Nova Elle vas že čaka v vaši najljubši trafiki. Potopite se v najboljše zimske trende, odkrijte nagrajence prestižnih nagrad Elle Style Awards in se seznanite s sijočimi odkritji Elle International Beauty Awards. Za začetek pa si preberite pismo urednice.
Pred kratkim sem sodelavki potarnala, da sem povsem brez navdiha in da se mi niti slučajno ne sanja, o čem bi pisala za tokratni uvodnik. In medtem ko je ona v mojem priznanju praznine videla literarni podvig, vreden uvodnika, sem se sama oklenila zgolj besede sanje. Pred kratkim so me namreč za hrvaško izdajo revije Elle pozvali, da odgovorim na nekaj kratkih vprašanj o sanjah. Seveda sem priložnost, da sanje, ki se običajno odvrtijo v pičlih petih minutah, raztegnem na dolžino uvodnika, zgrabila z obema rokama. Če vas zanima, o čem sanjam in ta hip sanjarim, ostanite z mano.
Življenje me je naučilo, da sanje niso le nočne zgodbe, temveč drobni utrinki naše notranjosti, ki nas spremljajo, ko telo počiva, um pa potuje po svojih skrivnostnih in spet drugič povsem vsakodnevnih poteh. Včasih so sanje tako odmev dneva, naslednjič na prvi pogled nerazumljiv zemljevid naših občutkov in želja. Psihologi pravijo, da sanje urejajo kaos, ki ga nosimo v sebi, da nam pomagajo predelovati, povezovati in razumeti, kar v budnosti pogosto ostane neizgovorjeno. Ne bi se mogla strinjati bolj. Sama zelo veliko sanjam, in ker je moj spanec, odkar sem rodila, razdrobljen kot steklo v kalejdoskopu (strokovnjaki bi morda dodali, da sem ves čas spanja v zadnji REM-fazi), se večino sanj spomnim presenetljivo dobro. In medtem ko sem se v preteklosti k njim redno vračala, iskala globlji pomen, prebirala simbole (v mojem otroštvu je bila sanjska knjiga bolj priljubljena kot horoskop), jih danes pustim tam, kjer se zaključijo, kot nedokončane filme, ki me samo še pol ure mirno čakajo na polici spomina, če bi jih slučajno tako kot nekoč želela vpoklicati v dan.
Če v sanjah obvladate letenje ali zgolj lebdenje nad tlemi, verjamem, da mi prikimavate, ko tovrstno izkušnjo opredelim kot nekaj najlepšega, kar v sanjah lahko doživiš. Ko se odrinem od tal in obstanem nad tlemi, lebdim tako lahkotno, zadovoljno in ves stres, ki je zadnje čase pogosto moj nočni spremljevalec, v hipu posesa vakuum, vreden zelo velike črne luknje. To je občutek popolne svobode. Ko me sanje (lahko tudi takoj zatem, ko pristanem) popeljejo na drugo stran mavrice, tam največkrat diši po stari šolski stiski, ko je treba odpisati test iz matematike. Zjutraj pokličem nekdanjo sošolko in dobro prijateljico, ki pogosto sanja podobne matematične zaplete, da se skupaj nasmejiva odmevom srednješolskih izkušenj, ki so naju oblikovale pred več kot 30 leti.
Kaj pa sanjarjenje? Kako dobri ste v tem? Budno tkanje želja, zgodb in zavestno potovanje misli se v moji glavi namesto ob čakanju v prometni konici največkrat 'priročno' razbohoti ravno v času, ko se lotim meditacije. In takrat z mantro sanjarim o lepih trenutkih, ki me še čakajo, o ljudeh, ki jih imam najraje, in njihovih željah, o dnevu brez potrebe, da se v moji glavi iskrijo navdihi drug za drugim, in o dolgčasu, ki se bo brez slabe vesti kot slabo viskozen med vlekel vse do poznega večera.
P. S. V letu 2026 vam ob zdravju želim predvsem veliko dobrega starega dolgčasa, ki je po mojem mnenju eno od ključnih 'zdravil', da spet najdete mir in stik sami s seboj.
PETRA WINDSCHNURER