičnimi vlakni, ki se ne razgradijo. Naslednjič, ko boste prebrali, da nekdo nosi "dostopnejši luksuz" za 220 evra, vedite: berejo vam marketinško besedilo, ne modni opis. Luksuz ima svojo ceno – in ta cena je razlog, zakaj je to, kar je. "
